Ciprasova politika; bankrot Grčije, destabilizacija evra in hud udarec za Slovenijo

DELITE TA
PRISPEVEK
05.07.2015, NSi

horvatjozekomentarAprila 2010 je grški premier George Papandreu zaprosil za aktiviranje mehanizma finančne pomoči EU in IMF pri reševanju grškega dolga. Leta 2009 je grški javnofinančni primanjkljaj dosegel dramatičnih 15,4 % grškega BDP. Poglabljanje grške krize je vplivalo tudi na trgovanje na svetovnih tržiščih; tečaj evra se je glede na dolar znašel na najnižji ravni.

Toliko o tem, kdo je koga prosil za pomoč. To so dejstva.

Kot začasni mehanizem za reševanje krize držav članic v območju evra je bil junija 2010 ustanovljen Evropski instrument za finančno stabilnost (The European Financial Stability Facility, EFSF). EFSF je zagotovil finančno pomoč za Irsko, Portugalsko in Grčijo. Pomoč je bila financirana z izdajo obveznic in drugih dolžniških instrumentov na kapitalskih trgih.

Slovenija je bila vedno solidarna z grškim ljudstvom. Solidarnost je ena najpomembnejših vrednost EU. Če v situaciji, ko so Grčijo izropali Grki, EU Grčiji ne bi pomagala, bi se začel postopni razpad EU. Odločitve o nadaljnjem reševanju Grčije morajo upoštevati evropske vrednote, zato gre za politične odločitve par excellence.

Slovenci pričakujemo, da bo grška vlada razumela, kaj razumemo z načelom ”čisti računi, dobri prijatelji”.

Če v primeru Grčije ne bodo prevladale evropske vrednote, med katere štejemo tudi etiko, bo Ciprasovi Sirizi lahko sledil španski Podemos, medtem ko Združena levica v Sloveniji pa itak predstavlja radikalni odklon od evropskih vrednot, torej slepo sledi Ciprasovi Sirizi.

V petek, 26. junija 2015, so pogajanja o reševanju grške krize potekala obetavno. V nekem trenutku, zelo blizu doseženega soglasja, pa se je grški finančni minister preprosto odločil, da bo odšel, kar kaže na to, da je bil scenarij za spor Grčije z Evropsko komisijo, ECB in IMF očitno načrtovan. Grki bi pogajanja zapustili v vsakem primeru. Spor Grčije z EU je bil očitno insceniran, grožnja z referendumom pa predstava za grško javnost. Slovenija, ki je trden člen EU, si ne želi, da bi bila ta predstava tragedija za grško ljudstvo.

Posledično in logično se je osemnajsterica predstavnikov držav evroobmočja soglasno odločila, da je s 30. 6. 2015 konec evropskega programa pomoči Grčiji. Jasno je torej tudi bilo, da Grčija ne bo zmogla do konca junija IMF-u poravnati zapadlih obveznosti v višini 1,6 milijarde evrov.

Na tej točki pa se torej več ne pogovarjamo o denarju in samo o denarju. Tu se pogovarjamo o evropskih vrednotah, o etiki, o medsebojnem spoštovanju, o poštenosti, ki nalaga vsakemu, da je potrebno davke plačevati, kredite vrniti. Če zadnjega ne naredimo, lahko začnemo govoriti o kraji.

Slovenija je do Grčije neposredno izpostavljena na podlagi bilateralnega posojila in posredno na podlagi poroštva EFSF. Slovenija je sodelovala pri financiranju bilateralnega posojila Grčiji s strani držav evroobmočja v letu 2011, ki ga je Grčija črpala v znesku 52,9 milijarde evrov. Delež Republike Slovenije v črpanem posojilu je znašal 0,498%, kar nanese 263.684.711 evrov. Odlog začetka odplačevanja glavnice je 10 let.

Slovenija je poleg bilateralnega posojila tudi porok za izdane obveznice družbe EFSF in s tem posredno Grčiji. Ker okvirno 75 odstotkov posojil EFSF pade na Grčijo, je Slovenija na ta način posredno izpostavljena do Grčije do okvirnega zneska 1,33 milijarde evrov. Od vseh držav evroobmočja je Slovenija najbolj izpostavljena glede na BDP, in sicer s 3,2 odstotka.

Danes se bo torej v Grčiji zgodil Ciprasov referendumski blef. Kaj bo jutri?

Povsem nelogično in zavajajoča odločitev Ciprasa, da skliče referendum o predlogu sporazuma z mednarodnimi upniki, ki ga je vlada sicer že zavrnila, nikomur ne dela usluge. Ne grškemu narodu, ne sebi in še najmanj Evropski uniji. Cipras je s takšno odločitvijo po nepotrebnem sprožil kapitalske omejitve in zaprtje bank ter Grčijo približal bankrotu. Obenem je Cipras s to potezo zapečatil svojo kredibilnost in usodo Sirize.

Referendum in referendumsko vprašanje je šolski primer zlorabe grškega ljudstva s strani neevropske domače politike. Postavlja se vprašanje, o čem bodo Grki na referendumu sploh glasovali. O kateri verziji sporazuma? O tisti, objavljeni v nedeljo na spletni strani Evropske komisije? Se pravi o tisti verziji, ki je bila le še “za nekaj centimetrov” različna od zadnjega grškega predloga, in ki jo je grška vlada prejšnji konec tedna že uradno zavrnila? Toda to isto verzijo predloga “inštitucij” je nato grška vlada ta torek v uradnem pismu “inštitucijam” (z vključeno prošnjo o pomoči iz sklada ESM) v veliki večini sprejela. Razlike so se zmanjšale le še za centimeter ali dva. Kdo bo zdaj grškim volivcem pojasnil, o čem na današnjem referendumu dejansko glasujejo? Sploh pa, ker je Cipras v torek le malo za tem, ko je poslal pismo in prošnjo “inštitucijam”, šel na televizijo povedat, da morajo volivci v nedeljo glasovati proti. Jim bo zdaj pojasnil, da glasujejo za ali proti celotnemu predlogu sporazuma ali zgolj proti posameznim podrobnostim, ki še niso usklajeni?

Dejstvo je, da bo Cipras moral dan po referendumu, torej jutri, pojasniti grškemu ljudstvu, kako ga bo popeljal v pravljično deželo, kjer posojil ni treba vračati in kjer ni potrebno davkov plačevati.

Gospod Cipras (Tsipras), igre je konec!