Spominska slovesnost ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

V Laškem je ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov potekala spominska slovesnost – Zbor za vrednote, ki se ga je udeležilo okrog 400 ljudi. Spominska slovesnost se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval mariborski nadškof pomočnik msgr. dr. Marjan Turnšek. Po sveti maši je na trgu pred cerkvijo potekal Zbor za vrednote, na katerem je spregovorila predsednica NSi Ljudmila Novak, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Jože Trontelj in direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič.

V celoti objavljamo govore vseh govornikov spominske slovesnosti ob dnevu žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Nadškof Turnšek: Totalitarni sistemi so plod totalitarne miselnosti

Mariborski nadškof pomočnik msgr. dr. Marjan Turnšek je v pridigi dejal, da so se v Laškem zbrali tudi v imenu tisočev in tisočev žrtev totalitarnih in avtoritarnih sistemov na tleh naše domovine, milijonov in milijonov žrtev na evropskih tleh in množic, ki jih skoraj ni mogoče prešteti, po vsem svetu. “To so tisti, ki so zadnji del svojega zemeljskega romanja stopali po »ozki« in »strmi« poti oropanosti temeljnega človeškega dostojanstva, brez možnosti doseči pravico in dokazati resnico, kajšele da bi bili deležni zadnje duhovne tolažbe. Prestopili so prag »ozkih vrat« telesne smrti, ko so ubiti, napol živi ali povsem živi bili pahnjeni v množična grobišča, strelske jarke, naravna brezna ali rudniške rove in jaške. Blizu želimo biti tudi tistim, ki so sicer preživeli, a so kot žrtve ostali »zaznamovani« za vse življenje in v duši nosijo rane in bol, v javnem življenju pa so okušali, in v marsičem še danes, zapostavljenost, odrinjenost na rob in nepravičnost.”

Nadškof Turnšek je še poudaril, da so totalitarni sistemi plod totalitarne miselnosti, ki ni sposobna sprejeti drugačnosti, in brezobzirno s terorjem vsiljuje svoje poglede; za dosego svojih ideoloških ciljev pa ne izbira sredstev in se ne ustavi niti pred zločini. “Medtem ko pravi demokratični in resnično humani družbeni sistemi slonijo na principu solidarnosti, ki zagotavlja vsem ljudem vsestransko enakovrednost, ter svobodi in zato drugačnost drugega jemljejo iskreno in skrajno resno, celo kot bogastvo. Če človeško družbo primerjamo vesolju, potem sta ta dva sistema v njem kot sonca in črne luknje. Totalitarni sistemi so »črne luknje«, torej zgoščena energija, ki vse iz okolice vsrka vase, vse zmaliči in uniči; so »orodja« zla, ki seje v okolico strah, uničenje in smrt. Nasprotni sistemi pa so kot »sonca«, ki isto energijo sevajo kot toploto in svetlobo vsem »nebesnim telesom« v svoji okolici in omogočajo razvoj življenja. Nahajamo se v neposredni bližini Barbarinega rova, v katerem lahko še vedno »v živo« vidimo posledice takšne duhovne »črne luknje«; in takšnih »živih« pomnikov je po naši lepi domovini in Evropi še veliko. A noben režim ni nekaj abstraktnega, zato ne pade kar tako izpod neba. Sestavljen je iz ljudi, ki nosijo v sebi totalitarno ali pristno demokratično miselnost, in po njih se sistem uresničuje. Torej se »črne luknje« ali »sonca« pričenjajo v nas. Vsak človek je lahko v svojih idejah totalitaren, če v mislih, besedah in dejanjih širi sebičnost in absolutno zagledanost v svoj prav ter ni sposoben dialoga z drugače mislečimi; za potešitev svojih potreb pa ne izbira sredstev. Kot kristjani nismo zbrani, da bi sodili in obsojali, ampak da bi uresničili eno izmed duhovnih del usmiljenja, ki mu pravimo: za žive in mrtve Boga prositi. Da, tudi za žive, oziroma za tiste, ki so odgovorni za te zločine. Tudi zanje je Kristus na križu umrl, tudi on žrtev totalitarnega sistema.”

Zvočni posnetek [[mPlayer?file=2010_08_22_Marjan_Turnsek_Lasko_totalitarizmi.mp3]]

Govor predsednice Nove Slovenije Ljudmile Novak

Spoštovani gospod nadškof pomočnik dr.  Marjan Turnšek, spoštovani predsednik SAZU dr. Jože Trontelj, spoštovana direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, spoštovani gospod župnik, dragi zbrani!

