Ljudmila Novak v intervjuju za Družino: Povežejo nas svetli trenutki

Ljudmila Novak je v intervjuju za praznično Družino spregovorila o razlogih za kandidaturo na predsedniških volitvah, svojem zasebnem življenju in ravnovesju, ki ga vzpostavlja med politično kariero in družinskim življenjem.

V nadaljevanju objavljamo celotni intervju:

Kaj je bil odločilni vzgib, da ste se odločili zakandidaturo na predsedniških volitvah?

Najbolj me je k odločitvi za kandidaturo nagovorilo dejstvo, da so volitve praznik demokracije in prav je, da imajo ljudje možnost izbire med kredibilnimi kandidati. Srečevala sem ljudi, ki so mi povedali,da med napovedanimi kandidati ni takšnega, ki bi ga z veseljem podprli. Odločitev zame ni bila enostavna oziroma lahka, po pogovoru s svojo družino pa sem se odločila, da bom kandidirala. Pomemben

razlog za mojo odločitev pa je tudi moja želja in vizija, da Slovenijo pripeljemo med 15 najbolj uspešnih držav na svetu in da postane Slovenija bolj pravična država. Mislim, da je prav pravičnost tista, ki jo ljudje v naši domovini še vedno najbolj pogrešajo.

Niste se ustavili pred delom javnega mnenja, ki ima aktualnega predsednika za nepremagljivega.

Nihče ni nepremagljiv.Tudi na zadnjih volitvah se je to jasno pokazalo, ko je zmagal kandidat, ki predhodno ni veljal za favorita. Predvsem pa si želim, da bi v kampanji prišlo do soočanja mnenj in pogledov na prihodnost. To je tisto, kar Slovenija potrebuje, če želi iti po poti razvitih demokracij, kot jih imajo urejene države v Evropi.

V čem je lahko ženska drugačna pri predsednikovanju?

Trdim, da smo moški in ženske enakovredni, praksa pa kaže, da je za družbo najbolje, če moški in ženske znamo sodelovati tudi pri odločanju. Na najvišji politični funkciji v Sloveniji trenutno nimamo nobene ženske. Kot ženska in kot mati pa na življenje in razumevanje človeka lahko gledam še z nekoliko širše perspektive. V to sem prepričana. Ženske, matere in babice le moramo povezovati in usklajevati interese različnih članov družine. Prav je, da bi bila tudi v slovenskem političnem prostoru vsaj na eni izmed najvišjih funkcij ženska. Da to slovenska ženska zasluži, mi je rekel tudi neki ugleden gospod, ki me je prosil, naj vendarle kandidiram. Rekel mi je,da je slovenska žena v preteklosti tako veliko naredila za slovenski narod, da si zasluži tudi najvišjo funkcijo v državi. Seveda pa za takšno funkcijo ni dovolj, da si le ženska,imeti je potrebno tudi druge sposobnosti in kvalitete.

Če zmagate, boste postali prva predsednica Slovenije. Doslej so se za to funkcijo v naši mladi državi potegovale samo štiri ženske. Največji uspeh je dosegla Barbara Brezigar, ki je uspela priti v drugi krog, takrat proti gospodu Drnovšku. Je to teža za vas?

Kandidaturo za najvišjo funkcijo v državi jemljem z vso resnostjo in odgovornostjo, saj predsednik predstavlja vse nas v domovini in tujini.Kandidaturo gospe Barbare Brezigar je podprla tudi Nova Slovenija in v volilni kampanji smo intenzivno sodelovali. Seveda bi bil tudi že čas, da bi v Sloveniji presegli razmišljanje, da je najbolj pomembno to, ali je kandidat z leve ali z desne. Bolj pomembne so njegove kvalitete, izkušnje, primernost, poštenost. Predsednik mora imeti rad ljudi in državo. Imeti mora vizijo o prihodnosti države in izražati jasna stališča. Predsednik je moralna avtoriteta in pravi kompas za to, kaj je prav in v katero smer mora iti država.

