JANEZ CIGLER KRALJ V INTERVJUJU ZA DELO: UČINKOVITO SMO SE ODZVALI IN OHRANILI DELOVNA MESTA

DELI:
01.05.2021, NSi

V intervjuju za Delo je minister za delo Janez Cigler Kralj spregovoril o oceni stanja na trgu dela, koliko ljudi je še na čakanju na delo, katere ukrepe bo potrebno podaljšati ter tudi o zvišanju minimalne plače in socialni kapici.

Intervju v celoti objavljamo spodaj.

Kako bi ocenili stanje na trgu dela?

V preteklem letu je trg dela doživel dva večja pretresa, ki sovpadata z obema valoma epidemije. V prvem je bil odziv gospodarstva bolj prestrašen, ker nismo poznali virusa in njegovih posledic, nismo vedeli, kaj nas čaka. Število brezposelnih se je hitro vzpelo, do sredine maja 2020 smo prišli na več kot 90.000. Poletje je prineslo umirjanje razmer, tudi zato, ker so storitvene dejavnosti obratovale, posebej turizem in gostinstvo.

Žal smo zaradi težkega drugega vala epidemije oktobra znova začeli beležiti večjo rast, ki pa je bila pogojena tudi s sezonskim nihanjem, ker se konec leta praviloma iztekajo pogodbe za določen čas. Do sredine februarja smo spet prišli na 91.000 brezposelnih oseb, prijavljenih na zavodu. Od konca februarja se stanje spet umirja, trenutno je v evidenco vpisanih manj kot 80.000 oseb.

Po ocenah Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) in evropskih institucij so vladni ukrepi za ohranitev delovnih mest ključno pripomogli k temu, da ni bilo večjih pretresov. Z ukrepi za zaposlene in samozaposlene ter s posredno pomočjo turizmu in gostinstvu smo skupaj pomagali ohraniti okrog 300.000 delovnih mest.

UMAR je v svojem poročilu o razvoju navedel, da smo z ukrepi za trg dela zagotovo vsaj za dve odstotni točki zmanjšali brezposelnost. Če jih ne bi bilo, bi število brezposelnih oseb zagotovo preseglo 100.000.

Trg dela je bil v preteklem letu izjemno pod pritiskom in stresom, ampak za zdaj lahko rečem, da smo se hitro in učinkovito odzvali, tudi v primerjavi z drugimi državami. Gospodarstvo smo uspeli ohraniti v taki kondiciji, da bomo lahko poleti, ob zadostni precepljenosti in ob tem, da računamo na zagon turizma, gostinstva in prireditev, prešli na normalno delovanje trga dela.

Koliko ljudi je še na čakanju na delo?

V aprilu je bilo za čakanje oddanih 25.480 vlog za 86.785 oseb in  11.839 vlog za skrajšani delovni čas za 37.141 oseb.

V obdobju od januarja do marca 2021 pa je približno 40.000 zavezancev prejelo mesečni temeljni dohodek.

Od marca 2020 je bilo za čakanje na delo namenjenih skupaj 490 milijonov evrov, za skrajšan delovni čas slabih 45 milijonov, za mesečni temeljni dohodek pa približno 320 milijonov evrov.

Lahko torej rečem, da smo namenili konkretna finančna sredstva predvsem ohranitvi delovnih mest, ki pa ne predstavljajo zgolj delovnih mest, ampak tudi ključno varnost za vsakogar, ki s to plačo preživlja sebe in družino. To imamo stalno pred očmi. Preprečiti želimo težje posledice, ki izhajajo iz pretresov in stisk ob izgubi zaposlitve v že tako stresnem obdobju, kot je epidemija.

Za katere ukrepe predvidevate, da jih bo treba še podaljšati?

Čakanje na delo lahko s sklepi vlade in brez novega zakona podaljšamo do največ 30. junija letos. Podobno tudi temeljni dohodek za samozaposlene. Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa pa bo v veljavi do konca leta.

Ob tem bi izpostavil še ukrep prevzemanja dela  bremena dviga minimalne plače, ki jo bo država do konca junija subvencionirala, naslednjega pol leta pa bodo imeli delodajalci pri minimalni plači prispevčen odpis, ki kompenzira del bremena tega dviga.