23. avgust je vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, »da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin,« je zapisano v Resoluciji EP z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu.
V Evropi so bile sprejete različne resolucije, tako v Svetu Evrope kot v Evropski uniji, s katerimi želimo poudariti pomen spoštovanja  človekovih pravic, ki so bile v preteklih desetletjih v Evropi večkrat hudo kršene, predvsem v času  treh totalitarističnih režimov, fašizma, nacizma in komunizma. Evropa je povsem enotna v presoji, da sta fašizem in nacizem povzročila drugo svetovno vojno in s tem prinesla veliko gorja, več milijonov smrtnih žrtev, več milijonov zapuščenih žena, otrok, invalidov, beguncev in izseljencev, ogromno materialno škodo in porušeno zaupanje med narodi.
Šele s padcem  komunizma, in s tem železne zavese, so se začeli  počasi odstirati tudi zločini komunizma. Sovjetska zveza s Stalinom in Jugoslavija s Titom sta bili ob koncu vojne, ne pa tudi na začetku, zaveznici zmagovitih sil nad nacizmom in fašizmom, zato je dobil komunizem drugačne »pravice« po 2. svetovni vojni kot nacizem in fašizem. Komunistični voditelji na oblasti so imeli vse možnosti za uničenje nasprotnikov komunistične ideologije in za  pisanje zgodovine po svojem okusu, hkrati pa tudi za uničenje vseh dokazov svojega grozovitega početja.
Ker komunističnim zločincem ni bilo sojeno, ni prišlo povsod do spoznanja, da so se zločini res zgodili in da bi zanje moral nekdo odgovarjati. Kdor se je nad takim stanjem pritoževal, je bil označen za nestrpneža in maščevalca.
Resolucija 1481 (2006)1 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope v točkah  5, 6 in 7 ugotavlja naslednje:
5. Padcu totalitarnih režimov v srednji in vzhodni Evropi ni v vseh primerih sledila mednarodna preiskava zločinov, ki so jih ti zagrešili. Poleg tega mednarodna skupnost storilcem teh zločinov ni sodila, kot je to storila v primeru grozljivih zločinov, ki jih je zagrešil nacionalni socializem (nacizem).
6. Zaradi tega je javna ozaveščenost o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, zelo majhna. Komunistične stranke so v nekaterih državah legalne in dejavne, četudi se v nekaterih primerih niso distancirale od zločinov, ki so jih v preteklosti zagrešili totalitarni komunistični režimi.
7. Skupščina je prepričana, da je zavedanje zgodovine eden izmed predpogojev za to, da se v prihodnosti izognemo zločinom. Poleg tega imata moralno ovrednotenje in obsodba storjenih zločinov pomembno vlogo pri vzgoji mladih generacij. Jasno stališče mednarodne skupnosti o preteklosti bo lahko jasen napotek za njihovo bodoče ravnanje.
Jasna je tudi točka 8 iste resolucije:
8. Poleg tega skupščina verjame, da si še živeče žrtve zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, ali njihove družine zaslužijo sočutje, razumevanje in priznanje njihovega trpljenja.
Tudi Slovenija je članica Sveta Evrope, ki je širša skupnost kot EU in si prizadeva za spoštovanje človekovih pravic v Evropi in tudi po svetu, zato bi morala z vso resnostjo  upoštevati to resolucijo in tudi vse druge, ki govorijo o kršenju človekovih pravic v času komunističnega režima. Jasna je tudi že prej omenjena resolucija EP, ki v 3. točki pravi, da:
3. poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave; ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine, ne glede na ideološko ozadje.
 V točki 7 pa pravi:
7. odločno in jasno obsoja (EP, op. L. N.)  vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje.
Tudi mi smo se danes zbrali, da bi počastili spomin na žrtve vseh totalitarnih režimov. Še posebej pa nas bolijo krivice in neresnice, ko se žrtvam avtomatično pripisuje krivda in izdajstvo, domnevni oziroma verjetni krivci pobojev pa se še vedno idealizirajo in poveličujejo. Prav to nas Slovence najbolj razdvaja. Poznamo preko 600 povojnih množičnih grobišč, ki so žal v veliki meri še vedno neurejena, žrtve neidentificirane, zločincev pa ni.