 

Letošnje volitve, vsaj tako kaže,naj poudarim, da sva se pogovarjali še pred uradnim začetkom kampanje, čisto točno ne vemo, kdo vse bo kandidiral, ampak vse kaže, da bo letos rekordno število kandidatov in tudi žensk.

Drži, takrat ko sem napovedala kandidaturo, res še ni bilo znano, ali bo poleg mene kandidirala še kakšna ženska. Sedaj kaže, da ne bom edina izzivalka Boruta Pahorja. Seveda ima vsak, ki izpolnjuje pogoje, pravico kandidirati. V večjem številu kandidatov ne vidim nobene težave. To je demokracija in volitve so nekakšen praznik demokracije. Ljudje pa bodo odločili, kakšnega človeka si želijo za predsednika oz. predsednico države.

Medijsko je ta volilna kampanja, še preden se je uradno začela, dobila ime klovnovska. Do neke mere je to tudi smešenje predsedniške funkcije.

Določena imena so se verjetno res pojavila zaradi promocije in medijske pozornosti. Na koncu bodo morali seveda vsi tisti, ki bodo zares kandidirali, pridobiti podporo poslancev in strank oziroma zbrati 5000 podpisov. Najverjetneje ne bodo vsi izpolnili teh pogojev.Upam pa, da bodo ljudje na koncu izbrali osebo z vizijo, ki botudi moralna in politična avtoriteta inki bo Slovenijodostojno predstavljala doma in v tujini.

Kako pa se boste spopadali z mogočimi populističnimi protikandidati. Recimo, kakšno retoriko izbrati. Vi veljate za premišljeno sogovornico. Ne morem se spomniti, da bi kje zasledila kakšen vaš dialog, ki bi šel v smer populizma, da nekaj rečete samo za to, da se bo lepo slišalo.

Hvala za ta kompliment. V vsakem primeru želim ostati to, kar sem – krščanska demokratka, žena, mama in babica, ki ima svoje vrednote in stališča, ki jih ne skrivam. Ne želim jih spreminjati samo zato, da bom vsem všeč. Vedno povem, kakšno je moje stališče, kot mi vest narekuje. Nikoli ne obsojam ljudi, ki imajo drugačna stališča. Prednost demokracije je ravno v tem, da na istem prostoru sobivamo ljudje z različnim mišljenjem, da se medsebojno spoštujemo in da znamo drug drugega tudi upoštevati. To želim ohraniti. Seveda si želim v tej predvolilni kampanji ostati tudi dostojna in kredibilna, ker če slabo govorimo o drugih, to največ poveo nas samih.Zame je na prvem mestu človek in vsak pošten človek je vreden spoštovanja. Ne bom sodila človeka, ki ima drugačna življenjska načela. Lahko povem, kaj se meni zdi prav, najvišji sodnik pa je Bog.

Vas morda skrbi volilna udeležba? Zadnje čase je povsod nizka.

Res je. A če imajo ljudje možnost izbire in so med vsemi kandidati tudi kredibilni ljudje, menim, da je več možnosti za boljšo volilno udeležbo. Večkrat sem koga slišala, ko je potožil, da nima koga volit in da zato sploh ne bo šel na volitve. Več kot je kredibilnih kandidatov, večjo možnost izbire imajo ljudje. Kdor pa se volitev izogiba,ne izkoristi  možnosti za odgovorno soodločanje o pravi izbiri.

Predsednik naj bi bil predsednik vseh. Je to sploh možno?

Predsednik republike mora biti kot moralna avtoriteta predsednik vseh državljanov. To pa ne pomeni, da mora zaradi tega spreminjati svoja stališča, ker potem ne bi bil všeč nikomur. Pomembno je, da drži smer, da pove, kaj je prav, še posebej takrat, ko prihaja v družbi in državido situacij, ko se problemi tako zaostrijo, da več ne vemo, v katero smer bi morali iti. Zato se od predsednika republike pričakuje, da je tisti moralni kompas, ki pokaže, kje je prava smer. Sprožati mora tudi razpravo o naši prihodnosti. Kot sem že dejala, bi kot predsednica države sprožila razpravo, kako bomo postali ena izmed 15 najboljših držav na svetu.

