ŽENSKA ZVEZA NSi

Ženska zveza je bila ustanovljena 3. novembra 2001. Združuje ženske iz vseh družbenih skupin z namenom neposrednega sodelovanja in soodločanja pri oblikovanju politike, ki temelji na vrednotah krščanske demokracije na vseh področjih javnega življenja. Ženska zveza zagovarja demokracijo, pravno državo, socialno pravičnost, solidarnost, osebno svobodo, kulturno in politično ter demografsko identiteto in Evropo kot unijo vrednot, zlasti pa si bo prizadevala za varstvo in razvoj družine kot najpomembnejše celice naroda.
Članica ženske zveze je vsaka članica NSi ali njena simpatizerka, ki sprejema program ŽZ NSi in Nove Slovenije – krščanskih demokratov.

Predsednica Ženske zveze je Nadja Ušaj Pregeljc.

Kontaktni podatki:

Ženska zveza NSi
Dvorakova ulica 11a
1000 Ljubljana

Telefon: 01/2416650
Fax: 01/2416670
E-naslov: zenska.zveza@nsi.si

Ženska zveza je polnopravna članica Ženske zveze EPP (Women EPP).

Nadja Ušaj Pregeljc

predsednica Ženske zveze NSi

Karolina Korenčan

Podpredsednica Ženske zveze NSi

Maria Ivana Tekavec

podpredsednica Ženske zveze NSi

V kolikor želite delovati v Ženski zvezi oziroma biti obveščene o njihovih aktivnostih, nam prosimo sporočite vaše kontaktne podatke.

Taborišče Verdreng – spomin na nesmisel prisilnega dela

18.09.2020

Že skoraj 30 let je, kar se vsako leto na kraju trpljenja in poniževanja slovenskih deklet, žena in mater daruje sveta maša. Kraj, ki se danes imenuje Podlesje, se je v letih po II. svetovni vojni, ko je bilo tam taborišče, imenoval Verdreng.

Vsako leto je po sveti maši tudi program, v katerem spregovori govorec o zaznamovanosti kraja in časa, v katerem je delovalo taborišče za »družbeno koristno delo« v Verdrengu. Letos sta bili govornici poslanka NSi Iva Dimic in bivša taboriščnica Lidija Drobnič. Prav gospa Drobnič najbolj ohranja in pooseblja spomin na kraj, za katerega verjetno ni slišalo dosti Slovencev. Ravno to je v svojem nagovoru izpostavila gospa Iva Dimic – da bo treba narediti vse, da se ta kraj, kamor so bile po koncu vojne, v »svobodnem času«, nasilno odpeljane zavedne Slovenke in v njem doživele najhujše teptanje človekovih pravic in dostojanstva, uvrsti na zemljevid krajev, ki morajo biti v narodovem spominu.

Gospa Lidija Drobnič, ki bo prihodnje leto praznovala častitljivih 90 let, je natančno in prodorno nanizala dogodke iz časa pred 70 leti, kot se jih še zelo dobro spominja in ki se pravzaprav ne bi smeli zgoditi. Spregovorila je tudi o aktualnem dogajanju v slovenski družbi in vsa prisotne na koncu nagovorila, na ostanejo dobri kristjani in odgovorni državljani.

Tudi tokrat so se dogodka udeležile članice Ženske zveze NSi, skupaj s predsednico Ženske zveze, Nadjo Ušaj Pregeljc.

Z besedami do boljšega sveta

02.07.2020
Gospe Silva Matos, naša članica iz Ljubljane, je v času karantene pri založbi Družina izdala svojo peto knjigo Izviri vedrine. V njej odstira duhovne utrinke različnih področij medsebojnih odnosov v sedanjem času. V imenu Ženske zveze NSi ji čestitamo in želimo še veliko ustvarjalnih navdihov.
Za našo spletno stran je zapisala nekaj misli. Vabljeni k branju prispevka Kako z besedami do dobrega v svetu in nove knjige!

 

Celo drobna kapljica vode odseva čudovito stvarstvo. V lepi besedi odseva človekova duša. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva.

Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekje priplavajo besede, ki so mi jih izrekli in so oblikovale mojo samopodobo. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele mnogo kasneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično moja. To je bilo hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Globoka želja, iskanje, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva, vse, kar človeku daje spodbudo, moč, priložnost za rast.