Prepričana sem, da si prav nihče od nas, ki smo se danes zbrali v počastitev žrtev vseh totalitarnih režimov, ne želi maščevanja in sovraštva. Človek lahko marsikaj odpusti, ne more pa kar tako oprostiti laži in krivih obtožb. In prav tukaj je največja slovenska rana. Rana, ki ni očiščena in oprana, zato pod debelo plastjo povojev ali betona, še vedno kljuje, se gnoji in se ne more zaceliti.  
V civiliziranem svetu se od mrtvih poslovimo na dostojen način in spomin nanje zabeležimo vsaj z napisom imena na kamnito ploščo.  Pomembno je tudi slovo od pokojnega in vedenje, kje in kako je umrl, kaj je bil vzrok njegove smrti in kaj je morda ob slovesu dejal ali premišljeval. Najbolj ganljivo je slovo matere ali očeta od otroka, slovo majhnih otrok od ljubljenih staršev. To je zagotovo velika in nepopisna bolečina, ki jo poznajo samo tisti, ki so jo morali sprejeti nase. Že naravna smrt nas prizadene, kaj šele nasilna smrt nad nekom, ki se je po spletu okoliščin vojne vihre znašel na nepravi strani. Morda je koga motil zgolj zaradi svojega imetja, pridnosti, zaradi verske pripadnosti ali zaradi položaja, ki ga je imel v družbi. Ob iznakaženih truplih žensk, celo nosečnic ali mater, pa se človek vpraša, ali je sploh mogoče, da se nekdo znese nad nerojenim otrokom ali da vzame mater kopici jokajočih otrok, ki morajo gledati, kako v mlaki krvi obleži njihova mama ali oče? Pričevalci govorijo o tem, kako je zaradi strelov poletel  dojenček, majhna štručka, iz materinih rok in padel po tleh, ko je mati padala pod streli ubijalcev. Kdo lahko prenese pogled na jokajoče otroke, ki se še vedno stiskajo k mrtvi materi in jo zaman prosijo, naj vstane?
Kolikim Slovencem je bil požgan dom ali pa so morali zapustiti  vse, kar so si s pridnim delom prislužili. Nacistična in fašistična taborišča, streljanje talcev, medvojni in  povojni poboji, politični zaporniki, trpljenje, strah in ponižanje preživelih z neprave strani,  okrvavljene sosedove , bratove ali kakšne druge slovenske ali neslovenske roke. Vse to in še veliko več se je dogajalo na slovenski zemlji in je zapisano v srcih in neizbrisljivih podobah tistih, ki so to doživeli in izpričali.
Ob odkritju Hude jame smo lahko samo slutili bolečine in grozo ob smrtnem boju živo zakopanih in za vekomaj zasutih v rovih, tudi raznih drugih hudih jam in rogov. Ob tem se nam poraja vprašanje, kdo je to ukazal, kdo je to dejanje izvršil in kako se ta človek počuti danes, če še živi, ali kako se je počutil v trenutkih samote, ko ga je preganjal spomin na ta dejanja. Tudi o tem najdemo pričevalce, skesance, nekateri so si kasneje,  ob zavedanju svojih dejanj, sodili tudi sami.  Bili so krvniki in hkrati žrtve nekega časa in nekih hudih zablod in krive propagande. Žrtev teh tujih ideologij je tudi slovenski narod, ne samo v preteklosti, pač pa posledice tega čutimo še danes in se kažejo v razdvojenosti naroda zaradi ran iz preteklosti.
Danes se spominjamo žrtev  fašizma, nacizma in komunizma. Vsi trije imajo svoj izvor in korenine v drugih državah, pri drugih narodih. Vsi trije so obljubljali ljudem, najpogosteje svojim pripadnikom,  raj na zemlji. Vsi trije totalitarizmi niso izbirali sredstev, da
bi dosegli svoj cilj – to je oblast, s tem pa tudi moč in privilegije, torej raj zase in ne za vse ljudi.  Zmleli so vse in vsakogar, ki se jim je pri tem postavil po robu, ki ni odobraval njihovih dejanj, pa četudi je izhajal iz njihovih vrst. Mussolini, Hitler, Stalin, mogočni in trdi vladarji, ki so za seboj pustili morje trupel in potoke krvi. Odšli so v zgodovino kot največji zločinci. Narodi, iz katerih izhajajo, se sramujejo njihovih dejanj in jih obsojajo ter obžalujejo, spomenike Stalinu pa so že tudi pospravili. Po številu žrtev se na deveto ali deseto mesto  uvršča tudi naš nekdanji predsednik Josip Broz Tito, zato si ne moremo šteti v čast, da ga mnogi Slovenci še vedno častijo in slavijo kot heroja. Žal se je pod poveljstvom prav tega heroja zaradi komunistične ideologije začela revolucija in bratomorna državljanska vojna s številnimi žrtvami. Povojni poboji pa so zločin, ki ga nekateri še vedno želijo opravičiti z izdajalstvom.
