Stanislav Kovač v Financah: "Z Danilom Türkom ni prihodnosti"

“Kaj vse je počel Danilo
Türk med petletnim predsedovanjem, da je nanj tako ponosen, čeprav bi se
marsičesa moral še kako sramovati?” se v Financah sprašuje ekonomist
Stanislav Kovač. Avtor se najprej osredotoči na udeležbo aktualnega predsednika
na protestnem shodu “proti vladi, ko je v času debelih krav protestiral
proti razmeram na trgu dela, čeprav smo imeli tedaj rekordno nizko
brezposelnost s samo 68 tisoč brezposelnimi. Po izbruhu krize leta 2008 in
nastopu suhih krav se je v Sloveniji skokovito zvišala brezposelnost, vendar Türku
na lepem ni bilo več mar za solidarnost in delavce, ki so množično izgubljali
delo. Še več, junija 2010, ko je bilo brezposelnih že 98 tisoč, torej kar 30
tisoč več kot novembra 2007, je v intervjuju za Večer medije napadel zaradi
pisanja o brezposelnosti: ‘To, da se govori, da se brezposelnost povečuje, ko
se že nekaj mesecev zmanjšuje, gotovo ni dobro’.”

Dodaja, da “čeprav je Türk pred volitvami 2007 obljubljal, da bo
predsednik vseh državljanov, je že na začetku svojega predsedovanja pokazal, da
je zanj vse odvisno le od tega, kdo je na oblasti: ob rekordno nizkem številu
68 tisoč brezposelnih pod Janšo je protestiral z dvignjenimi rokami, po
zamenjavi vlade ob 98 tisoč brezposelnih je nenadoma nehal protestirati in od
medijev zahteval, da pojejo hvalnice mnogo višji brezposelnosti”.

O
gibanju zaposlenosti v gospodarstvu in javnem sektorju

Avtor v nadaljevanju navaja
podatke o gibanju zaposlenosti v gospodarstvu in javnem sektorju, pri tem pa
piše, “da se je po izbruhu krize jeseni 2008 število zaposlenih v
gospodarstvu zmanjšalo kar za 80 tisoč (s 588 na 508 tisoč), medtem ko se je v
javnem sektorju povečalo za 10 tisoč”.

“Ko je letos spomladi Janševa vlada poskušala porazdeliti del bremena
krize tudi na javni sektor, ki ga kriza sploh ni prizadela, je Türk znova
nesolidarno obrnil hrbet delavcem v gospodarstvu. Z vsemi štirimi se je
silovito bojeval proti varčevanju v javnem sektorju ter s tem seveda branil
tudi svojo visoko plačo in proračun svojega urada, ki mu je omogočal življenje
na veliki nogi. Predsednik se je vozil iz Ljubljane v Maribor na gledališke
predstave kar s sedmimi limuzinami, njegov urad je nesramno razmetaval denar za
drage letalske vozovnice, uslužbenci urada pa so nekaznovano kupovali spodnje
perilo na račun davkoplačevalskega denarja. In to v času, ko je državo zajela
huda kriza, gospodarstvo je krvavelo, brezposelnost naraščala, socialna stiska
navadnih ljudi pa je bila iz dneva v dan vse večja. Potem ima predsednik še
obraz, da nam pridiga o solidarnosti in socialni pravičnosti!” navaja Kovač.

“Türkov petletni mandat sta označili njegova neizprosnost do političnih
nasprotnikov in hkrati popolna prizanesljivost do političnih podpornikov.
Najočitnejša primera sta Türkova neskončna obramba in hvaljenje Zorana
Jankovića. Najbolj sporna je Türkova hvala zavožene investicije v tone in
tone betona v Stožicah, ki jo je sindikat gradbenih delavcev označil ‘za
spomenik poteptanih temeljnih človekovih pravic ljudi, ki so ga gradili dan in
noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo’. Predsednikovo navduševanje
nad Stožicami je šokantno še zlasti zaradi Jankovićevega samorazkritja o
lobiranju pri vodstvu NLB-ja za kreditiranje Grepa, do katerega ima NLB danes
slabe terjatve. Če bi bil Türk res predsednik vseh državljanov, kot je
obljubljal pred volitvami 2007, in bi imel za vse enaka merila, potem bi moral
Jankovićevo ravnanje ostro obsoditi. Predsednik se spotakne ob vsako afero
svojih političnih nasprotnikov, le ob neštetih Jankovićevih aferah molči kot
grob. In potem se nam še upa lagati v obraz, da bo tudi v drugo predsednik vseh
državljanov!” nadaljuje Kovač.

“Z
odlikovanjem Ertla je povzdignil kratenje človekovih pravic na raven družbene
vrednote”

Avtor se dotakne tudi odlikovanja Tomaža Ertla, “ki je ukazal tajne
akcije proti četverici JBTZ in v propadlem režimu kratil človekove pravice. Z
odlikovanjem Ertla je povzdignil kratenje človekovih pravic na raven družbene
vrednote, saj državna odlikovanja odsevajo tudi državne (družbene)
vrednote.” Nadaljuje s pogledom na podporo Türku, “zato tudi ne preseneča
Türkova mednarodna izoliranost: Zvera je podprl Joseph Daul,
vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu, Pahorja
pa nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder, ki se je v zgodovino vpisal
z reformami, ki so Nemčijo spremenile v današnjo izvozno velesilo. Türka doslej
ni podprl nihče, ki bi bil kaj veljal v mednarodni politiki. Tako kot tudi
njegovega političnega favorita Jankovića ne. Vprašajte se, le zakaj Türka in
Jankovića ne podpira nihče, ki v mednarodni politiki kaj velja.”

O ratingih javnomnenjske podpore, za katero avtor piše, da je pri predsedniku
Türku “danes rekordna”, pa trdi, da so za to “najbolj krivi
glavni tiskani mediji Dnevnik, Delo in Večer ter glavni televizijski hiši POP
TV in RTV Slovenija. Omenjeni mediji, ki obvladujejo več kot 90 odstotkov
medijskega prostora in so pod popolnim nadzorom levičarjev, politika Türka niso
kritično nadzorovali, ampak so mu peli hvalnice in iz njega naredili pravo
politično zvezdo. Danes številni uredniki in novinarji omenjenih medijev
podpisujejo novo peticijo o ogroženosti medijske svobode, čeprav so na primeru
Türka pokazali, da gre v resnici za poslušne in nekritične medije.”

“Bolj od Türka je v teh medijih nedotakljiv samo še Milan Kučan,
nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, danes pa
glavni pobudnik ustanovitve Pozitivne Slovenije, ki jo vodi veliki Türkov
politični favorit Janković. Omenjeni dominantni levičarski mediji so tudi
krivi, da v Sloveniji po dveh desetletjih od padca komunizma v resnici še vedno
nimamo medijskega pluralizma in zato tudi ne poštenih predsedniških volitev,
saj volivci zaradi medijske cenzure ne morejo izvedeti o vseh predsednikovih
spornih ravnanjih in se na podlagi tega odločiti, ali bi sploh volili zanj,”
še navaja Kovač.

“Zapomnite si: če bo Türk znova izvoljen, nas bo s svojim obujanjem
totalitarne zgodovine še bolj vrnil v preteklost, brutalno razdelil in povsem
zatrl razvoj Slovenije v normalno, demokratično državo,” sklene pisanje v
Financah ekonomist Stanislav Kovač.

Celoten članek je na voljo TUKAJ.

Foto: Reporter