Če bo cepljenje in dobavljanje cepiv potekalo skladno z načrti, bi lahko s koncem junija prenehali uporabljati ukrep čakanja na delo in temeljnega dohodka za samozaposlene. Menimo, da se bodo že zaradi izboljšanja zdravstvene situacije lahko odprle vse storitvene dejavnosti in da ti ukrepi ne bodo več potrebni.

Smo pa vseeno pozorni in iščemo rešitve – ob tej izkušnji dveh epidemičnih valov moramo biti pripravljeni na jesen in zimo, predpise želimo nastaviti tako, da bo lahko vlada ob morebitni razglašeni epidemiji s sklepom takoj aktivirala katerega koli od teh ukrepov za trg dela.

Z izhodno strategijo bomo poskušali postaviti temelje, da bomo lahko hitro odzivni.

Minevajo štirje meseci od zvišanja minimalne plače. Kaj se je v tem času pokazalo?

V obdobju, ko se je bližal zakonski rok, do katerega smo se morali odločiti glede minimalne plače, sem ugotovil, da socialna partnerja, delodajalci in delojemalci, žal nista zmogla najti dogovora. . Tako da sem moral skladno z zakonom sprejeti odločitev, ki je po mojem mnenju v dani situaciji – sredi drugega vala in velikih stisk – ustrezna. Minimalna plača je višja kot je bila, v najnižjem možnem zakonskem okviru, zato da že tako zaostrenih razmer v gospodarstvu ne obremenimo preveč.

Po treh mesecih lahko ugotovimo, da večjih pretresov zaradi tega ni. Mislim, da smo se s prevzemom dela bremena dviga dobro odzvali, seveda pa nekateri delodajalci, kot sta aktualna Adient in Safilo, med razlogi za umik iz Slovenije oziroma za svoje notranje prestrukturiranje navajajo tudi predrago delovno silo.

Naša odgovornost je – kar je tudi UMAR predstavil v poročilu o razvoju – da pospešimo dvig rasti produktivnosti, kar pomeni, da moramo celovito in medresorsko zagotoviti razmere za boljša delovna mesta z večjo dodano vrednostjo. Za taka delovna mesta, ki bodo tudi številnim mladim, dobro izobraženim in usposobljenim, motivacija za ostati doma, in da bomo na tak način izstopili iz zgodbe o minimalni plači. Da si bomo kot družba rekli, da je naša ambicija veliko večja – biti nosilci razvoja, vnovčiti svoje znanje, fleksibilnost, majhnost, ki je prednost in vrhunskost. Na tak način se moramo odzvati na sodobne razmere na trgu dela, ki jih je epidemija še bolj razgalila.

Vsekakor pa velja, in to bom kot minister za delo nenehno ponavljal, da pripada delavcu za pošteno delo dostojno in pošteno plačilo. V tem smislu je skrb za najnižje plačane tudi vedno na mestu. Zadnje spremembe ureditve minimalne plače so pozitivne tudi ob izvzemu dodatkov, zato mislim, da je prejemnikom minimalne plače zdaj vseeno nekoliko lažje. V vsakem primeru pa so naše ambicije višje.

Kako odgovarjate na opozorila, da je z višjo minimalno plačo prišlo do precejšnje uravnilovke, kar se, na primer, v javnem sektorju kaže s tem, da ima nekdo, ki opravlja delo, za katerega je dovolj osnovnošolska izobrazba, enak dohodek kot, denimo, računovodja? Pričakujete pritiske za ponovno vzpostavitev razmerij?

Kompresija plač v spodnjem delu je težava. Ne samo na področju plač, tudi pri pokojninah se soočamo s podobnim izzivom. Oprispevčenost in obdavčenost plač je medresorska zadeva in se ne bi rad mešal v pristojnost kolegov, bi pa vseeno povedal, da želi vlada odgovoriti tudi na ta problem. Tudi NSi – krščanski demokrati – verjamemo predvsem v koncept razbremenitve prihodkov iz dela, ki je veliko bolj pravičen kot samo administrativno dvigovanje, ker imajo od njega korist vsi prejemniki plač, ne samo en del. Razbremeni se celo lestvico plač in ohrani razmerja med njimi. Z davčno razbremenitvijo, en paket je zdaj v obravnavi, lahko deloma odgovorimo na težavo, gotovo pa bo treba prevetriti spodnji del plačne lestvice, ki se nam zelo izenačuje.