Ali je mogoča sprava med Slovenci in kako naj se to zgodi? Ni treba, da kdo komu pade v objem, pač pa je pomembno, da se prizna vsem tem žrtvam njihovo človeško dostojanstvo, pravica do groba in spomina. Pomembno je, da ne poveličujemo krivcev za ta dejanja in da se najvišji predstavniki oblasti poklonijo žrtvam in izrazijo svoje obžalovanje. Če so to zmogli storiti v Srebrenici, potem bi to morali še toliko bolj storiti doma, pred domačim pragom, za slovenske ljudi.
Resolucija EP v točki M pravi:
M ker je pomembno tudi, da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe,…
Takšen je zagotovo bil tudi Lojze Grozde, slovenski  blaženi in mučenec. Lojze Grozde je bil 13. junija letos simbolno povzdignjen na oltar kot eden od številnih slovenskih mučencev. Ob tem slovesnem trenutku pa spet  zamujena priložnost slovenske oblasti, da bi se dostojno  poklonila njemu, in s tem vsem mučencem, ki jih v Sloveniji ni bilo malo, ter obsodila vsa zločinska dejanja nad njimi. Namesto tega pa nove obtožbe in nedokazane trditve.
Žal je v Sloveniji pot do narodne sprave vedno daljša in težja. Jo bo moralo storiti ljudstvo samo in tako pokazati oblasti, da noče več laži?
Resolucija EP se zaključuje z besedami: (EP) je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove,…
Prav slednje se v današnjem času kaže kot nujno potrebno.  Neki slovenski novinar, ki se ima za velikega analitika in kolumnista, trdi, da moramo moralne vrednote spoštovati samo tisti, ki se javno za njih zavzemamo. Mar ne pričakujemo spoštovanja splošnih etičnih in moralnih vrednot, kot so resnica, poštenost, pravičnost, zvestoba, prav najbolj in najprej  od voditeljev ljudstva, s katere koli strani? Mar smo tisti, ki zagovarjamo splošne etične in moralne vrednote  zato tako osovraženi, ker opozarjamo na nezdrave odnose v družbi, zaradi katerih trpi veliko ljudi, morda celo ves narod?
 Zakaj je potrebno podžigati  ideološki boj, da ne moremo zadihati kot en narod z obema kriloma pljuč? Komu služi to podpihovanje in deljenje Slovencev na naše in vaše?  Mar ne izhajamo vsi Slovenci iz istih korenin? Mar niso naši predniki častili istih poganskih bogov in kasneje gradili cerkve istemu Bogu?
Čedalje več Slovencev trpi pomanjkanje, ker so slabo plačani ali pa zaman čakajo na to, kar so zaslužili, ali so celo izgubili delovno mesto. Nekoč uspešno gospodarstvo trpi zaradi krčev  krize, morda pa še bolj zaradi pohlepa in nemoralnega ravnanja nekaterih ljudi, tako v gospodarstvu kot v politiki. Državljani izgubljamo zaupanje v pravno državo, ko gledamo neupravičeno bogatenje posameznikov na račun skupnosti.  Spet je pomembno doseči cilj za vsako ceno, pa čeprav s tujimi žulji in neplačanimi računi. Spoštovanje dela in pravica do poštenega plačila ter enakost za vse pred zakonom so v Sloveniji močno ogrožene vrednote.
Svet se spreminja, zato bomo morali spremeniti način življenja, povečati medsebojno in medgeneracijsko  solidarnost, če bomo hoteli preživeti kot narod.  Zato končno  pokopljimo svoje mrtve dostojanstveno in z obžalovanjem, da se je to zgodilo in z željo, da se to ne bi nikoli več ponovilo.
Do sprave ne moremo priti z ukazanim molkom, pač pa z resnico, z obžalovanjem  in s spoštovanjem žrtev in njihovih svojcev. Samo poklon žrtvam ni dovolj, pač pa je potrebno obžalovanje prenesti v dejanja in tudi v zakone, ki bodo obžalovanje potrjevali.
V Novi Sloveniji si bomo še naprej prizadevali za resnico in s tem tudi spravo. Vsem, ki ste bili žrtve totalitarnih režimov osebno ali kot sorodniki žrtev, pa izrekamo sočustvovanje in podporo pri vaših prizadevanjih za resnico in pravico. Nova Slovenija je na strani žrtev, ker želimo Sloveniji in slovenskemu narodu, da bi se končno znebil bremen preteklosti in zadihal svobodno ter z obema kriloma pljuč.

