Konferenca o prihodnosti Evrope

9. kongres ŽZ NSi – razmisleki in predlogi za Konferenco o prihodnosti Evrope

Naš kongres 6. novembra 2021 je bil zares nekaj posebnega: digitalen zaradi covid-19 razmer, prazničen ob 20-letnici Ženske zveze, volilni po novem statutu in – evropsko naravnan, saj smo namesto sprejema resolucije izvedle razpravo in se pridružile platformi Konferenca o prihodnosti Evrope.

Objavljamo zaključke kongresne razprave o družinski politiki  in zdravstvu ter pripomb, ki so prispele po pošti.

Družinska politika ne sodi v sklop aktualnih tem, o katerih teče razprava v okviru Konference o prihodnosti Evrope, je pojasnila uvodničarka evropska poslanka Ljudmila Novak. Teče pa razprava o socialni politiki tudi v okviru razprav Okrevanje in odpornost. Čeprav to področje sodi v pristojnost držav članic, bi morala tudi EU določiti temelje delovanja družinske in socialne politike, ki bi omogočala zdrav razvoj družine kot osnovne celice zdrave družbe, so menile razpravljalke.

Močna družina in družinske vrednote so garant naše skupne prihodnosti. Velik tehnološki in gospodarski razvoj ne bo prinesel velike dodane vrednosti družbi, če bomo ob tem zanemarili vlogo družine kot temelja družbe.

Celotna Evropa demografsko stagnira, zato bi bilo potrebno nameniti več pozornosti družinski politiki, ki bi ustvarjala pogoje za lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja (skrajšani delovni čas in plačevanje prispevkov države za razliko do polnega delovnega časa). Ženske bi morale imeti zagotovljene takšne pogoje, da se jim ne bi bilo treba odločati  ali za poklicno ali za družinsko življenje. Kot nosilkam življenja bi jim družba morala priznati večjo vlogo in jo tudi ovrednotiti pri pogojih za upokojevanje. To bi bila pravilnejša enakopravnost spolov, kajti enačenje z moškimi po »načelu enakosti« je nepravično in postavlja ženske v neenakopraven položaj, saj ne upošteva dovolj vloge ženske kot žene in matere.

Posebno mesto v družbi in zaščito države (ter EU) mora imeti tradicionalna družina, to je skupnost moža, žene in otrok. Prav tako naj bo zakonska zveza med moškim in žensko pod posebnim varstvom; poskusi njene relativizacije so nesprejemljivi.

Naloga EU in njenih držav članic je zagotavljanje pogojev za ustvarjanje družin. Ukrepi družinske politike morajo biti trajnostno usmerjeni in usklajeni na vseh področjih – od davčnega področja do družinskih prejemkov, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, stanovanjske politike in skrbi za starejše družinske člane. Država bi lahko mladim družinam ali družinam z večjim številom otrok ponudila poroštvo pri jemanju dolgoročnih stanovanjskih kreditov; lahko bi zagotavljala prva stanovanja, v katerih bi mladi živeli npr. 5-10 let, preden bi se odločili za nakup ali najem večjega stanovanja. Več sredstev v državnih proračunih bi morali nameniti družinski politiki – v primerljivem deležu z vlaganjem v gospodarstvo, zdravstvo ter infrastrukturo.

Zavzemamo se tudi za pravo predstavo o moških in ženskah, ki za razliko od ideologije spola ne teži k nenaravni seksualizaciji otrok.

Slovenija že uresničuje določene ukrepe, ki so pro-družinsko naravnani. Sem spadajo univerzalni otroški dodatek, enoletno porodniško varstvo, brezplačno bivanje v bolnišnici za starše bolnega otroka, dodatek za velike družine, dnevno varstvo za starejše, ustrezna oskrba otrok s posebnimi potrebami, za katoliške družine pa tudi možnost vključevanja v zakonske skupine in druge ustrezne skupnosti. Omenjene ukrepe bi bilo potrebno nadaljevati in jih še okrepiti.

Mnogo mladih prihaja iz ločenih ali kako drugače ranjenih družin, zato se ne znajo pripraviti na družinsko življenje. Posledično se pojavlja potreba po dodatnem izobraževanju mladih za življenje v družini (o vlogi družine v družbi, dobrih praksah, predstavitvi stisk, na katere lahko naletimo in jih premagamo).

Skrb za starejše je še vedno zelo slabo urejena in pogosto visoko finančno breme za njihove otroke, zato je sistemska ureditev tega področja nujna.