Aktualna pa je tudi razbremenitev zgornjega dela. Predlog po uveljavitvi socialne kapice je naletel na zelo deljena mnenja. Jo podpirate?

Razvojno kapico je NSi še kot opozicijska stranka predlagala kot enega od ukrepov razbremenitve prihodkov iz dela v kombinaciji s socialnim copatkom – to pomeni prispevčna in davčna razbremenitev na spodnji in na zgornji strani plačne lestvice. Že takrat smo razvnemali družbeno razpravo, mnenja pa so že ves čas izjemno deljena pri različnih deležnikih.

Dr. Matej Lahovnik je pred kratkim zelo dobro razložil bistvo tega predloga, ko je poudaril, da je treba na razbremenitev na zgornji strani, pri razvojni kapici, gledati predvsem dinamično, ne samo statično. Torej, ne samo iz vidika, koliko bo zaradi tega izpada prispevkov in davkov, ampak tudi, zakaj in kako bo zaradi tega ljudem ostalo več denarja iz njihovega dela in kako bo večina prejemnikov ta sredstva potrošila. Predvideva se, da to ne bo šlo v kaka varčevanja ali naložbe, ampak v potrošnjo, kjer se bodo sredstva prek drugih davkov povrnila.

Kaj menite o višini meje?

Vem, da je zdaj najbolj izpostavljena višina te meje. Svet za debirokratizacijo se je odločil za 6000 evrov bruto, kar ni dovolj ambiciozno. Krščanski demokrati smo rekli, da je smiselna razvojna kapica pri trikratniku povprečne plače, okrog 4500 evrov, seveda pa je težko čez noč  uveljaviti takšne spremembe. Ohranjamo vizijo, da bi se predlog sveta za debirokratizacijo postopoma nadaljeval v prihodnjih letih z zniževanjem meje. S tem bomo dosegli, da bi se mladi, ki jih pri nas izobrazimo in so vrhunski strokovnjaki, morda redkeje odločali za odhod v tujino ali se lažje vrnili v Slovenijo po tem, ko pridobijo izkušnje v tujini. To je ključen razlog, da nam je ta predlog blizu.

Solidarnost je velika vrednota, naš pokojninski in zdravstveni sistem temelji na solidarnosti, in to bo še naprej. Vsekakor pa so ti, ki plačujejo višje prispevke od večine, trenutno tudi veliko bolj solidarni, saj je najvišja pokojnina omejena navzgor. Tu je treba zelo tehtati med solidarnostjo in pravičnostjo v družbi. Vsekakor pa se je treba o teh zadevah pogovarjati in poskušati najti take rešitve, da uživajo čim večji konsenz, hkrati pa ohranjati vizijo in poskusiti v ključnih zgodovinskih trenutkih, kar sedanji čas nedvomno je, z neko spremembo miselnosti dati nov zagon najbolj ustvarjalnemu in sposobnemu delu družbe, na katerem temelji naša prihodnost.

Tako pri zdravstveni kot pri pokojninski blagajni svarijo pred skupaj več kot sto milijonov primanjkljaja. Ali imate kakšno vizijo, kako bi se ti zneski nadomestili?

Že zdaj tesno sodelujemo s strokovnjaki OECD in Evropske komisije pri postavljanju izhodišč in časovnih mejnikov za spremembe pokojninskega sistema v prihodnosti. Glede na demografsko sliko in na pričakovanja, kako se bo spreminjala v prihodnjih desetletjih, bomo zagotovo morali izvesti neke prilagoditve.

Bela knjiga pokojninske reforme je dober temelj, vsekakor pa bodo morali socialni partnerji oziroma celotna družba doseči dogovor, v katero smer bomo skupaj gradili sistem pokojninskega zavarovanja.

Dejansko so po preteklem letu razmere v pokojninski in zdravstveni blagajni bolj zaostrene, vlada se je hitro odzvala in krila manko ne le v pokojninski blagajni, kamor je obvezana dajati po zakonu, ampak tudi v zdravstveni. Moramo pa spremembe zastaviti tako, da bodo vzdržne, dolgoročne in bodo omogočile vse, kar potrebujemo kot družba. Iz naše pristojnosti je najbolj pomembno dobro zastaviti in postaviti financiranje dolgotrajne oskrbe.