Govor predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Jože Trontelj

Zakaj ne smemo pozabiti povojnih pobojev?

Spoštovani,

Med drugo svetovno vojno in v mesecih po njej je na naših tleh umrlo nasilne, pogosto okrutne smrti komaj predstavljivo število ljudi – moških, žensk in otrok. Komaj predstavljivo zato, ker bi morali pogledati vsak primer posebej. V vsakem umorjenem moramo videti človeško bitje – edinstveno, neponovljivo, dragoceno bitje. Človeško osebo, z njenimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, z željami in hrepenenji. Z nadarjenostjo in znanji, s pričakovanji in skrbmi. Ljubečo in ljubljeno. Spoštovani, na ta način ne more te velikanske množice pregledati nihče. Zato govorimo o številu teh žrtev. A že v tem je krivica, je nekaj nedopustnega. Kajti ko govorimo o številkah, smo te nesrečneže razosebili, nam izpred oči izginejo njihove tragične življenjske usode.
Med žrtvami so bili preprosti ljudje in intelektualci, potencialni očetje in matere novih generacij dragocenih ljudi, ki jih ni bilo in jih nikoli ne bo. Ker jim je življenje že pred rojstvom ali pred spočetjem vzela zločinska roka. Žrtve so pobiti mladostniki in odrasli, ki jim je ta roka odvzela pravico, da bi dopolnili svojo življenjsko nalogo kot očetje in matere, kot prijatelji in sosedje, kot ustvarjalci blaginje svojih občestev in svoje domovine. Ne zmoremo si jih predstavljati, ker jih je mnogo preveč, a prav to bi morali storiti. To je naš dolg, zamujeni dolg, ki se prenaša iz generacije v generacijo, posebno velik, ko gre za pobite po vojni. Zločinec mnogim od teh ljudi ni vzel samo življenja, izbrisal jim je celo imena in priimke. Njihovih trupel ni dovolil pokopati v grobove. Nesrečnim svojcem je zaukazal molk in celo prepovedal žalovanje. Mnoge pa je stigmatiziral in za več prihodnjih desetletij izpostavil prikrajšanju, diskriminaciji.
Nacizem in fašizem ne bosta nikoli oprana krivde za drugo svetovno vojno, za strahotno gorje, ki sta ga povzročila tolikerim narodom, za milijone žrtev, ki so padle v spopadih, bile pomorjene v taboriščih ali v medvojnih likvidacijah. V vojno je vstopil še tretji totalitarni sistem, komunizem, z novimi grozovitostmi. Na tega se je dolgo gledalo s prizanesljivostjo. Komunizem je bil med vojno na strani napadenih, po njej pa na strani zmagovalcev.
Še danes najdete mnenja, ne le zasebna, tudi v medijih javnega obveščanja, ki skušajo medvojne in povojne poboje razumeti, morda tudi nekako upravičiti. Pogosto so do enih strogi, do drugih pa prizanesljivi. Strogost onemogoča težko pričakovano spravo, napačno pojmovana prizanesljivost pa ima druge slabe posledice.
V ozadju  vojne je bila – poleg nekaterih upravičenih uporov proti krivicam iz preteklosti – sprevržena ideologija, vprežena v pohlep po moči, oblasti, bogastvu in tudi imetju soljudi. To je večno ponavljajoči se vzorec človeške oblastiželjnosti in požrešnosti, dveh poglavitnih značajskih napak človeške vrste. Brezobzirno streženje pohlepu je zahtevalo pošastno ceno: nedopovedljivo trpljenje in smrt milijonov nedolžnih ljudi. Stotisoče po vsej Evropi pa je večidel prisilno spremenilo v pasivne ali aktivne sodelavce pri zločinskih početjih zoper sodržavljane in druge soljudi.  
Katastrofa vojne se je raztegnila še v povojni čas. V naslednjem se bom omejil na ta čas. –  Po vojni so bili seveda najhujša spozaba zunajsodni poboji. Ti še bolj kot medvojni zločini  obremenjujejo spomin in dušo slovenskega naroda. Ob svojem času, v nekaj poletnih tednih leta 1945, so olajšanje po končani vojni brutalno pretrgali z nedopovedljivo, vnebovpijočo grozo. To so bili desettisoči smrtnih obsodb brez sojenja, zaukazanih in izvršenih v pošastnih okoliščinah kot maščevanje za krivdo, ki se je nihče ni trudil dokazati.
