Archives

Na 6. redni seji 18. 12. 2020 smo v Ženski zvezi gostile političarki, ki že dve desetletji aktivno soustvarjata dogajanje v stranki.

Dr. Vida Čadonič Špelič, zadnjih 5 let direktorica občinske uprave Mestne občine Novo mesto, pred tem generalna direktorica republiške uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Gospa z »visokimi socialnimi kompetencami ter komunikacijskimi zmožnostmi« – nova podpredsednica NSi – se je spominjala dogodkov izpred tridesetih let, ko smo Slovenci na plebiscitu izrazili nedvoumno voljo po lastni državi. Med drugim je dejala: »Vrednota je imeti svojo domovino, državo. Osamosvojitev je bila izmoljena in dana, da bi bili kristjani enakovredni z drugimi. Poklicani smo aktivno delovati v politiki, ker nas država potrebuje.«

Doktorica teoloških znanosti Alenka Šverc je na Teološki fakulteti predavala didaktiko in didaktiko religijskega pouka, sedaj pa je delno zaposlena na zavodu Antona Martina Slomška Maribor, delno pa na Ministrstvu za delo, družino, soc. zadeve in enake možnosti kot svetovalka v kabinetu ministra Janeza Ciglerja Kralja.

Dr. Alenka Šverc je od decembra 2020 predsednica Sveta stranke, ki je odločevalski organ  v večinsko moški zasedbi. Spregovorila je o svojih pričakovanjih in prioritetah dela v Svetu, v nadaljevanju pa predstavila svoje delo na Ministrstvu, kjer skrbi za evropske projekte v zvezi z domovi starejših občanov, medgeneracijskimi centri, poslancem in županom predstavlja vizijo investicij in finančne perspektive …

Obema smo izrazile podporo in zaželele uspešno delo.

Na omenjeni seji je predsednica ŽZ NSi predstavila Resolucijo EEP Women 2020 s ključnimi poudarki: skrb za zdravje, preprečevanje domačega in spolnega nasilja, okrevanje družbe in gospodarstva ter spolno uravnoteženje zaposlovanja v času epidemije.

Zapisala Nadja Ušaj Pregeljc, predsednica ŽZ NSi

V nedeljo, 3. januarja 2021, je svojo tuzemsko življenjsko pot sklenila gospa Lidija Drobnič, častna predsednica Ženske zveze in častna članica NSi. Poznale smo jo kot pokončno in pravično žensko. Zapušča nam bogato dediščino vrednot, pogledov, vsem nam je zgled, kako delovati, si prizadevati za spremembe.

S hvaležnostjo se spominjamo našega zadnjega srečanja na spominski slovesnosti  Ferdrengu, 13. septembra 2020. Takole nas je telesno šibka, a prodornega duha, nagovorila:

Pred dobrimi tridesetimi leti smo se pripravljali na prvo slovesnost v Rogu. Ob neki priliki mi je takratni kočevski župnik Božidar Metelko zaupal, da je v nekdanjem taborišču Verdreng že maševal  v spomin na trpljenje deklet, žena in mater, ki so v njem opravljale takoimenovano družbeno koristno delo. Sveto mašo je nameraval darovati vsako leto. O tem dogodku in bodoči nameri smo se obveščale nekdanje taboriščnice od ust do ust in naslednje leto, pred tridesetimi leti, smo se prvič srečale svobodne v nekdanjem taborišču v zaprtem območju Kočevja. Tako vsako leto do danes.

Namen vsakoletnega srečanja ni toliko v Kalvariji, ki so jo doživljale taboriščnice, kot nesmisel dela, ki so ga opravljale in naj bi bilo tako imenovano “družbeno koristno delo”. Pred vsem pa, zakaj se je zgodil Verdreng.  To je bil čas po sporu s Sovjetsko zvezo in sprejem Resolucije o informbiroju. Komunistični voditelji so ponovno iskali notranjega sovražnika. Našli so ga v delu prebivalstva, ki se ni strinjalo s komunistično diktaturo, s tisoči pobojev in preganjanjem kristjanov, z neštetimi brezni, polni pobitih nasprotnikov. Kot piš je završalo čez vso Slovenijo in julija 1949 se je v zaprtem območju Kočevja, v kraju Verdreng, znašla ženska populacija. Okrog 800 po številu. V razna taborišča so odpeljali tudi na stotine fantov in mož.