Zdravstvena in pokojninska blagajni bosta v najboljšem stanju, če bo čim več ljudi zaposlenih in bodo plačevali prispevke. V tem smislu že zdaj izvajamo ogromno aktivnosti prek različnih projektov, da bi pomagali mladim po zaključenem izobraževanju hitro najti zaposlitev, na drugi strani pa starejšim, varovanim kategorijam nad 55 let, ki so v evidenci brezposelnih, pomagali k večji zaposljivosti. To je skupina, ki je tudi najbolj ogrožena glede dolgotrajne brezposelnosti. Seveda pa želimo pomagati tudi aktivnemu delu zaposlenih, ki največ prispevajo, čim dlje ostati zaposleni. Naš ključen cilj je ljudi čim prej pripeljati v zaposlitev in jih tam čim dlje zadržati.

Pravite, da se je zadevah, kot je socialna kapica, treba pogovarjati. Ali se vam zdi v redu, da je uvrščena v zakon o debirokratizaciji?

O tem bi lahko razpravljali. Svet za debirokratizacijo je ocenil, da bi bil to trenutno optimalen način za sprejem tega ukrepa. Na drugi strani vem, da imajo nekateri pomisleke in pravijo, da je to stvar sistemske zakonodaje.

Interventni odzivi na epidemijo so prinesli nekatere rešitve, za katere smo bili ali smo še napadeni, da ne spadajo v interventne ukrepe. V tej krizi in po njej bo uspešen tisti narod in tista družba, ki bo uspela začutiti ta zgodovinski trenutek in nekatere ključne spremembe sprejeti hitro ter se s tem odzvati na novo realnost in potrebe v globalnem svetu.

Prevečkrat smo že rekli, da zdaj ni čas za uvedbo razvojne kapice ali vsaj za začetek njenega postopnega uvajanja. Menim, da je pravi čas in da lahko z razmeroma visokim pragom pri 6000 evrih ob ugodnih posledicah zadevo še razširimo, naredimo korak v večjo konkurenčnost.

Med ukrepi, ki ne spadajo v interventno zakonodajo, je možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev v PKP7. Ustavno sodišče je tudi zadržalo to določilo.

Za ukrep za dogovorno nadaljevanje delovnega razmerja ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino sem dobil toliko pozitivnih odzivov kot za malokaterega, ki ga je pripravilo naše ministrstvo.

V prvi vrsti je bil to ukrep za bolj odziven trg dela, da pomagamo starejšim kategorijam delavcev, ki so v najslabšem položaju, kar zadeva dolgotrajno brezposelnost. Zlasti starejši od 58 let, ki so v evidenci zavoda za zaposlovanje, so praktično nezaposljivi. Delodajalci se žal zelo redko odločajo za zaposlitev ljudi, starejših od 55 let, še posebej od 58 let, saj veljajo za varovane kategorije.

S tem ukrepom, namreč da lahko ob izpolnitvi pogojev za upokojitev prekinejo pogodbo, bi vzpostavili možnost, da obe strani odločata o nadaljevanju delovnega razmerja, takšna skupina ljudi pa bi postala bolj zaposljiva.

Z zanimanjem čakamo na odločitev ustavnega sodišča. Pred očmi imamo cilj bolj odzivnega trga dela in da bi podprli najbolj ogrožene na trgu dela, kar starejši in tisti z nižjo izobrazbo oziroma ljudje s kombinacijo obeh teh značilnosti zagotovo so. Ta cilj bomo poskušali na vse načine tudi doseči.

Posredno bi ta ukrep pomagal tudi mladim za hitrejši vstop na trg dela. Z odhodom nekoga, ki je izpolnil pogoje za starostno upokojitev in ima s tem zagotovljeno socialno varnost, se lahko sprosti mesto za novega sodelavca.

Delodajalci pa so vam pri tem členu zamerili, da ste namesto 3 plač, ki sicer pripadajo ob upokojitvi, določili odpravnino v višini 10 plač.

Ravno to je pokazatelj, da ukrep ni uperjen proti zaposlenim, ki izpolnijo pogoje za starostno pokojnino. Mislim, da sem kot minister za delo na eni strani dovolj obsežno zaščitil dostojanstvo zaposlenih in njihove pravice, na drugi strani pa odprl možnosti za nekaj več odzivnosti in pravičnosti v delovnem razmerju, ko nekdo izpolni pogoje za pokojnino in socialno varnost.