Danes govorimo o zločinu proti človečnosti. To je tudi zločin, za katerega ni bil nihče pravnomočno obsojen. Za katerega nihče ni prevzel odgovornosti, niti odgovornost nikomur ni bila dokazana. Zločin, ki ni doživel niti enoumne moralne obsodbe. Ki še ni bil deležen nesporne zgodovinske umestitve.  Zločin, katerega žrtve so še danes večinoma neprepoznane, katerih posmrtni ostanki so večinoma še vedno brez grobov. Skratka, uresničila se nista niti tisočletja stara splošna civilizacijska zakona: da se mrtvi dostojno pokopljejo in da se zločin obsodi.
Tako, spoštovani, že več kot pol stoletja živimo v mračni senci zločina ogromnih razsežnosti. Vprašamo se lahko, ali se niso zunajsodni povojni poboji domnevnih vojnih zločincev dogajali tudi drugod po Evropi? So se, a pri nas je bilo nekaj pomembnih posebnosti. Prva je pošastna množičnost pobojev, druga pa dejstvo, da jih je ne samo dopuščala, ampak ukazala sama oblast, ki je s tem flagrantno kršila svojo temeljno dolžnost: da na svojem ozemlju zagotavlja zakonitost in varnost svojih državljanov.  
Vprašati se moramo, kaj vsiljena pozaba in prostovoljna, zavestna ignoranca pomenita za narod danes, šest desetletij pozneje.
Ali sta lahko krivi za nenavadno otopelost čuta za pravičnost? Za zmanjšano sposobnost sočustvovanja, neobčutljivost za nesrečo sosedov in neznanih soljudi, za naraščajočo sebičnost, za brezobzirno prerivanje na poti proti osebnemu uspehu? Ali sta lahko sokrivi za nezaupanje v oblast, za slabotno spoštovanje zakonitosti, za šibko pravno državo? Za opešano domoljubje? Za medsebojno sprtost Slovencev? Še huje, ali sta soodgovorni za vse bolj razširjen cinični pogled na nekoč spoštovane avtoritete, na etiko in moralo? In kar je morda najpomembnejše, ali sta imeli kaj opraviti z izpodmaknjenimi temelji za vzgojo naših otrok in mladostnikov? Za njihovo in naše pomanjkljivo spoštovanje svetosti življenja?
Morda je odgovor na ta vprašanja nikalen. Marsikdo bo rekel, da so takšne posledice neporavnanih računov nedokazljive. Poleg tega bo v kratkem vse skupaj samo še stvar oddaljene preteklosti, saj kmalu ne bo več nobene žive priče dogodkov izpred toliko let.
Vendar pa danes vemo neprimerljivo več kot v desetletjih poprej,  ko se o zločinu ni smelo govoriti, o žrtvovanih pa se je govorilo le zaničljivo kot o narodnih izdajalcih. Danes se zavedamo: o mrtvih moramo govoriti z dolžno spoštljivostjo. Poskusiti jim moramo najti pravično mesto. Po 9. maju 1945 je bilo samo Slovencev pobitih med 14.500 in 19.000. Le kdo lahko verjame, da so bili vsi ti moški, ženske, mladi fantje in dekleta vojni zločinci, ki so si zaslužili smrtno kazen? V civiliziranem svetu mora osumljeni veljati za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana. Ta, ki je ukazal poboje, se je v zgodovino samodejno zapisal kot morilec desettisočev nedolžnih ljudi.
Zaradi teh razmislekov, spoštovani, na žrtve ne smemo pozabiti. Grozljivega bremena zločina ne smemo ponovno preložiti na prihodnjo generacijo. Spričo znanja, ki je danes po zaslugi zgodovinarjev in drugih strokovnjakov dostopno vsakomur, bi bilo omalovaževanje in potiskanje nesrečnih žrtev v pozabo svojevrstno nadaljevanje zločina. Naš prvi dolg je pieteten pokop pomorjenih. Obenem pa je potrebno iskreno priznanje krivde vseh vpletenih, ker šele temu lahko sledi odpuščanje. Onkraj groba naj sovraštvo ne seže. To zahteva od nas tisočletja stari civilizacijski zakon, to je tudi sporočilo starogrške tragične zgodbe o bratomoru in o junaški žrtvi Antigone.  
Prav je, da smo sodobni evropski družbi hvaležni za ta spominski dan, pa tudi za nedvoumno obsodbo vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki bi se ji morali Slovenci brez zadržkov pridružiti. Kdo ve, kaj nas čaka v prihodnosti? Geslo Nikoli več! je že večkrat razočaralo. S poravnanimi računi bomo morda malo varnej&
scaron;i. Gotovo pa bomo smeli bolj sproščeno in vedro pogledati v prihodnost.