V enem od nastopov ste poudarili, da želite povrniti zaupanje v državo in povezati Slovenijo. Kaj nas po vaše Slovence sploh lahko vsaj povezuje, če že ne poveže?

Pripadnost domovini nas zagotovo lahko poveže. Povežejo nas tudi tisti svetli trenutki, ko zmagujemo in žanjemo uspehe. Povezujejo nas športniki, znanstveni dosežki, skupen jezik, kultura. Povezuje nas lepa narava in vse tisto, na kar smo v naši domovini ponosni. Prevečkrat pa se tudi volilna tekma sprevrže v ideološki boj, ki ne koristi nikomur, razen tistim na obeh skrajnih polih. Če imamo v Sloveniji določene težave, različne pogledena drugo svetovno vojno, revolucijo in čas socializma, ki nas pogosto ločujejo, ne sme biti to bistvo volilne tekme. O tem se moramo bolj argumentirano pogovarjati,sprožati strokovne razprave, zgodovinarji naj soočijo argumente, če želimo v tej točki napredovati in zapisati vso resnico, ne pa ostati pri črno belih pravljicah. To je bil tudi razlog za moje zavzemanje za spravo. Med seboj spravljeni in povezani zmoremo delati čudovite stvari. Brezplodne razprave in tekmovanje, kdo bo bolj prizadel in ponižal drugo stran, pa do sedaj niso obrodile sadov, s katerimi bi se nahranil slovenski narod.

Povezovalnost bo očitno pogosta beseda v predsedniški kampanji.

Res je.Rada imam ljudi, vsakega poštenega človeka spoštujem in ocenjujem po tem, ali je prijazen, resnicoljuben, dober in odgovoren. To so tiste kvalitete, ki jih najbolj spoštujem in cenim pri človeku. Povezovalnost razumem prav v tem smislu, da spoštujemo drug drugega, tudi drugače misleče. Zavzemala se bom za tisto, kar je dobro in prav za celoten narod.

Kakšna je pa vaša vizija prihodnosti?

Slovenijo vidim med petnajstimi najboljšimi državami na svetu. Menim, da imamo te potenciale in da bi to že dosegli, če ne bi bilo toliko nepoštenosti, pohlepa in korupcije. Slovenija bi lahkobila druga Švica, čenekateri ne bi našega denarja nosili v Švico.Mi imamo veliko dobrih podjetij, veliko sposobnih mladih ljudi, ki imajo znanje, ideje in potencial. Včasih sem presenečena, kaj vse mladi znajo. Moramo jim dati priložnosti tukaj v Sloveniji. In žalosti me, da vse več mladih življenjske priložnosti išče v tujini. Zato tudi v Novi Sloveniji ves čas poudarjamo, da je najboljša socialna politika dobro delujoče gospodarstvo. Če bo gospodarstvo delovalo, če bodo ljudje imeli delo, če bodo podjetja uspešna in bodo delavci dobro plačani, če bodo imeli mladi zaposlitev, bo to dobro za nas vse, tudi za upokojence. Takšno prihodnost Slovenije si želim. Imamo veliko možnosti in skupaj jih moramo izkoristiti.
Na eni strani imamo beg mladih, na drugi mnoge naše upokojence, ki živijo na socialnem dnu, ljudje, ki so celo življenje delali. Tukaj bo država res morala nekaj spremeniti.

