NEZNOSNA LAHKOST ODLOČANJA O ŽIVLJENJU IN SMRTI

V zadnjih dneh nemo opazujemo prizadevanja zagovornikov evtanazije, ki pod okriljem Društva Srebrna nit zbirajo podpise za vložitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Brez strokovnih argumentov in ob izrecnem nasprotovanju Komisije RS za medicinsko etiko, Slovenskega zdravniškega društva, Odbora za pravno etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije se zdi, da manjšina skuša uzakoniti novo človekovo pravico, pravico do evtanazije. Postavlja se vprašanje: kakšni so pravi razlogi zanjo? Lahko dobesedno čez noč, brez široke javne razprave in strokovne javnosti, spremenimo zakonodajo in nekaj, kar je stoletja veljalo za umor in za kaznivo dejanje, spremenimo v sprejemljivo in dovoljeno?

Naj spomnim, da v Sloveniji evtanazija ali pomoč pri evtanaziji (ali prostovoljnem končanju življenja) pomeni kaznivo dejanje. Da Resolucija Sveta Evrope poziva države članice, da uzakonitvi evtanazije nasprotujejo, saj izkušnje držav, kjer je ta postopek uzakonjen, kažejo na številne zlorabe in strah starejših obolelih, da se bodo morali posloviti: na Nizozemskem je proti svoji volji evtanaziranih (podatki so preverljivi) 20 % oseb, največ pred poletnimi dopusti.

Res je, da oskrba na smrt bolnih v zadnjem obdobju njihovega življenja pomeni veliko finančno breme javnega zdravstva in da je evtanazija najpreprostejši in najcenejši način reševanja problema hudo bolnih. In tukaj je srčika problema razvajene moderne družbe, ki starejše, bolne in invalide vedno bolj potiska na rob družbe. Postajajo odveč in veliko stanejo. Kot je pred časom izjavil nekdanji profesor na Filozofski fakulteti in politični komentator levice Igor Pribac: “Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.” Po drugi strani pa skrb za dolgotrajno oskrbo ni več prioritetna naloga (mimogrede, sedanja vlada je razveljavila prejšnji Zakon o dolgotrajni oskrbi, ker naj ne bi imel zagotovljene celotne finančne konstrukcije. Sedanji minister za solidarno prihodnost glede novega zakona še pred enim mesecem ni vedel povedati niti enega podatka o virih zagotovljenih sredstev, danes pa vidimo, da bo vlada tudi za ta namen uvedla dodatni prispevek vseh, tudi upokojencev). Če bi zagotovili sredstva in pogoje za paliativno oskrbo (dejavnost hospica tudi za pomoč na domu), potem bi lahko rekli, da smo humana družba, sočutna in solidarnostna do najšibkejših. Medicina je danes tako napredovala, da lahko lajša zadnje trenutke bolnih, izjemno redki so primeri, ko kljub zdravilom bolniki trpijo neznosne bolečine.

Danes je umreti težje kot kadarkoli prej, ko se je človek poslovil doma. Smrt je imela človeški, moralni in družbeni smisel. Bila je del življenja. Danes se o zadnji uri ne želimo pogovarjati, postala je tabu. Se pa z neznosno lahkostjo pogovarjamo o pomoči pri samomoru. Predlagatelji odpirajo Pandorino skrinjico neskončnih zlorab in ne želijo prisluhniti argumentom stroke, ki med drugim opozarja tudi na to, da je ocena stopnje trpljenja povsem subjektivna zadeva, ki jo je nemogoče definirati “na splošno”.

Takšen zakon o temeljni vrednosti človekovega življenja bi bistveno spodkopal in zamajal temeljna humanistična, etična, filozofska in verska načela. Človek se igra boga in si tlakuje pot v samouničenje. Življenje ni več sveto in nedotakljivo. Ta korak odpira pot v celo spiralo zlorab in postavlja pod vprašaj Hipokratovo prisego kot zavezo zdravnikov službi življenja in njihovemu ugovoru vesti ter zavaja javno mnenje s poenostavljenimi vprašanji. Uvajanje evtanazije odpira široka vprašanja, ki bodo vplivala na celotni družbeni odnos do zadnje človekove svetosti in do same starosti. Onemogli bolniki bodo čutili svojo nemoč kot breme, kot tihi pritisk javnega mnenja, tudi mladi z vse pogostejšimi depresijami bodo še laže posegali po samomoru, saj bo javnost videla v teh ravnanjih pogumno dejanje.

Namesto da bi vlagali vse napore za lajšanje trpljenja starostnikov z novimi možnostmi oskrbe v prijaznem okolju, družba išče nevarne rešitve, ki spodbujajo k samousmrtitvi. Padli smo v vrtince degeneracije in razkroja tisočletnih vrednot, ki so ustvarile najvišjo civilizacijo, ki je iskala smisel življenja in smrti. Zdaj osvobojeni človek jemlje življenje in smrt v svoje roke, kakšen pa postaja svet, pa vsak dan vidimo od blizu.

Res je žalostno, da smo Slovenci v obdobju zadnjega leta zabredli v nesluteno brezno; izumljamo nove in nove človekove pravice. Zahtevamo človekovo pravico do splava, pravico do posvojitve otrok v istospolne zakonske zveze ali partnerske skupnosti. Zahtevamo človekovo pravico do evtanazije. Sledila bo nedvomno tudi zahteva za pravico do spremembe spola brez strokovnega mnenja ali soglasja staršev mladoletnikov, na stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Za nekatere je to napredek človeštva, za druge začetek konca zahodne civilizacije.

Mojca Stoschitzky