Odpeljane smo bile s svojih domov z namenom družbene prevzgoje. Pričakovali bi delo, pomembno za družbo. V resnici je bilo delo, ki smo ga opravljale, prisilno delo. Bile smo za mrežo, v taborišču zaprtega tipa. Podnevi smo opravljale težka dela in se neštetokrat le s težavo premikale. Ponoči so nas napadale podgane, vsake pol ure so nas klicali v zbor, na povelje smo se morale uleči in dvigniti in to večkrat ponoviti. Starejše  ženske tega niso zmogle, zato so bile tarča hujših pritiskov kot preostale. Vse trpljenje smo prestajale  tiho, marsikatera solza je bila potočena na skrivaj. Vzeli so nam človeško dostojanstvo, niso pa nam vzeli vere in pričakovanja v pravičnejšo družbo.

Ne dolgo nazaj je o času komunistične diktature pri nas spregovorila evropska poslanka Tanja Fajon: citiram “ne smemo privoliti v poskuse, da bi stanje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 prikazovali enako kot v Sovjetski zvezi, Romuniji in Vzhodni Nemčiji” konec citata. Kje pa so se slovenski partijski voditelji učili veščin vladanja, preganjanja in pobijanja kot prav v Sovjetski zvezi? Znano pa je, da je janičar hujši od Turka. Še vedno nas prepričujejo, da je bil komunistični režim tako blag, da ni potrebno sprejeti resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je bil obsojen fašizem, nacizem in komunizem. Naša država se je s to resolucijo le seznanila.

In kakšno je stanje v Sloveniji danes? Dobili smo vlado, ki nam zagotavlja spoštovanje demokracije, človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Mnogi, premnogi še vedno občutijo strah in ne upajo povedati, kaj vse so v času komunistične diktature pretrpeli. Ustava Republike Slovenije v preambuli med drugim določa, da je samostojna republika Slovenija nastala tudi za to, ker so bile v prejšnji državi kršene človekove pravice. Odločba  ustavnega sodišča št. U-I-109/10-11, o poimenovanju ene od ljubljanskih ulic po Titu v obrazložitvi navaja, da se je razvoj demokracije skupaj s spoštovanjem človekovih pravic začel s prelomom s prejšnjo diktatorsko ureditvijo. V nobenem osamosvojitvenem dokumentu ne piše, da je temelj nastanka R Slovenije prejšnja komunistična ureditev ali NOB.

Opozicija, predvsem levica na vsakem koraku nasprotujejo katerokoli odločitvi vlade, širijo neresnice in pošiljajo v svet ideološke  pamflete o zatiranju medijev in uvajanju diktature. Po ulicah se pode trume kolesarjev in se ne zmenijo za protikoronske ukrepe vlade. Vse delovanja levice je namenjeno spodkopavanju legalne demokratične vlade v strahu pred izgubo privilegijev in finančnih virov. Vlada, ki je svoje delo prevzela v  težkih razmerah, v času pandemije korona virusa, se bori  za vse državljane, da bi jim olajšala  življenje. Njena politika je politika združevanja in ne izločevanja, vodi jo velika ljubezen do domovine in do družine.

Kaj pa smo storili kot državljani? Se zavedamo, da nimamo samo pravic, ampak tudi dolžnosti? Naša temeljna dolžnost je podpirati tiste, ki zastopajo naše razmišljanje o državi, v kateri  je na prvem mestu vladavina prava in dostojanstvo človeka. Ne pa, da se ob vsakih volitvah  zapodimo za novimi imeni, ki nimajo niti stranke, ampak so le lista posameznika in za katero skoraj nikoli ne poznaš njene politične usmeritve. Naučiti se moramo ljubiti domovino. Ne pozabimo, da so naši predniki skozi stoletja ohranjali vero in slovenski jezik in tako pomagali utemeljevati slovensko državnost, kulturo in moralno etična načela. Pomislimo, kakšno državo in sporočilo bomo zapustili našim naslednikom. Deželo blagostanja ali deželo, ki se bori za svoj življenjski prostor.

Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani! Bog z vami!

Spoštovano vodstvo stranke, dragi člani!