Res je in mnogokrat je zaradi revščine prizadeto tudi človekovo dostojanstvo. Nekdo, ki je delal 40 let oziroma ima polno delovno dobo, pa na koncu nima za preživetje. To je žalostno in ni pravično.Hočem pravičnost za vse, brez privilegijev. Z našim pokojninskim sistemom imamo velike težave in jih bomo v prihodnosti imeli še več, če ne bomo naredili modernizacije pokojninskega sistema. Sedanjije za mlade zelo nespodbuden. Resna težava je naša demografska slika. Upokojencev je namreč vedno več, delovno aktivnih in mladih pa vse manj.Pokojninski sistem se tako podira in potrebne so nove rešitve. Toda žal se aktualna vlada izogiba nekaterim odločilnim spremembam in ukrepom. Vlada nima vizije za potrebno modernizacijo vseh podsistemov, od pokojninskega, zdravstvenega, tudi šolskega, ki mora biti takšen, da bo še bolj odgovarjal na potrebe časa in gospodarstva. Gospodarstvo je res najboljša socialna politika, ki vpliva na delovna mesta, na pokojnine, pravzaprav na naše življenje v celoti.
Če boste postali predsednica, seboste zavzemali za enakopravnost kristjanov v naši družbi, da ne bo več etiketa biti kristjan. To etiketiranje ste tudi sami že velikokrat občutili.

Vedno povem, da sem kristjanka. Politična stranka, ki jo vodim, NSi, krščanski demokrati, pa ni cerkvena stranka. Kristjanilahko volijo različne stranke. Vesela sem, da sem kristjanka in ne podcenjujem nekoga, ki ni kristjan. Meni vera veliko pomeni, ker mi vživljenju pomaga, mi daje moč, Kristus je moj kažipot, ki me usmerja. Velikokrat povem, da sem verna,ker želim, da se tudi o tem lahko svobodno govori, da je to nekaj normalnega, če človek pove, da je kristjan, katere so njegove vrednote. O tem se moramo svobodno in samozavestno pogovarjati, šele potem nas bodo spoštovali tudi drugi. Kdaj pa kdaj citiram tudi Sveto pismo, ki je knjiga vseh knjig. V Evropskem parlamentu, kjer sem preživela pet let, je bilo to nekaj povsem normalnega. Ne morem kot političarka zastopati nekaj, v zasebnem življenju pa živeti drugače.Do takega stanja v slovenski družbi je prišlo tudi zaradi naše zgodovine. Zaradi našega preteklega sistema, kjer je bilo nevarno ali pa nepriljubljeno in nazadnjaško biti kristjan. Pa smo vseeno bili. Takrat smo vero pomaknili v naše zasebno življenje. V javnosti ali pa službah se ljudje niso upali in smeli izpostavljati. Delček tega ostaja v naši družbi in podzavesti še vedno prisotno.

Toda kot predsednica države bom predsednica vseh. Vernih in nevernih. Kot kristjanka zmorem sprejemati različnost in delovati povezovalno.

Včasih se zdi, da se kristjani sami »držimo nazaj«.

S tem se strinjam. Toda sama s tem nikoli nisem imela težav, vedno sem si upala povedati,da je vera del mene, na to sem ponosna. Ljudje pa naj se sami odločijo, kaj si o meni mislijo.Zaradi moje vere sem bila tudi sama deležna posmehovanja, zasmehovanja, celo sramotenja in žaljenja. Vendar to največ pove o drugem človeku. Kdor je normalen in demokrat pa spoštuje vsakega človeka. Želim, da se tudi o veri in Cerkvi v slovenski družbi normalno govori. Tudi to je naša človekova pravica.

Spomladi ste bili na obisku v Vatikanu. Tam ste se srečali tudi s papežem. Spremljate njegovo delo, poznate njegovo okrožnico Hvaljen moj Gospod, kjer govori o prihodnosti našega planeta.

Poznam okrožnico.O delu papeža veliko slišim tudi preko Radia Ognjišče ali pa preberem v Družini. Papež me navdihuje s tem, da se ne ozira na to, kaj o njem pišejo, problematizirajo, tudi nekateri krogi znotraj Cerkve, ampak pove tisto, kar misli, da je prav. Seveda pri tem tudi doživlja odpor, tako institucij kot mnogih posameznikov, ampak on vztraja pri tem. In če njegovi pogledi temeljijo ali pa izhajajo iz Evangelija in molitve, so zagotovo pravi.

On tudi ne podcenjuje politike. Nasprotno, politike kliče k odgovornosti za spremembe in za prihodnost človeštva.

Naloga politike je delati dobro za ljudi. Zato večkrat rečem, da je bil Kristus prvi politik, ker je ljudi učil, kako moramo med seboj živeti, si pomagati in se ljubiti. To je politika solidarnosti, pomoči in skupnega življenja. K političnemu udejstvovanju nas spodbuja tudi evangelij in tega bi se morali bolj zavedati tudi kristjani oziroma vsi državljani. Vsi smo do neke mere soodgovorni za našo prihodnost, za našo državo.Za ljudi je najbolje takrat, kozmorejo posvetne in cerkvene oblasti sodelovati za dobro človeka, bodisi na občinski ali državni ravni.

Vas vaša družina podpira že skozi vso kariero, mar ne?

Ja,družina me močno podpira. Ko sem se odločala, da za vstop v prvopolitično tekmo, to je bilo leta 2001, ko sem prvič kandidirala za županjo, me je družina pri tem spodbujala in stala za menoj. Še posebej mož. Brez te podpore si ne prestavljam, da bi lahko kot žena, mama in babica delala v politiki. Moje politično delovanje zagotovo prinaša za družino tudi določena odrekanja in prilagajanja. Otrokom nisem bila več vedno in v vsakem trenutku na razpolago. Sem se pa trudila, da je bila družina še vedno na prvem mestu. Hvala Bogu, da sem imela takrat še taščo, s katero smo živeli v skupnem gospodinjstvu, in mi je veliko pomagala.Tudi ko sem se odločala o kandidaturi za predsednico države, smo se o tem v družini veliko pogovarjali. Odločitev so prepustili meni, imam pa vso podporo družinskih članov.

Vsa ta leta v politiki vam je nekako uspelo obdržati zasebnost.

Vesela sem, da imam tako lepo družino, tudi otroci so si že ustvarili svoje družine. Hvala Bogu, da je tako. Ko so bili manjši, so se tudi oni želeli kdaj fotografirati za medije.Sedaj pa ne želijo, da jih izpostavljam, ker ima pač vsak svojo družino, svoje življenje in pravijo,da je politika pač moj poklic, oni pa imajo svoje življenje.V domačem kraju, občini in  župniji še naprej vsak deluje tako, kot smo delovali prej, vsak s svojimi obveznostmi. Mož je že vrsto let delivec obhajila, jaz sem bralka beril, za župnijsko glasilo pa občasno napišem tudi uvodnik.

Vi dokazujete, da se da združiti družino in kariero.

Se trudim. Družina pa je v mojem srcu vedno na prvem mestu. Mogoče je sedaj celo lažje, ko so otroci odrasli, pri kruhu in imajo svoje družine. Seveda bi rada še večkrat pomagala pri varovanju vnukov, kar mi občasno uspe, pa sem časovno omejena.

Ko sem stopila v politiko, so bili otroci star 10, 12 in 14 let. Prej sem pa bila v pedagoškem poklicu, tako da sem bila lahko med počitnicami, in tudi sicer, več časa z njimi. V tistem najobčutljivejšem obdobju, ko otroci zelo potrebujejo prisotnost staršev, sem bila vendarle lahko veliko z njimi.

Kako ste družinske obveznosti opravljali v času, ko ste bili poslanska v Evropske parlamentu?

Ko sem postala evropska poslanka, je vsakdanjo skrb za otroke prevzel mož, za gospodinjstvo pa tašča. Takrat sem ugotovila, da se je vez med otroki in očetom okrepila. Otroci so bili takrat v najstniškem obdobju, kjer je malo strožja roka očeta še bolj potrebna. Vse to je mož dobro opravil.

Moža ste spoznali v času študija. Bili ste v takrat zelo pomembni študentski skupini KRES.