Ohranjam držo tistega, ki mora gledati na dostojanstvo in pravice zaposlenega in hkrati skrbeti za čim manjšo rigidnost delovnih razmerij, ki je v Sloveniji težava, na kar nas opozarjajo tako pri OECD kot pri Evropski komisiji.

Tako pri sprejemanju tega, kot vseh drugih proti kriznih zakonov vam sindikati očitajo pomanjkanje socialnega dialoga.

Sam sem zavezan socialnemu dialogu in verjamem vanj. V Sloveniji smo se odločili za tripartitni socialni dialog. Razumem sindikate glede njihovega občutka, ki ga izpostavljajo, gotovo pa se moramo vsi zavedati tudi svoje odgovornosti v tem izjemno zahtevnem zgodovinskem trenutku. Eno leto smo že v epidemiji – družba in država, gospodarstvo in prebivalstvo, še posebej najranljivejši pa potrebujejo hitre in učinkovite odzive. Vsi skupaj smo odgovorni, hvaležen sem tako sindikatom kot delodajalcem, da to vsaj skušajo razumeti.

Lahko rečem, kar vam bodo sindikati potrdili, da je ministrstvo za delo generator spodbude ostalim resorjem v vladi, da se socialnega dialoga čim bolj udeležujemo in da se v njem sooblikuje čim več predlogov. Na drugi strani pa moram reči, da sem bil kot minister nekajkrat neprijetno presenečen, ko nismo zmogli nekega napora, da bi pri določenih zakonskih rešitvah, ki so bile namenjene ohranitvi delovnih mest in ranljivim skupinam,  malo manj gledali na proceduro in malo bolj na kontekst ter na to, da ljudje hitro potrebujejo rešitve.

Ocenjujem, da se ob vseh družbenih spremembah tudi socialni dialog spreminja in se bo še moral. Vsi skupaj bomo morali najti  način, da bomo odzivni in hitrejši, a ne na račun položaja kogar koli v socialnem dialogu.

Želim pa si močnih in korektnih socialnih partnerjev, ki se bodo lahko veliko večino zadev dogovorili med sabo in brez intervencije države. Mi vedno ponujamo roko.

Jutri bo drugi praznik dela, ki ga obeležujemo v epidemiji.

Če lahko kaj ugotovimo ob tem, je to, da je delo velika vrednota. Spoznali smo, da si velika večina ljudi želi predvsem delati, kar je zelo dobro. V Sloveniji lahko ob prazniku dela kljub zahtevnim okoliščinam praznujemo. Lahko praznujemo male in velike zmage vseh kolektivov, ki so delali v tem času. Lahko praznujemo, ker nam ni bilo treba ustavljati industrije in gospodarstva v splošnem, predvsem zaradi pomoči vsega zdravstvenega in oskrbovalnega kadra. Vem, da ni bilo enostavno, vendar menim, da je kljub temu še prostor za nekaj zdravega optimizma. Ob praznovanju praznika dela lahko močno stisnemo roko pomoči tistim, ki so ostali brez dela v času epidemije, in pomagamo vsem tistim, ki še čakajo na delo v storitvenih dejavnostih. Upamo, da se bodo kmalu povsem odprle. Predvsem pa lahko praznujemo neverjetno zgodovinsko priložnost, da skupaj ugotovimo, da so nas te preizkušnje povezale in utrdile. Na drugi strani so prinesle tudi nove izzive, ko bomo lahko v prihodnosti na primer več dela opraviti na daljavo. Vedno bolj pomembne bodo digitalne kompetence, ki jih je izpostavila epidemija. Zaposleni se bomo morali vseživljenjsko izobraževati in nadgrajevati svoje veščine. Imamo možnost biti priča izjemnim spremembam na trgu dela.

Delo je nosilni steber nove realnosti po koroni in za prihodnost, ki bo digitalna, bolj fleksibilna in ki bo stremela k večji kakovosti življenja.V

lahko danes preberete, kako ocenjujem stanje na trgu dela, koliko ljudi je še na čakanju na delo, katere ukrepe predvidevam, da jih bo treba še podaljšati, o zvišanju minimalne plače, socialni kapici

0 vnosov

Podaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja