Samo resnica osvobaja
Pred leti sem prvič obiskala Afriko in doživela kulturni šok. Z delegacijo Evropskega parlamenta smo obiskali Mali, ki spada med najrevnejše države na svetu. Mamice z majhnimi otroki so ležale na ulici ob kanalih, polnih smeti in smrdeče brozge. Malo večji otroci so nam sledili in nas prosili za denar. Ko smo si ogledovali skladišče bombaža, nas je obkrožala gruča otrok. Zdel se mi je pravi trenutek, da vzamem iz torbe polno vrečko kemičnih svinčnikov in jih razdelim otrokom. Kakšna napaka! Otroci so se zapodili proti meni in drug drugemu vlekli svinčnike iz rok, nazadnje so se zanje celo stepli. Mene je bilo sram, da sem s svojim nepremišljenim dejanjem povzročila kaos, namesto veselja pa zavist, ki je pripeljala do pretepa. Bilo je še nekaj pretresljivih prizorov na ulici, ko se človek vpraša, ali je to sploh mogoče. Povsod pa skupine umazanih otrok z velikimi radovednimi očmi. Spremljali so nas z iztegnjeno roko in prošnjo za kose obleke. Kakšen absurd – tretja država na svetu po proizvodnji bombaža, pa ljudstvo prosi za oblačila. No, tudi tukaj poznajo bogastvo. Slovesna večerja je bila v predsedniški palači, ki se je vsa bleščala od razkošja, kakršnega nimajo niti najbogatejši evropski vladarji.
Ko sem se z letalom vračala domov, se nisem mogla načuditi zelenju in svežini moje domovine. Slovenija se je ravno odevala v razkošno spomladansko obleko. Vse je zelenelo in cvetelo, sonce je metalo svoje prijazne žarke na hribe in doline pod nami. Z iskreno hvaležnostjo sem zavzdihnila, kako lepa in bogata je naša dežela. In tudi je, samo premalokrat se tega zavedamo.
Zakaj takšen spominski uvod? Zato, ker lahko naredimo veliko primerjav in poučnih zaključkov. Ko se je zaradi pandemije skoraj zaustavilo življenje, so se številna podjetja znašla v težavah, čez noč so morali ustaviti proizvodnjo, zapreti hotele, restavracije…. Zdravstveni delavci so imeli polne roke dela in veliko skrbi, nova vlada pa pred seboj velik izziv z nabavo medicinske in zaščitne opreme. Mnogi so garali od jutra do večera, se žrtvovali in iskreno pomagali v tej izredni situaciji. Drugi pa kar naenkrat časa na pretek. Nekateri ga tudi niso znali koristno porabiti niti zase, kaj šele za dobro skupnosti. Pa se je odkrilo, da je bilo tudi nekaj takšnih, ki so to situacijo videli kot priložnost za polnjenje žepov. Ob odkritju sumljivega početja pa se je dvom razširil tudi na tiste, ki so delali iskreno in dobro, sedaj pa so padli v isti talilni lonec. Namesto zahvale, so bili deležni zgražanja. Namesto hvaležnosti zaradi subvencij in posebnih ukrepov, nezadovoljstvo, ker zakon ne more predvideti vseh situacij. Koliko našega denarja se je že v preteklosti zaradi nepoštenih ljudi in koruptivnih poslov steklo iz Slovenije v davčne oaze in je za državo najbrž za vedno izgubljen. Zaradi tega imamo manjše pokojnine in štipendije, slabše opremljene bolnišnice, manj državnih domov za ostarele in še bi lahko naštevali.
Ni čudno, da so ljudje postali še bolj nezaupljivi do politikov in nenehno iščejo nove rešitelje. Še tisti, ki si prizadevajo delati odgovorno in pošteno, padejo v to vročo godljo, labirint laži, podtikanj in polresnic, ko nihče več ne ve, kaj je laž in kaj resnica. Kdor si upa razkriti sporne prakse, se bo kmalu našel tudi njegov greh, pa čeprav privlečen za lase ali samo fotomontaža, morda le nesramen čivk, da mu bo kmalu žal, zakaj je spregovoril in povedal resnico. Kdor nima za seboj medijske podpore, težko spreminja stvari. Tisti, ki imajo svoje medije, socialna omrežja s svojimi plačanimi aktivisti, imajo močnejše zvočnike, četudi so v službi laži. In ljudje jih bolje slišijo. Večkrat ponovljena laž postane resnica. Nekateri nasedejo iz nevednosti, drugi zato, ker jim takšna »resnica« ustreza.
Številni ljudje, ki vedo, kaj se dogaja, molčijo ali pa se delajo, da nič ne vedo. Tako je bilo pri gradnji avtocest, kjer se je obračalo veliko denarja, tako naj bi bilo pri nabavah medicinske opreme že v preteklosti. Povsod tam, kjer je veliko državnega denarja, je tudi veliko pristavljenih piskrčkov. Poštenemu človeku je težko verjeti, da pri tem barva piskrčkov sploh ni važna. Ko na glas delijo ljudi na leve in desne, je to le predstava za ljudi, sicer pa se odlično sodeluje. Ko gre za piskrčke, seveda. Čedalje pogosteje se pojavlja vprašanje, kako presekati ta gordijski vozel? Še včeraj je nagajal, danes se pritožuje, ko njemu nagajajo in vračajo drugi. V naši rajski deželi je toliko nezadovoljstva, laži, obtoževanja in metanja vseh v isti koš. Ljudje bi radi mirno živeli, pa se jezijo. Jeza je močno čustvo, ki ljudi deli in ustvarja prostor za skrajnosti. Bivši režim je uspešno naštudiral psihologijo množic, zato je lahko peščica vladala večini. Nekateri še danes črpajo iz tega znanja. In tudi propaganda je bila tako močna, da sploh ni bilo dvoma, da smo mi najboljši na svetu. Potem pa najboljša država z najboljšim režimom in najboljšimi politiki bankrotira in gre na smetišče zgodovine.
Vladavina prava, svoboda govora in poštenost so bistvene kategorije za ohranitev demokracije in samostojne države. Osveščeni državljani, ki se ne bojijo na glas povedati resnice in si upajo za te vrednote tudi izpostaviti, lahko stvari spreminjajo. To velja za tiste, ki volijo levico, desnico ali sredino ali pa na volitve sploh ne hodijo. Ko bo poštenost spet pomembna kategorija pri izbiri voditeljev, se bodo stvari same od sebe spreminjale. Dokler pa je najpomembnejše merilo to, da je naš ali da je do sedaj veliko naredil, četudi na nepošten način, pa se bomo vrteli v začaranem krogu.
Slovenci nismo razdeljen narod, pač pa nas nenehno delijo tisti, ki imajo od tega koristi. Smo ljudje, ki imamo samo različne poglede na svet. Duh resnice pa nas osvobaja in spreminja stvari na bolje. Kje so ljudje, ki ga slišijo in so ga pripravljeni deliti z narodom?
Imenje, 1. junija 2020 Ljudmila Novak,
evropska poslanka