KRES je bila študentska skupina, ki jo je po ljubljanskem misijonu ustanovil p. Marko Rupnik. Vključila sem se v začetku študija, malo kasneje se je tudi moj sedanji mož. Tako da sva se,preden sva postala par, prej že štiri leta poznala. V tej skupini je nastalo veliko parov in tudi veliko duhovniških poklicev. Ta študentska skupina mi je dala trden temelj za življenje, še posebej dragocene soizkušnje ignacijanskih duhovnih vaj. Na prvih duhovnih vajah sem bila že leta 1979 pri patru Marku Rupniku, kasneje tudi pri drugih odličnih voditeljih, večkrat pri sestri Marini Štremfelj, ki velja za eno od najboljših voditeljc duhovnih vaj v Sloveniji in Italiji. Lahko rečem, da mi to danes najbolj pomaga pri mojem političnem delovanju. Zaradi te izkušnjetudi lažje prenesem vse tiste nizke udarce in sramotenja. Dobila sem osnovo, na katero se lahko obračam in vračam.

Marko Ivan Rupnik vas je tudi poročil, spremljate njegovo delo?

Ja, seveda ga spremljam. Sem zelo vesela in ponosna, da je bil v začetku moj duhovni oče.Ko gledam njegove mozaike, pravzaprav vidim, kako je tudi mene preko Evangelija zelo pritegnil. Sama vidim prav njegovo razlago evangelijev v tej simboliki, ki je upodobljena na njegovih mozaikih. Vesela sem, da ima mnogo cerkva po Evropi njegove mozaike, ki so polni simbolike, polni barv in res nagovorijo človeka v globini.

Večina misli, da ste Moravčanka, malo Gorenjka, vi pa ste v resnici klena Štajerka z Zgornje Velkev Slovenskih goricah.

Svojo mladost sem preživela na Zgornji Velki, kjer je farna cerkev posvečena Mariji Snežni.  Moj rojak je Tone Kuntner, ki je veliko pisal o Mariji Snežni, zato pravim, da je moj najljubši pesnik. Sem Štajerka, ki je šla študirat v Ljubljano in tamspoznala moža, ki je Moravčan. Tako sem se po poroki preselila v Moravče. Pred tem sem šenekoliko spoznavala Slovenijo. Moja prva služba je bila v Prekmurju, tako da sem spoznala tudi Prekmurje in Prekmurce, potem sem eno leto poučevala na Dolenjskem v Višnji Gori. Ko sva se z Romanom poročila, sem se preselila v Moravče in bila 18 let v službi v Kamniku v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine. Tam sem v srednji šoli poučevala slovenski in nemški jezik.

V Gimnazijo ste pa hodili v Mariboru. Ste bili tudi zanimiv razred.

Obiskovala sem Prvo gimnazijo v Mariboru. Ker smo bili latinski razred, je bilo v mojem razredu tudi osem semeniščnikov, od teh so zdaj štirje duhovniki. Vedno sem se postavila za svojo vero in lahko rečem, da me ni bilo nikoli strah. Mnogokrat sem seizpostavila tudi za moje sošolce semeniščnike, ko jih je, sploh eden od profesorjev, zbadal zaradi njihovega bivanja v semenišču. Kljub temu, da sem imela drugačna stališča in sem si to upala povedati, me zaradi tega nihče ni kaznoval s slabšimi ocenami. Celo več, ker sem sodelovala v debati, sem dobila celo boljšo oceno.

V tem obdobju ste bila tudi aktivna športnica, košarkarica, rokometašica.

Rada imam šport,igre z žogo pa so mi bile vedno najljubše. V osnovni šoli smo imeli zelo dobro košarkarsko ekipo, ki sem jo vodila kot kapetanka. Na tekmovanju osnovnih šol v Mariboru smo celo zmagale. S košarko sem nadaljevala tudi v gimnaziji, ko sem bila v gimnazijski ekipi. Po poškodbi gležnjapa sem se preusmerila na rokomet. Danes, ko je sapa že malo težka, pa najraje igram odbojko.Za fizično kondicijo sedaj najbolj skrbim z delom na domači kmetiji.

Imate kot predsednica stranke in sedaj kandidatka za predsedniško funkcijo poseben delovni team, morda tudi stilistko, to je danes skoraj nujno, sploh za ženske.