Prejmite prisrčen pozdrav v imenu Nove Slovenije v svetu. Čutimo se del stranke, čutimo s Slovenijo, veselijo nas uspehi, žalostijo nas krivice in neuspehi. Teh je bilo v zadnjih mesecih znatno manj po veliki zaslugi treh ministrov, ki se niso zbali ne trdega dela ne neupravičenih nasprotovanj. Zavihali ste rokave in se z vso pozitivno energijo predali reševanju problemov.

rbt

Nova Slovenija je mirno in potrpežljivo dočakala priliko pokazati, česa je zmožna, ko je treba gospodariti, ne pa deliti in zgolj upravljati že ustvarjeno blaginjo, kar opozicija zelo dobro zna.

Za vami, vsakega izmed nosilcev odgovornosti vlade stoji trdna, stabilna in solidna ekipa, kakor tudi na sedežu stranke.

Nova Slovenija je edina stranka, v kateri ne dobiš, če dovolite vsakdanji izraz, »mačka v žaklju«. Natanko veš, kaj ponuja, katere vrednote zagovarja. Nekateri so pozivali, da skočite z vlaka, a ko je vlak pognal, ste nanj skočili, da bi v Sloveniji naredili znatno pozitivno razliko.

Odlično ste razbrati znamenje časov in uporabili delo v vladi kot enkratno izložbo, kjer bi vsi videli, česa je stranka zmožna.

Ne bojmo se tradicije, ta preživi čase, razmere in okolnosti. Občasno nas prevzame malodušje, ko mediji objavljajo ankete in se nam pred očmi izmika zaželeni 10 procenti smoter. Če želiš, da se premakne, se moraš najprej sam pomakniti. Toda, kam pa?

Prihajam iz slovenske skupnosti, v kateri ni ničesar samoumevnega, prirojen nam je ponos do pripadnosti slovenskemu narodu in zvestoba krščanskim koreninam. Za vse ostalo se moramo sproti sami boriti. Ni čas omedlevanja in obotavljanja, je čas odločnosti. In ravno to nas identificira.

Stranka ima najboljši program za posameznika, za družino, za ekonomijo, kulturo, razvoj, obstoj demokracije, svobodo, dostojanstvo… skratka, za normalno in boljšo Slovenijo. Smo v času, ko tehnologija obvladuje človeka in odnose. Imamo iPhone 12, prišel bo na vrsto 13, 15 in 20. Imamo tehnologijo 5G, priča bomo še tehnologiji 6G, 7G, 20G, a noben od teh pripomočkov ne more in ne zna nadomestiti humanih odnosov. Če je kaj, kar smo v teh časih ugotovili, je prav to. Prepoznali smo in ponovno odkrili, kaj pomeni človeški stik in srečanje iz oči v oči. Zato vas pozivam, da vsak izmed nas čimprej pritegne še enega volivca. Argumentov imamo dovolj; so jasni, transparentni, pošteni. Ni boljšega od človeškega nagovora. Hočemo 10 procentov? Premaknimo se! Če vsak izmed nas nagovori še enega volivca, bomo tam, kjer želimo biti: skok od 5 na 10.

Ne pričakujmo od stranke, česar sami nismo pripravljeni storiti. Nam, v izseljenstvu, se je obneslo, zato danes slavimo četrto generacijo Slovencev in Slovenk, ki vedo kdo so in kaj hočejo.

Dovolite, da citiram mag. Mateja Tonina, ko je dejal, da je »Nova Slovenija že dvajset let glas normalnosti«, zato stavite na Novo Slovenijo! Naj končam z verzi naše izseljenske himne, Slovenija v svetu, ki jo je zapisal znani in priznani Slovenec, dr. Marko Kremžar:

Slovenija, zapojmo ti, iz polnega srca,

naj pesem naša zadoni prek zemlje do neba!

Slovenija, naš skupni dom med biseri sveta,

z lepoto te obdal je Bog od morja do gora.

Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj!

Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija!

Moj narod, svobodnjakov rod, si kneze voli sam,

mučencev je junakov plod, ki ne boji se ran.

Iz tisočletnih korenin poganja naša rast,

resnico ljubimo in mir, svobodo, vero, čast!

Hvala lepa in Bog vas živi!

Maria Ivana Tekavec, Buono Saires, Argentina

V četrtek, 12. novembra smo se ob 18h srečale članice RO Ženske zveze Ljubljana mesto na daljavo, preko aplikacije ZOOM. Srečanje je pripravila Mojca Sojar, ki ga je tudi vodila. Krajši ali daljši čas je sodelovalo 8 udeleženk. RO se je v mesecu septembru pridruženo srečal tudi na Skupini za ženske, ki je bila letos ustanovljena v župniji Vič in na katerem je kot gostja sodelovala članica RO, gospa Silva Matos.