Zvočni posnetek [[mPlayer?file=2010_08_22_Joze_Trontelj_Lasko_totalitarizmi.mp3]]

Govor direktorice Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič

Spoštovani,

v čast mi je, da vam lahko spregovorim na današnji spominski slovesnosti v Laškem v počastitev 23. avgusta, vseevropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Kot vam je znano, bo Študijski center za narodno spravo skupaj z Občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta počastil spomin na žrtve s slovesnostjo na gradu Štanjel na Krasu, v ponedeljek, 23. avgusta 2010, ob 19. uri. Osrednji govornik bo slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor. Ob tej priložnosti želimo še posebej opozoriti na trpljenje in se spomniti fašističnega preganjanja Slovencev na Primorskem. K temu nas vodita dve pomembni obletnici, in sicer 90. obletnica požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu in 80. obletnica bazoviških žrtev.
Danes pa bi rada z vami delila nekaj misli o spravnem procesu na Slovenskem, ki je del evropskega spravnega procesa, vendar pa na žalost v mnogih pogledih zaostaja za demokratično Evropo. Evropa in svet sta zlasti po tragediji druge svetovne vojne krepila kulturo človekovih pravic in občutljivost na njene kršitve. V različnih institucijah in na različnih nivojih je bila sprejeta cela vrsta deklaracij, resolucij, programov, priporočil.
Vse močnejše je zavedanje, da brez spomina, poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoče graditi uspešne in mirne prihodnosti. Evropski spravni proces, ki si ga ni mogoče predstavljati brez iskanja resnice in pravice, se je poglobil zlasti po padcu železne zavese pred dvajsetimi leti, še bolj pa po vključitvi nekdanjih komunističnih držav v Evropsko unijo. Spoznanju, da Zahodna Evropa slabo pozna in premalo razume trpljenje Srednje in Vzhodne Evrope v času komunizma, je sledilo mnogo novih korakov na poti evropskega soočanja z dediščino totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj omenim zgolj izjemno pomemben prispevek Slovenije v času predsedovanja EU aprila 2008, ko je v Bruslju skupaj z Evropsko komisijo organizirala prvo javno tribuno o zločinih totalitarnih režimov in izdala zbornik Crimes comitted by Totalitarian Regimes, ki prinaša vrsto poglobljenih prispevkov .
Slovenski Študijski center za narodno spravo je eden od stebrov ustanavljanja Evropske platforme spomina in vesti, ki naj bi s svojim delovanjem prispevala k okrepljeni zavesti o evropski preteklosti. Spodbujala naj bi poglobljene razprave o vzrokih in posledicah totalitarnih režimov, pa tudi vrednotah evropske civilizacije. Med njene prioritete sodijo izobraževalni projekti in nastanek skupnega evropskega dokumentacijskega, spominskega in muzejskega centra. Platforma poudarja pomen spomina na žrtve totalitarnega nasilja, še posebej tiste žrtve, ki do sedaj niso imele možnosti spregovoriti. Evropska politika je večkrat potrdila svojo zavezanost in podporo temu projektu.
Na temelju posebnega poročila s pregledom stanja spravnega procesa v vseh 27 državah članicah, bo predvidoma v jeseni letošnjega leta Evropska komisja sprožila široko javno razpravo v okviru EU. Nedvomno bodo poglobljena javna razprava in javne tribune v Evropskem parlamentu pomembni elementi utrjevanja demokratične Evrope. Na to nas opozarjajo teoretiki demokracije, ki poudarjajo, da je pozabljanje oziroma spominjanje napačnih stvari nevarno za demokracijo, ki nam ni dana enkrat za vselej, ampak moramo zlasti mladim generacijam vedno znova pripovedovati zgodbe o njenem nastanku in poskusih njenega uničenja.
Kaj pa slovenska zgodba?
Slovenci smo v dvajsetem stoletju doživeli strahote treh totalitarnih režimov. Zločini fašizma in nacizma so bili prepoznani kot zločini in obsojeni, zločini komunizma pa so vse do osamosvojitve Slovenije ostajali ”tabu” tema, o kateri se javno ni smelo govoriti. Trpljenje ljudi, ki so se znašli v neusmiljenem kolesju komunističnega režima, je ostajalo zaprto za zidovi molka. Redki glasovi o sistemskem in sistematičnem kršenju človekovih pravic v času komunizma so se množili v obdobju slovenske pomladi in osamosvajanja. Spravna maša v Kočevskem Rogu julija 1990 je bila zgolj simbolno dejanje, ki je zaznamovalo začetek slovenskega spravnega procesa. V dvajsetih letih, ki so minila od tedaj, je bilo opravljenih nekaj korakov, pomembnih za njegovo uspešnost – naj omenim npr. delo Pučnikove parlamentarne komisije o povojnih izvensodnih pobojih (knjiga Poročilo o pobojih, ki prinaša vmesno poročilo Pučnikove komisije, je pravkar izšla). Pomembno delo opravljajo vladna komisija za popravo krivic, vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Študijski center za narodno spravo in Muzej za novejšo zgodovino, nevladne organizacije, predani posamezniki, pa vendar vsakodnevno lahko ugotavljamo, da je bilo storjenega mnogo premalo…
