Z besedami do boljšega sveta

Gospe Silva Matos, naša članica iz Ljubljane, je v času karantene pri založbi Družina izdala svojo peto knjigo Izviri vedrine. V njej odstira duhovne utrinke različnih področij medsebojnih odnosov v sedanjem času. V imenu Ženske zveze NSi ji čestitamo in želimo še veliko ustvarjalnih navdihov.

Celo drobna kapljica vode odseva čudovito stvarstvo. V lepi besedi odseva človekova duša. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva.

Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekje priplavajo besede, ki so mi jih izrekli in so oblikovale mojo samopodobo. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele mnogo kasneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično moja. To je bilo hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Globoka želja, iskanje, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva, vse, kar človeku daje spodbudo, moč, priložnost za rast.

Ponovno in ponovno se potrjuje fenomen človeškega spomina. Bolečine so pozabljene, če jih le ne neguješ, vedno znova ne kličeš v ospredje. Ostaja predvsem spoznanje, koliko dobrega si bil deležen, čeprav je bila morda takrat dobrota, tudi težka beseda neprijetna, neudobna, celo boleča. Moje srce to sprejema s hvaležnostjo. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale v meni kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da me je življenje prekalilo.

Ko je bilo izrečeno tisto, kar mi ni bilo všeč od nekoga, ki me je imel rad, me je včasih pretreslo, a vendarle sem to doživljala kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Bila pa sem razočarana, ker so mi delali krivico, me brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. A tudi zaradi dvomov in stisk so se izkristalizirale najgloblje in najbolj bistvene plati moje osebnosti. Bistveno je, da so se z menoj pogovarjali, mi s svojimi zgodbami, svojimi odzivi, besedami dali priložnost, da jemljem iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle.

Ko me je zelo strog, a pravičen, dober profesor slovenščine potem, ko je prinesel v razred naše proste spise, ki jih je ocenil, povabil naj vstanem in vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Ko je opazil moj talent, moje besedno bogastvo, takratni besedni zaklad, ki se je pokazal ob dobrohotni spodbudi, prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnale mojo samopodobo, da se je ne samo utrdila, ampak tudi osvetlila, polepšala mojo Pot.

Silva Matos