Novembrsko srečanje smo namenile seznanitvi z delovanjem poslancev naše stranke v parlamentu. Povabile smo mlado strokovno sodelavko poslanke skupine in predsednico Mlade Slovenije,  Katjo Berk Bevc, ki nam je predstavila vsa področja, na katerih sodeluje posamezen poslanec. Zanjo smo imele pripravljenih nekaj vprašanj, tudi o stanju v parlamentu in vlogi naše stranke v vladi, na katera je prijazno in izčrpno odgovarjala. Na srečanju je bila tudi naša članica Maja Šturbej, sicer doma iz Rogatca, ki pa trenutno službuje v Centru za socialno delo Vič-Rudnik. Tudi od nje smo želele izvedeti kako se ona sama in njene sodelavke/sodelavci spoprijemajo z epidemijo in vsemi stiskami ljudi, ki prihajajo v CSD. Iz njenih besed smo lahko razumele, da je stisk res veliko, tako tistih ki pridejo po rešitev na CSD in tudi zaposlenih v teh ustanovah, ker jih je po Majinih besedah veliko premalo, da bi lahko ažurno reševali.

Za začetku srečanja je Mojca Sojar pripravila kratko predstavitev zgodovine ženske volilne pravice in tri Slovenke, ki so vidno zaznamovale ženska gibanja in društva v 19. in 20. stoletju – Angelo Vode, Cilko Krek in Franjo Tavčar. To kratko predavanje je imelo namen spodbuditi vsako izmed nas, da spozna, da je njeno delovanje, na kateremkoli področju in ki je v dobro vseh, pomembno, pa čeprav se zdi, da deluje samo v majhnem krogu ljudi.

Naslednje srečanje RO ŽZ Ljubljana Mesto bo v začetku decembra,s kakšno bolj praznično temo.

Predsednica RO ŽZ Orjana Curk je 29.10.2020 na Zoom povezavi zbrala dvajset udeleženk iz Slovenije in tujine. Članicam odborov iz krajev ob goriški meji in vipavskega so se pridružile gostje: poslanka DZ Tadeja Šuštar, zamejska novinarka Erika Jazbar iz Gorice, zdravnica Tanja Šušteršič iz Postojne, medicinska sestra Cecilija Pregelj iz Ajdovščine, iz daljne Argentine Maria Ivana Tekavec in Julka Furlan.

Pediatrinja Tanja in medicinska sestra Cecilija sta predstavili vsakdanje delo v zdravstvenih domovih v času epidemije, o naravi bolezni in zaščitnih ukrepih. Poslanka Tadeja je podelila svojo izkušnjo prebolevanja virusa Covid 19 in uporabo aplikacije OstaniZdrav. Gostji iz Argentine izhajata iz naših krajev: Ivana iz majhnega kraja ob Soči, Julka pa iz Vipavske doline. Obe poučujeta slovenščino v sobotnem tečaju v Buonos Airesu in od pomladi nepretrgoma preživljata karanteno doma. Zdravstvene in gospodarske razmere se slabšajo, državo pesti visoka inflacija in brezposelnost. Epidemija je takšne razmere še poslabšala. Med mladimi pa ostaja zanimanje za slovenščino in želja po spoznavanju korenin prednikov iz Slovenije. Novinarka Erika je primerjala prvi in drugi val epidemije v Italiji; po spomladanski hudi zdravstveni krizi grozi državi gospodarski polom. V zadnjem tednu smo slišali za demonstracije po številnih mestih, ki so se spremenile v nasilna zborovanja proti vladnim ukrepom. Spregovorila je o slovenski skupnosti, o zanimanju za slovenski jezik v krajih ob meji, o politiki in šolstvu. Tudi ostale udeleženke video srečanja so podelile svoje službene in družinske izkušnje preživljanja epidemije. Po dvournem pogovoru so se poslovile z optimizmom in v upanju, da bomo s skupnimi močmi zajezili bolezen ter se čez čas zopet družili v živo.

Gospe Silva Matos, naša članica iz Ljubljane, je v času karantene pri založbi Družina izdala svojo peto knjigo Izviri vedrine. V njej odstira duhovne utrinke različnih področij medsebojnih odnosov v sedanjem času. V imenu Ženske zveze NSi ji čestitamo in želimo še veliko ustvarjalnih navdihov.

Celo drobna kapljica vode odseva čudovito stvarstvo. V lepi besedi odseva človekova duša. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva.

Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekje priplavajo besede, ki so mi jih izrekli in so oblikovale mojo samopodobo. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele mnogo kasneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično moja. To je bilo hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Globoka želja, iskanje, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva, vse, kar človeku daje spodbudo, moč, priložnost za rast.

Ponovno in ponovno se potrjuje fenomen človeškega spomina. Bolečine so pozabljene, če jih le ne neguješ, vedno znova ne kličeš v ospredje. Ostaja predvsem spoznanje, koliko dobrega si bil deležen, čeprav je bila morda takrat dobrota, tudi težka beseda neprijetna, neudobna, celo boleča. Moje srce to sprejema s hvaležnostjo. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale v meni kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da me je življenje prekalilo.

Ko je bilo izrečeno tisto, kar mi ni bilo všeč od nekoga, ki me je imel rad, me je včasih pretreslo, a vendarle sem to doživljala kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Bila pa sem razočarana, ker so mi delali krivico, me brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. A tudi zaradi dvomov in stisk so se izkristalizirale najgloblje in najbolj bistvene plati moje osebnosti. Bistveno je, da so se z menoj pogovarjali, mi s svojimi zgodbami, svojimi odzivi, besedami dali priložnost, da jemljem iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle.

Ko me je zelo strog, a pravičen, dober profesor slovenščine potem, ko je prinesel v razred naše proste spise, ki jih je ocenil, povabil naj vstanem in vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Ko je opazil moj talent, moje besedno bogastvo, takratni besedni zaklad, ki se je pokazal ob dobrohotni spodbudi, prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnale mojo samopodobo, da se je ne samo utrdila, ampak tudi osvetlila, polepšala mojo Pot.

Silva Matos

Pred leti sem prvič obiskala Afriko in doživela kulturni šok. Z delegacijo Evropskega parlamenta smo obiskali Mali, ki spada med najrevnejše države na svetu. Mamice z majhnimi otroki so ležale na ulici ob kanalih, polnih smeti in smrdeče brozge. Malo večji otroci so nam sledili in nas prosili za denar. Ko smo si ogledovali skladišče bombaža, nas je obkrožala gruča otrok. Zdel se mi je pravi trenutek, da vzamem iz torbe polno vrečko kemičnih svinčnikov in jih razdelim otrokom. Kakšna napaka! Otroci so se zapodili proti meni in drug drugemu vlekli svinčnike iz rok, nazadnje so se zanje celo stepli. Mene je bilo sram, da sem s svojim nepremišljenim dejanjem povzročila kaos, namesto veselja pa zavist, ki je pripeljala do pretepa. Bilo je še nekaj pretresljivih prizorov na ulici, ko se človek vpraša, ali je to sploh mogoče. Povsod pa skupine umazanih otrok z velikimi radovednimi očmi. Spremljali so nas z iztegnjeno roko in prošnjo za kose obleke. Kakšen absurd – tretja država na svetu po proizvodnji bombaža, pa ljudstvo prosi za oblačila. No, tudi tukaj poznajo bogastvo. Slovesna večerja je bila v predsedniški palači, ki se je vsa bleščala od razkošja, kakršnega nimajo niti najbogatejši evropski vladarji.

Ko sem se z letalom vračala domov, se nisem mogla načuditi zelenju in svežini moje domovine. Slovenija se je ravno odevala v razkošno spomladansko obleko. Vse je zelenelo in cvetelo, sonce je metalo svoje prijazne žarke na hribe in doline pod nami. Z iskreno hvaležnostjo sem zavzdihnila, kako lepa in bogata je naša dežela. In tudi je, samo premalokrat se tega zavedamo.

Zakaj takšen spominski uvod? Zato, ker lahko naredimo veliko primerjav in poučnih zaključkov. Ko se je zaradi pandemije skoraj zaustavilo življenje, so se številna podjetja znašla v težavah, čez noč so morali ustaviti proizvodnjo, zapreti hotele, restavracije…. Zdravstveni delavci so imeli polne roke dela in veliko skrbi, nova vlada pa pred seboj velik izziv z nabavo medicinske in zaščitne opreme. Mnogi so garali od jutra do večera, se žrtvovali in iskreno pomagali v tej izredni situaciji. Drugi pa kar naenkrat časa na pretek. Nekateri ga tudi niso znali koristno porabiti niti zase, kaj šele za dobro skupnosti. Pa se je odkrilo, da je bilo tudi nekaj takšnih, ki so to situacijo videli kot priložnost za polnjenje žepov. Ob odkritju sumljivega početja pa se je dvom razširil tudi na tiste, ki so delali iskreno in dobro, sedaj pa so padli v isti talilni lonec. Namesto zahvale, so bili deležni zgražanja. Namesto hvaležnosti zaradi subvencij in posebnih ukrepov, nezadovoljstvo, ker zakon ne more predvideti vseh situacij. Koliko našega denarja se je že v preteklosti zaradi nepoštenih ljudi in koruptivnih poslov steklo iz Slovenije v davčne oaze in je za državo najbrž za vedno izgubljen. Zaradi tega imamo manjše pokojnine in štipendije, slabše opremljene bolnišnice, manj državnih domov za ostarele in še bi lahko naštevali.

Ni čudno, da so ljudje postali še bolj nezaupljivi do politikov in nenehno iščejo nove rešitelje. Še tisti, ki si prizadevajo delati odgovorno in pošteno, padejo v to vročo godljo, labirint laži, podtikanj in polresnic, ko nihče več ne ve, kaj je laž in kaj resnica. Kdor si upa razkriti sporne prakse, se bo kmalu našel tudi njegov greh, pa čeprav privlečen za lase ali samo fotomontaža, morda le nesramen čivk, da mu bo kmalu žal, zakaj je spregovoril in povedal resnico. Kdor nima za seboj medijske podpore, težko spreminja stvari. Tisti, ki imajo svoje medije, socialna omrežja s svojimi plačanimi aktivisti, imajo močnejše zvočnike, četudi so v službi laži. In ljudje jih bolje slišijo. Večkrat ponovljena laž postane resnica. Nekateri nasedejo iz nevednosti, drugi zato, ker jim takšna »resnica« ustreza.

Številni ljudje, ki vedo, kaj se dogaja, molčijo ali pa se delajo, da nič ne vedo. Tako je bilo pri gradnji avtocest, kjer se je obračalo veliko denarja, tako naj bi bilo pri nabavah medicinske opreme že v preteklosti. Povsod tam, kjer je veliko državnega denarja, je tudi veliko pristavljenih piskrčkov. Poštenemu človeku je težko verjeti, da pri tem barva piskrčkov sploh ni važna. Ko na glas delijo ljudi na leve in desne, je to le predstava za ljudi, sicer pa se odlično sodeluje. Ko gre za piskrčke, seveda. Čedalje pogosteje se pojavlja vprašanje, kako presekati ta gordijski vozel? Še včeraj je nagajal, danes se pritožuje, ko njemu nagajajo in vračajo drugi. V naši rajski deželi je toliko nezadovoljstva, laži, obtoževanja in metanja vseh v isti koš. Ljudje bi radi mirno živeli, pa se jezijo. Jeza je močno čustvo, ki ljudi deli in ustvarja prostor za skrajnosti. Bivši režim je uspešno naštudiral psihologijo množic, zato je lahko peščica vladala večini. Nekateri še danes črpajo iz tega znanja. In tudi propaganda je bila tako močna, da sploh ni bilo dvoma, da smo mi najboljši na svetu. Potem pa najboljša država z najboljšim režimom in najboljšimi politiki bankrotira in gre na smetišče zgodovine.

Vladavina prava, svoboda govora in poštenost so bistvene kategorije za ohranitev demokracije in samostojne države. Osveščeni državljani, ki se ne bojijo na glas povedati resnice in si upajo za te vrednote tudi izpostaviti, lahko stvari spreminjajo. To velja za tiste, ki volijo levico, desnico ali sredino ali pa na volitve sploh ne hodijo. Ko bo poštenost spet pomembna kategorija pri izbiri voditeljev, se bodo stvari same od sebe spreminjale. Dokler pa je najpomembnejše merilo to, da je naš ali da je do sedaj veliko naredil, četudi na nepošten način, pa se bomo vrteli v začaranem krogu.

Slovenci nismo razdeljen narod, pač pa nas nenehno delijo tisti, ki imajo od tega koristi. Smo ljudje, ki imamo samo različne poglede na svet. Duh resnice pa nas osvobaja in spreminja stvari na bolje. Kje so ljudje, ki ga slišijo in so ga pripravljeni deliti z narodom?

Imenje, 1. junija 2020                                                                                           Ljudmila Novak,

evropska poslanka