Ponovno in ponovno se potrjuje fenomen človeškega spomina. Bolečine so pozabljene, če jih le ne neguješ, vedno znova ne kličeš v ospredje. Ostaja predvsem spoznanje, koliko dobrega si bil deležen, čeprav je bila morda takrat dobrota, tudi težka beseda neprijetna, neudobna, celo boleča. Moje srce to sprejema s hvaležnostjo. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale v meni kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da me je življenje prekalilo.

Ko je bilo izrečeno tisto, kar mi ni bilo všeč od nekoga, ki me je imel rad, me je včasih pretreslo, a vendarle sem to doživljala kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Bila pa sem razočarana, ker so mi delali krivico, me brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. A tudi zaradi dvomov in stisk so se izkristalizirale najgloblje in najbolj bistvene plati moje osebnosti. Bistveno je, da so se z menoj pogovarjali, mi s svojimi zgodbami, svojimi odzivi, besedami dali priložnost, da jemljem iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle.

Ko me je zelo strog, a pravičen, dober profesor slovenščine potem, ko je prinesel v razred naše proste spise, ki jih je ocenil, povabil naj vstanem in vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Ko je opazil moj talent, moje besedno bogastvo, takratni besedni zaklad, ki se je pokazal ob dobrohotni spodbudi, prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnale mojo samopodobo, da se je ne samo utrdila, ampak tudi osvetlila, polepšala mojo Pot.

 

Silva Matos

Srečenja Ljubljanskega odbor Ženske zveze

01.07.2020

Ljubljanski odbor Ženske zveze je imel v četrtek, 18. junija prijetno predpoletno srečanje v kavarni Švicarije, enega izmed biserov ljubljanskih stavb. V začetku je sicer izgledalo, da se se bomo kar polnoštevilno zbrale, vendar pa smo vse angažirane na tolikih področjih, da je težko vse uskladiti. Pogovor je, od kratke predstavitve zgodovine stavbe Švicarije ali Hotela Tivoli, tekel o aktualnih dogodkih tako v Ljubljani, kot tudi v Sloveniji. Posebej smo se razgovorile o Plečnikovem stadionu, ker nas vse žalosti njegov propad in prepočasna obnova. Mestna svetnica Mojca Sojar je predstavila nekaj vodenih ogledov po Ljubljani, ki jih ponuja Turizem Ljubljana. Svoja mnenja smo povedale tudi o plakatih T-2, ki so nas vse zmotili. Posebej pa nas je razveselil obisk mladega poslanca NSi Andreja Černigoja, ki nam je še dodatno pojasnil dogajanje v slovenski politiki in parlamentu. Želel smo si tudi ogledati prostore Švicarije, ki so odprti za javnost, vendar pa so bili ob koncu našega pogovora žal že zaprti, tako da bo potrebno srečanje še kdaj ponoviti.

Samo resnica osvobaja

04.06.2020

Pred leti sem prvič obiskala Afriko in doživela kulturni šok. Z delegacijo Evropskega parlamenta smo obiskali Mali, ki spada med najrevnejše države na svetu. Mamice z majhnimi otroki so ležale na ulici ob kanalih, polnih smeti in smrdeče brozge. Malo večji otroci so nam sledili in nas prosili za denar. Ko smo si ogledovali skladišče bombaža, nas je obkrožala gruča otrok. Zdel se mi je pravi trenutek, da vzamem iz torbe polno vrečko kemičnih svinčnikov in jih razdelim otrokom. Kakšna napaka! Otroci so se zapodili proti meni in drug drugemu vlekli svinčnike iz rok, nazadnje so se zanje celo stepli. Mene je bilo sram, da sem s svojim nepremišljenim dejanjem povzročila kaos, namesto veselja pa zavist, ki je pripeljala do pretepa. Bilo je še nekaj pretresljivih prizorov na ulici, ko se človek vpraša, ali je to sploh mogoče. Povsod pa skupine umazanih otrok z velikimi radovednimi očmi. Spremljali so nas z iztegnjeno roko in prošnjo za kose obleke. Kakšen absurd – tretja država na svetu po proizvodnji bombaža, pa ljudstvo prosi za oblačila. No, tudi tukaj poznajo bogastvo. Slovesna večerja je bila v predsedniški palači, ki se je vsa bleščala od razkošja, kakršnega nimajo niti najbogatejši evropski vladarji.

Ko sem se z letalom vračala domov, se nisem mogla načuditi zelenju in svežini moje domovine. Slovenija se je ravno odevala v razkošno spomladansko obleko. Vse je zelenelo in cvetelo, sonce je metalo svoje prijazne žarke na hribe in doline pod nami. Z iskreno hvaležnostjo sem zavzdihnila, kako lepa in bogata je naša dežela. In tudi je, samo premalokrat se tega zavedamo.

Zakaj takšen spominski uvod? Zato, ker lahko naredimo veliko primerjav in poučnih zaključkov. Ko se je zaradi pandemije skoraj zaustavilo življenje, so se številna podjetja znašla v težavah, čez noč so morali ustaviti proizvodnjo, zapreti hotele, restavracije…. Zdravstveni delavci so imeli polne roke dela in veliko skrbi, nova vlada pa pred seboj velik izziv z nabavo medicinske in zaščitne opreme. Mnogi so garali od jutra do večera, se žrtvovali in iskreno pomagali v tej izredni situaciji. Drugi pa kar naenkrat časa na pretek. Nekateri ga tudi niso znali koristno porabiti niti zase, kaj šele za dobro skupnosti. Pa se je odkrilo, da je bilo tudi nekaj takšnih, ki so to situacijo videli kot priložnost za polnjenje žepov. Ob odkritju sumljivega početja pa se je dvom razširil tudi na tiste, ki so delali iskreno in dobro, sedaj pa so padli v isti talilni lonec. Namesto zahvale, so bili deležni zgražanja. Namesto hvaležnosti zaradi subvencij in posebnih ukrepov, nezadovoljstvo, ker zakon ne more predvideti vseh situacij. Koliko našega denarja se je že v preteklosti zaradi nepoštenih ljudi in koruptivnih poslov steklo iz Slovenije v davčne oaze in je za državo najbrž za vedno izgubljen. Zaradi tega imamo manjše pokojnine in štipendije, slabše opremljene bolnišnice, manj državnih domov za ostarele in še bi lahko naštevali.

Ni čudno, da so ljudje postali še bolj nezaupljivi do politikov in nenehno iščejo nove rešitelje. Še tisti, ki si prizadevajo delati odgovorno in pošteno, padejo v to vročo godljo, labirint laži, podtikanj in polresnic, ko nihče več ne ve, kaj je laž in kaj resnica. Kdor si upa razkriti sporne prakse, se bo kmalu našel tudi njegov greh, pa čeprav privlečen za lase ali samo fotomontaža, morda le nesramen čivk, da mu bo kmalu žal, zakaj je spregovoril in povedal resnico. Kdor nima za seboj medijske podpore, težko spreminja stvari. Tisti, ki imajo svoje medije, socialna omrežja s svojimi plačanimi aktivisti, imajo močnejše zvočnike, četudi so v službi laži. In ljudje jih bolje slišijo. Večkrat ponovljena laž postane resnica. Nekateri nasedejo iz nevednosti, drugi zato, ker jim takšna »resnica« ustreza.

Številni ljudje, ki vedo, kaj se dogaja, molčijo ali pa se delajo, da nič ne vedo. Tako je bilo pri gradnji avtocest, kjer se je obračalo veliko denarja, tako naj bi bilo pri nabavah medicinske opreme že v preteklosti. Povsod tam, kjer je veliko državnega denarja, je tudi veliko pristavljenih piskrčkov. Poštenemu človeku je težko verjeti, da pri tem barva piskrčkov sploh ni važna. Ko na glas delijo ljudi na leve in desne, je to le predstava za ljudi, sicer pa se odlično sodeluje. Ko gre za piskrčke, seveda. Čedalje pogosteje se pojavlja vprašanje, kako presekati ta gordijski vozel? Še včeraj je nagajal, danes se pritožuje, ko njemu nagajajo in vračajo drugi. V naši rajski deželi je toliko nezadovoljstva, laži, obtoževanja in metanja vseh v isti koš. Ljudje bi radi mirno živeli, pa se jezijo. Jeza je močno čustvo, ki ljudi deli in ustvarja prostor za skrajnosti. Bivši režim je uspešno naštudiral psihologijo množic, zato je lahko peščica vladala večini. Nekateri še danes črpajo iz tega znanja. In tudi propaganda je bila tako močna, da sploh ni bilo dvoma, da smo mi najboljši na svetu. Potem pa najboljša država z najboljšim režimom in najboljšimi politiki bankrotira in gre na smetišče zgodovine.

Vladavina prava, svoboda govora in poštenost so bistvene kategorije za ohranitev demokracije in samostojne države. Osveščeni državljani, ki se ne bojijo na glas povedati resnice in si upajo za te vrednote tudi izpostaviti, lahko stvari spreminjajo. To velja za tiste, ki volijo levico, desnico ali sredino ali pa na volitve sploh ne hodijo. Ko bo poštenost spet pomembna kategorija pri izbiri voditeljev, se bodo stvari same od sebe spreminjale. Dokler pa je najpomembnejše merilo to, da je naš ali da je do sedaj veliko naredil, četudi na nepošten način, pa se bomo vrteli v začaranem krogu.

Slovenci nismo razdeljen narod, pač pa nas nenehno delijo tisti, ki imajo od tega koristi. Smo ljudje, ki imamo samo različne poglede na svet. Duh resnice pa nas osvobaja in spreminja stvari na bolje. Kje so ljudje, ki ga slišijo in so ga pripravljeni deliti z narodom?

 

Imenje, 1. junija 2020                                                                                           Ljudmila Novak,

evropska poslanka

Delo v kabinetu ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca

20.05.2020

Ob nastopu nove 14. slovenske Vlade ter razglasitvi ministrov iz vrst NSi sem prejela povabilo za delo v kabinetu Ministra za infrastrukturo. Po primopredaji poslov v sredini meseca marca smo na ministrstvu zavihali rokave in pričeli delati. Delo je zaradi trenutnih razmer v luči virusa izredno intenzivno in zahteva človeka, ki je delu predan vsakodnevno. V kabinetu ministra opravljam delo na področju odnosov z javnostmi ministra in sem tudi del ekipe odnosi z javnostmi ministrstva. Mentor, ki me vsakodnevno usposablja za čimbolj strokovni kader na področju odnosov z javnostmi je legenda slovenske nacionalne ter komercialne televizije, nekdanji voditelj oddaje Dnevnik, urednik informativnega programa na POP TV in trenutni vodja odnosov z javnostmi Boštjan Lajovic. Menim, da si boljšega mentorja ne bi morala niti zamisliti. Opravljam tudi delo koordinatorja med ministrstvom in stranko. Upam, da bom s svojim delom veliko doprinesla tako ministru kot tudi naši stranki.

Kdo so ženske v kabinetu Janeza Ciglerja Kralja, ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti?

20.05.2020

Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj je v svojem kabinetu zbral pester nabor predstavnic nežnejšega spola z različnih koncev Slovenije.

Mateja Ribič, državna sekretarka
Mateja prihaja z Dolenjske, kjer je bila preteklih sedem let direktorica doma starejših občanov v Trebnjem. Je diplomirana pravnica, ministra Ciglerja pa je spoznala na Javnem skladu za kadre in štipendije, kjer sta bila sodelavca. Kot državna sekretarka se zlasti ukvarja z delovnimi razmerji ter pravicami iz dela, trgom dela ter zaposlovanjem, enakimi možnostmi in kohezijsko politiko. Med prostim časom s krajšimi izleti rada raziskuje Slovenijo in sosednjo Italijo, uživa v dobri hrani, dopust pa najraje preživlja v hribih.

Mojca Erjavec
, vodja kabineta ministra
Mojca je Korošica, ki je petnajst let živela v Bruslju in delala za Evropsko unijo. Je diplomirana profesorica angleščine in nemščine ter magistra evropskih študij. V kabinetu skrbi za vodenje, organizacijo in strateško komunikacijo. Morda se je spomnite tudi z evropskih ali državnozborskih volitev, kjer je kandidirala za poslanko. Sicer pa rada kuha in peče, je navdušena plavalka in ljubiteljica živali, zlasti mačk.

Dr. Alenka Šverc
, svetovalka ministru
Dr. Alenko Šverc poznamo kot zapriseženo Mariborčanko, ki je v svoji dolgoletni karieri nanizala že številne uspehe. Doktorica teologije s Papeške univerze v Rimu je predavala na ljubljanski teološki fakulteti. Kot državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo je v letih 2004-2008 prispevala k uresničevanju izobraževalne politike NSi. Veliko truda je vložila v razvoj medgeneracijskega centra Antona Martina Slomška v Mariboru, vzorni primer medgeneracijske solidarnosti za vso Evropo. V kabinetu skrbi za finančna vprašanja ter evropske in splošne zadeve.
Maruška Pleničar, predstavnica ministra za stike z javnostjo
Maruška je diplomirana kulturologinja s Fakultete za družbene vede. Delovne izkušnje si je pridobivala v številnih medijih in z organizacijo dogodkov. Tri leta je na Hitradiu center in Rock radiu vodila marketinški oddelek in načrtovala oglaševalske kampanje. V kabinetu skrbi za javno podobo ministra, kar zlasti pomeni skrb za družbene medije. Maruška tudi rada kuha in se druži s prijatelji. Med prostim časom uživa na morju ali pa potuje povsod po svetu.