Zakaj se nekateri bojijo slabe banke?

V tem letu sem Slovenijo prepotoval »podolgem in počez«, kjer sem se udeležil številnih srečanj in pogovorov z našimi državljani. Zelo pogosto je bilo na teh srečanjih izpostavljeno tudi vprašanje v zvezi s sanacijo slovenskega bančnega sistema. Ljudi je zanimalo, zakaj mora država z davkoplačevalskim denarjem reševati banke in zakaj krize ne rešujejo tisti (bankirji in tajkuni), ki so zanjo odgovorni.

V preteklih dneh so Slovenijo obiskali predstavniki različnih mednarodnih organizacij. O nas so pisali številni tuji mediji. Ključno sporočilo vseh je bilo, da je za ureditev gospodarskih razmer v Sloveniji ključna sanacija bančnega sistema. Logika je zelo preprosta. Če ima nek podjetnik odlično poslovno idejo, s katero bi lahko ustvaril deset ali več delovnih mest, nima pa denarja, da bi jo realiziral, je seveda najpomembnejše, da ima na voljo dobro delujoč bančni sistem, v katerem mu bodo banke za dobro idejo odobrile kredit, s katerim bo lahko svojo idejo realiziral in ustvaril nova delovna mesta. Če ta sistem deluje so v plusu vsi – državljani imajo delovna mesta, država dobi plačane davke, banka pa dobi obresti. Na takšen način se gospodarsko kolesje vrti v pravo smer. Če banke ne opravljajo svoje naloge, je isto kot bi nekdo porinil železno palico v vrteče se kolo. Vse se ustavi. Izgubijo vsi, državljani, država in banke. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj mora biti sanacija bančnega sistema v interesu nas vseh. Sanacija je seveda možna na več načinov. V času naše vlade se je govorilo o dveh možnostih. Naša vlada se je zavzemala za sanacijo bančnega sistema preko »slabe banke«, takratna opozicija in sedanja vladna koalicija pa preko dokapitalizacij. Če govorim zelo poenostavljeno, potem lahko rečem, da sta tako »slaba banka« kot tudi dokapitalizacija orodji, s pomočjo katerih banke lahko obvladajo slabe terjatve. Slabe terjatve so namreč obveznosti (dolgovi) posameznikov in podjetij do bank, ki bankam niso plačana kot je bilo dogovorjeno. Če se bančni sistem rešuje s pomočjo »slabe banke«, to pomeni, da banke na »slabo banko« prenesejo slabe terjatve (dolgove). »Slaba banka« za slabe terjatve bankam seveda plača, vendar s temi slabimi terjatvami upravlja in poskuša zanje nekaj iztržiti. Na drugi strani pa reševanje bančnega sistema z dokapitalizacijami pomeni, da država bankam zagotovi denar, da lahko normalno delujejo naprej, banke pa slabe terjatve (dolgove) največkrat odpišejo oziroma reprogramirajo. Uporabljam zelo poenostavljen jezik, zato bo najbrž kakšen ekonomist z mojo razlago nezadovoljen, vendar sem želel ponazoriti, da se v primeru »slabe banke« poskuša pridobiti nazaj vsaj nekaj izgubljenega denarja, medtem ko se dokapitalizacije največkrat uporabljajo, da se problemi pometejo pod preprogo.

Čeprav primeri širom po svetu govorijo v prid reševanja bančnega sistema s pomočjo »slabe banke«, se jo pri nas nekateri otepajo z vsemi štirimi. Zakaj? Ko se bodo slabe terjatve z bank prenašale na »slabo banko«, bo to največkrat pomenilo, da se bodo na »slabo banko« prenašali lastniški deleži tistih podjetij, ki ne zmorejo več odplačevati svojih dolgov. Zelo direktno povedano to pomeni, da bodo tajkuni, ki so z najetimi posojili, ki jih danes seveda ne morejo več odplačevati, izgubili lastništvo nad podjetji, ki so jih želeli privatizirati.. Ali kot pravi ekonomist Jože P. Damjan, zgodila se bo nova nacionalizacija, v katerem bo država tajkunom odvzela tisto, kar so si želeli olastniniti. To je glavni razlog za tako silovit odpor proti »slabi banki«.

Matej Tonin
poslanec