Delo podpredsednice NSi za Slovence po svetu in zamejstvu Marije Ivane Tekavec

Maria Ivana Tekavec, podpredsednica NSi za Slovence po svetu in v zamejstvu

Rojena je v Argentini očetu Cirilu, ki je bil doma iz Klade pri Škofljici, in mami Vidi Bevčar iz Gorenjega Polja, blizu Kanala v Posočju.

“Oče je bil 17-leten zaprt v Škofovih zavodih po vrnitvi iz Vetrinja in izpuščen kot mladoletnik v takratne “poboljševalnice”. Ponovno je šel čez Karavanke in se v taborišču v Spittalu pridružil družini, ki je pred komunistično revolucijo iskala svobodo. Mamina družina je zbežala v Argentino preko italijanskih taborišč, ker je bil stari ata, zaveden Slovenec in katoličan, na seznamu za likvidacijo. Oče in mama sta s tisoči rojaki vsak po svoji poti prispela v Argentino, kjer sta se spoznala, se poročila in si ustvarila družino. Oče je že pokojni, a je dočakal samostojno Slovenijo. Oba sta med ustanovitelji slovenskih društev v Argentini; idealista, ki sta nam znala predati vso ljubezen do domovine. Kljub trdi, žalostni usodi, nisem nikoli slišala žal besedo o Sloveniji, z vso silo in odločno pa sta obsojala oportunistično, brezbožno komunistično revolucijo in morilce tisočev Slovencev. V nas sta užgala iskrico, da bo gorela bakla skozi vse generacije. V nas sta vcepila zdrav ponos slovenstva, vrednoto maternega jezika in krščanska načela. Otroci dveh svetov smo.”

V Buenos Airesu, kjer danes živi gospa Ivana, je šest društev, vsako s svojo sobotno slovensko osnovno šolo in centralna Slovenska hiša, kjer je tudi gimnazija, seveda sobotna.

Društvo, kateremu pripada, se imenuje Naš dom San Justo (ime okolice); slovenska šola, kjer poučuje že trideset let, pa nosi ime po pesniku in mučencu Francetu Balantiču. Deluje v raznih odborih, a največjo energijo vlaga v delo z mladino. Med drugim je v letu osamosvojitve Slovenije pričela z organizacijo maturantskega potovanja v domovino staršev. Za argentinsko mladino je to obisk svojih korenin, obenem tudi študijsko potovanje pod okriljem ljubljanske univerze.

V društvu veliko sodeluje pri načrtovanju in izvedbi prireditev, sprejemu obiskov, organizaciji slovesnosti, itd. Vse delo, vse dejavnosti so prostovoljnega značaja. Noben režiser, pevovodja, učitelj, kuhar ali predavatelj ni honoriran za opravljeno delo. Člani Našega doma imajo že 70 let slovensko mašo v krajevni stolnici. Mesto San Justo je glavno mesto občine, ki šteje ravno toliko prebivalcev kot Slovenija. Društvo oktobra 2020 slavi 64. obletnico. Za zlati jubilej društva pa je škofija Slovence počastila s posebnim dovoljenjem, da so smeli v tamkajšnji katedrali ustoličiti brezjansko Marijo.

Ivanino sodelovanje s stranko NSi seže prav v začetke, ko je bila SKD še del DEMOSA. Za čas prvih volitev je bila službeno na avstrijski Koroški in preko skupnih prijateljev spoznala Lojzeta Peterleta, ki jo je povabil k sodelovanju v volilni kampanji. Pravi, da so to zanjo nepozabni časi. Bila je sploh prva oseba iz emigracije, ki je podpisala pristop h Krščanskim demokratom in to celo na samem domu takratnega predsednika.

K Ženski zvezi jo je povabila Mojca Kucler Dolinar, kasneje je z velikim veseljem sodelovala s sedanjo evropsko poslanko Ljudmilo Novak, ki je bila ministrica za Slovence po svetu.

Z gospo Ivano se v času epidemije srečujemo preko zoom-a na video sejah IO in Sveta ŽZ. Potoži, da so razmere v Argentini vedno bolj podobne razmeram v Venezueli: pogosto zmanjkujeta voda in elektrika, e-pošta slabo deluje. V oglašanju na sejah  ŽZ pa rada čestita vsem ženskam, ki so na ministrstvih sprejele odgovorne službe in pohvali njihovo delo. Korona krizo je komentirala z naslednjimi besedami: “Časa je na pretek. Osebni stiki so nenadomestljivi. Človek se zaveda majhnosti, vračamo se k solidarnosti. Bog nam je poslal oddih, vendar terja akcijo, spodbuja nas k iskanju odgovorov.” Njen nasmeh daje upanje, da ima še veliko načrtov in pravih odgovorov na izzive današnjega časa.