Tako npr. pravne presoje celovite medvojne in povojne problematike do sedaj v Sloveniji sploh še nimamo, obstajajo le posamezne pravne ocene revolucionarnih zakonov in komunističnega sodstva. Objektivno razpravo o hudodelstvih zoper človečnost namreč zavirajo globoko zakoreninjena čustva, ki preprečujejo dialog. Zanikanje vsakršne odgovornosti za povojne poboje je privedlo do izrazite razcepljenosti slovenske družbe. Iz različnih razlogov, predvsem zaradi neobstoja arhivov oziroma pomanjkanja trdnih dokazov, je tako težko oziroma skoraj nemogoče dokazati utemeljenost suma, da je kdorkoli storil kazniva dejanja hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju.
Vse bolj se izkazuje kot problem dejstvo, da lustracijska zakonodaja – torej prepoved aktivnega delovanja v politiki ljudem, ki so v času komunističnega sistema kršili človekove pravice – ni bila nikoli sprejeta.
V slovenskem prostoru manjkajo tudi temeljne in primerjalne raziskave o totalitarnih režimih, še zlasti o komunizmu. Študijski center za narodno spravo v tem trenutku izvaja dva temeljna raziskovalna projekta: o revolucionarnem nasilju v Sloveniji v letih 1941-1945 ter o nasilju komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990.
V Sloveniji sicer obstajajo številne razstave in spominska mesta, ki so bili postavljeni v času komunističnega sistema, vendar gre za projekte, ki so služili zahtevam sistema po t.i. »ohranjanju in razvijanju revolucionarnih izročil«. Na eni strani dokumentirajo delovanje fašizma in komunizma, na drugi strani nekateri od njih še vedno nekritično slavijo komunizem.
Za slovenski spravni proces je značilno sprenevedanje politikov in zavlačevanja ter izogibanja odgovornosti in jasnim presojam težkih trenutkov, ki jih je doživljal slovenski narod. Zakaj je  prav slovenski prostor tako zatohel? Odgovor bi lahko bil dokaj enostaven: kriva je politika, ki v zadnjih dveh desetletij ni našla volje, da bi se temeljiteje lotila vprašanj, ki kličejo po razrešitvi.
V Sloveniji, kjer so se zgodili najhujši množični izvensodni poboji v Evropi (tudi pripadnikov drugih narodnosti), bi nujno potrebovali nediskriminatoren sveženj vojnih zakonov, identifikacijo ostankov žrtev, pieteten pokop vseh preminulih, skupno kostnico in spomenik ter razglasitev Hude jame in drugih morišč za kulturne spomenike. A slovenska politika ni zmogla niti toliko moči, da bi potrdila resolucijo, ki jo je aprila 2009 sprejel Evropski parlament in v kateri obsoja vse totalitarne režime. Poniglavo sprenevedanje ob seznanjanju z evropsko resolucijo in poskusih njenega sprejemanja je dokaj slabo sporočilo za prihodnost mladi in razvijajoči se slovenski demokraciji.
Tako ostajajo simbolna dejanja sprave le osamljen zgodovinski torzo, če jim ne sledijo konkretna spravna dejanja na področju politike, pravne države, raziskovanja oziroma znanstvenega proučevanja, izobraževanja, pa tudi, če v naših srcih ni resnične pripravljenosti za strpnost
in odpuščanje.
Slovenska tranzicija je zaznamovana z dejstvom, ki ga je dr. Jože Pučnik poimenoval »poškodovane mentalitete« – pasivni državljani, ki so bolj kot v utrjenih demokratičnih družbah naklonjeni patološkemu vedenju. In temu sledi (patološka) politika. V zrelih in utrjenih demokracijah bi težko našli poteze, primerljive s podeljevanjem visoke nagrade šefu tajne politične policije v totalitarnem režimu. Patološko se zdi, če se dvajset let po padcu sistema, ki je bil utemeljen na kršitvah in ogrožanju temeljnih človekovih pravic, poimenuje ulica po njegovem vodji, po krvavem diktatorju. Znani politiki žugajo tistim, ki si prizadevajo za spravo in da bo paradoks še večji, zanjo si bolj prizadevajo tisti, ki so bili nekoč žrtve; istočasno pa dobivajo očitke o revanšizmu.
Dvorni zgodovinarji vpijejo o nevarnosti ‘revizije’ zgodovine, kot da je zgodovina enkrat za vselej napisana dogma, nespremenljiva resnica; in odkritja novih zgodovinskih dejstev na naše znanje o preteklosti ne bi smelo imeti nobenega vpliva. Kot da lebdimo zamrznjeni v času in prostoru, s pogledom uprtim v praznino…
Slovenci potrebujemo demokratično prenovo na ravni kulture, šele tej bo sledila normalnost tudi na polju politike. A normalnost ne bo prišla sama od sebe. Treba jo bo ustvarjati: vsi akterji, ki sooblikujejo politično in siceršnjo stvarnost, morajo delovati v isti smeri, v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva.
Pisatelj Boris Pahor nas opozarja, da je »…v resnici poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človekovega dostojanstva.« Upreti se je torej potrebno pozabljanju, upreti se je treba molku, ki ne zdravi ran, pač pa jih poglablja.
Slovenska družba bi morala doseči soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo, kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost, kako obravnavati totalitarno dediščino, ki je še kako živa, v vsej njeni celovitosti.
Potem bo možnosti, da se ponovi »temna stran  meseca«, temna stran naše zgodovine, mnogo manj.

Zvočni posnetek [[mPlayer?file=2010_08_22_Andreja_Valic_Lasko_totalitarizmi.mp3]]

[nas_custom_gallery]