Biti ženska v politiki je zahtevno, pa tudi ne tako poceni, saj garderoba kar nekaj stane. Imela sem tudi svetovalko, s katero sva se pogovorili o moji garderobi, vendar je nemogoče, da bi vsaki dan spraševala stilistko, kako se bom obleka in katero obleko bom kupila. Imam tudi dobro prodajalko, ki mi zna dobro svetovati in mi poiskati prava oblačila. Vedno pa pravim, da je zelo pomembno, da odkriješ svoj stil oziroma ugotoviš, kaj ti pristaja in da izbereš takšno garderobo, ki je primerna trenutku.

Se pravi, da imate tudi političarke z oblekami enake težave kot vsaka druga ženska.

Od ženske ljudje vedno pričakujejo, da je stoodstotno urejena. Vedno pa pravim, da sem političarka in ne manekenka oziroma fotomodel.  Nimam cele ekipe, ki bi me vsak dan urejala. To moram,ob vsem delu, ki ga imam v službi in doma, opraviti sama.Hvala Bogu, da imam enostavno frizuro, ki jo lahko vsakdan sama uredim.

Ampak le velja biti previden. Če se spomnite, ob predsedniških volitvah v Ameriki, še en mesec potem se je pisalo in govorilo o kravati aktualnega predsednika.

Res je, a je težko biti vsak trenutek popolnoma urejen. Fotografi pa te lahko fotografirajo tudi v nerodnih situacijah, ko niti ne veš, potem pa se iz tega ustvarja in napihuje različne zgodbe.

Danes je moderno pred kamerami govoriti o vsakdanjih opravilih, tudi za potrebe fotografiranja pa kakšnih točk.

Razlika je, če nekaj delamo zaradi kamer ali pa nekaj v resnici znamo in delamo vsak dan. Sama sem letos posnela kratekvideospot za veliko noč, da je bilo voščilo ob prazniku malo drugačno. Spekla sem potico, šunko in kruh v domači peči, kar je kar mali podvig. Vendar vse to znam in delam večkrat na leto. Manj primerno pa se mi zdi, kadar nekdo to dela samo zaradi tega, da se postavlja pred ljudmi in se hvali s takimi posnetki.

Kaj vam pa uspe delati še doma?Najbrž ne likate?

Sedaj sva z možem sama v gospodinjstvu, zato tudi likam, tako kot prej, ko nas je bilo več. Imam tudi rada pospravljeno, ampak včasih mi to uspeva bolj, včasih manj. Res pa je, da moj mož tudi ni pikolovski in razume, da vedno ne more biti vse na svojem mestu. Rada delam na vrtu, to je zame sprostitev. S sinovo družino živimo v isti hiši, tako da skupaj obdelujemo kmetijo, kar je lepo in vesela sem, da ima naša kmetija tudi naslednika. V hiši in okrog nje zaradi naših mnogih obveznosti ni vse kot v škatlici, imamo pa topel dom, v katerega se radi vsi vračamo, tudi hčerki s svojima družinama.

Kakšne pa so vaše nedelje in družinski prazniki?

Najlepše je, kadar se doma uspemo zbrati kot družina. Rada tudi kaj dobrega skuham in spečem. Niso pa vse nedelje takšne, saj imam ob nedeljah veliko strankarskih obveznosti. Najlepša nedelja je zame takrat, kadar greva z možem normalno k deseti maši. Mož je že 35 let delivec obhajila, jaz pa občasno berem tudi berila in napišem uvodnike za župnijska oznanila. Potem pa, če hčerki z družinama prideta domov, skupaj pripravimo družinsko kosilo, še malo poklepetamo in se poigramo z otroki. To je tista polna nedelja, ki jo imam najraje. Ali pa, če sva z možem sama, greva na kakšen nedeljski sprehod. Veliko nam pomenijo tudi družinska praznovanja in cenim, da se moji najbližji ob pripravi družinskih praznovanj potrudijo in se prilagodijo mojemu urniku.