Mnoge mame bi pri majhnih otrocih rade delale krajši delavni čas, vendar za to ni posluha. Večina delodajalcev je zainteresiranih, da zaposleni poleg rednega 40 tedenskega delavnika opravlja še nadure. Kljub temu da so nadure plačane, zaposleni niso zainteresirani zanje, saj večinoma bolj cenijo čas z družino. Potrebno bi bilo sprejeti ukrepe, da ob zaposlitvi matere (ali očeta) za krajši delovnik (6 ur ali 4 ure), delodajalec za tako zaposlitev prejme kakšno ugodnost.

Zaželena bi bila vzpostavitev delavnic na tematiko posledic splava, saj zaradi nevednosti in iz velike stiske bodoče matere naredijo usodno napako.

Po končanem osnovnošolskem izobraževanju za otroke s posebnimi potrebami ne sledi avtomatsko vključitev v delavnice varstveno-delovnega centra. Za starše je velika težava, ko otroci z 18. letom ostanejo doma. Starši vsak dan odhajajo v službo, odrasli otroci s posebnimi potrebami pa so sami doma in čakajo, da se sprosti prosto mesto v VDC-ju.

Drugače je potrebno urediti vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redni šolski sistem, ker je zelo potratno in neučinkovito, da ima otrok svojega spremljevalca. Spremljevalci imajo pogosto nepedagoško izobrazbo; pogodba je sklenjena samo za 6-urni delovnik oziroma za čas, ko je otrok pri pouku, običajno od 1. 9. do 30. 6. naslednjega leta, plača je pogosto pod minimalno. Spremljevalce imajo tudi otroci s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redne oddelke vrtcev. Premalo je razvojnih oddelkov, kar bi bila boljša rešitev za predšolske otroke.

Zdravstvo

Dr. Alja Pavlin in dr. Lidija Žalec, gostujoči zdravnici, sta odstrli razmere na področju pediatrije, dotaknili sta se predvsem delovanja pediatrov v okviru urgentnih centrov. V praksi pediatrični urgentni centri ne delujejo optimalno, marsikje pa sploh niso vzpostavljeni. Pediatri so preobremenjeni in v trenutnih razmerah težko opravljajo svoje delo, kar gre predvsem v škodo bolnikom. Želijo si bolj urejenih razmer, ki bi jim obenem omogočale tako poklicni razvoj kot tudi ustreznejšo obravnavo ljudi, ki pri njih poiščejo pomoč.

V Sloveniji imamo nedelujoč sistem delovanja pediatričnih urgentnih centrov. Ministrstvo za zdravje bi moralo nadzorovati ter zakonsko urediti enakomerno pokritost z omenjenimi centri in k sodelovanju povabiti vse licencirane pediatre. V izogib pomanjkanju kadrov bi bilo potrebno dolgoročnejše načrtovanje potreb po specialistih pediatričnih smeri. Vedno več otrok se sooča z različnimi stiskami, zato bi bilo potrebno okrepiti mrežo pedopsihiatrov oz. timov za pomoč otrokom s stiski. Področje zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami je zelo neurejeno. Veliko težavo predstavlja ustrezno specialistično zdravljenje in nezadostno število terapevtskih ur, kar posledično privede do nezadostnih rezultatov.

V regijah se čuti pomanjkanje družinskih zdravnikov, zato bi bilo z različnimi ukrepi spodbuditi mlade zdravnike, da se odločijo za delo na podeželju in kar se le da zmanjšati birokracijo na primarni ravni. Z boljšimi pogoji dela in štipendijami je treba navdušiti mlade za opravljanje poklicev v zdravstvu.

Zaželena je sprememba vpisnih pogojev za študije zdravstvenih smeri, kjer bi se morali ponovno vpeljati sprejemni izpiti, kar bi omogočilo primernejšo selekcijo študentov. Razmislek je tekel tudi o razbremenitvi osebja, ki dela v intenzivnih enotah, in sicer v smeri krajšega delovnega časa, kar bi omogočilo lažje usklajevanje med poklicnimi in družinskimi obveznostmi.

Znanje na vseh področjih zdravstva bi bilo potrebno še dodatno povezovati in slediti trendom odprte znanosti. Omenjeno povezovanje je predvsem pomembno na področju terapije rakavih obolenj, ki so še vedno v porastu.

Pandemija je pokazala, da se težave v zdravstvu lahko rešujejo v sklopu evropske zdravstvene unije – vzpostavlja se agencija HERA, ki se bo odzivala na izredne zdravstvene razmere. Pomemben je prenos predlogov z nivoja držav članic na nivo EU, je v razpravi pojasnila evropska poslanka.

Redakcija besedila: dr. Marija Rogar, Ivanka Učakar