Komentar: 70 let zveze NATO, 15 let članstva Slovenije v NATO, ocena Slovenske vojske – nezadostno

70 let zveze NATO

Ustanovna listina OZN (podpisana v San Franciscu, 26. 6. 1945) v členu 51 določa, da ima vsaka država pravico do samoobrambe, individualne ali kolektivne. Na podlagi tega je pred 70. leti (4. aprila 1949) 12 zunanjih ministrov ZDA, Kanade in zahodnoevropskih držav podpisalo Washingtonsko pogodbo – pogodbo kolektivne obrambe. Šlo je za demokratične države, ki jih povezujejo skupne vrednote. Z omenjeno pogodbo so štiri leta po koncu II. svetovne vojne skušali na evropskih tleh preprečiti izbruh nove vojne, ki bi bila še veliko hujša kot prejšnji dve. Vojaška moč Organizacije severnoatlantske pogodbe – NATO (North Atlantic Treaty Organisation) naj bi odvrnila Sovjetsko zvezo, katere ekspanzionizem, totalitarizem je grozil zahodnim demokracijam. Ustanovitev NATO naj bi pripomogla tudi k evropski politični integraciji. NATO je organizacija kolektivne obrambe in politično zavezništvo demokratičnih držav zahodne Evrope in severne Amerike. S svojo vojaško močjo naj bi zavaroval svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, ki temelji na načelih demokracije, svobode posameznika in vladavine prava. Uspeh NATO temelji na dveh stebrih: skupnih varnostnih interesih in skupnih vrednotah. Tudi po 70 letih ni izgubil na pomenu.

Obstajajo dvomi ali bi države članice EU bile same, brez zveze NATO, kos nastalim zapletenim in nevarnim razmeram. Vrsta držav ob meji z Rusijo si ne zna predstavljati, da bi bilo moč Rusijo zadržati brez ameriške pomoči, oziroma da je EU sposobna učinkovite kolektivne obrambe. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje evropskega nuklearnega odvračanja. Pod predpostavko, da bi članice EU vendarle uspele preseči razlike v pogledih in se dogovoriti ter od splošnih razprav o evropski vojski preiti na konkretne korake in da bi bila Francija voljna svoj nuklearni dežnik razpreti čez Evropo, pa velja, da bi bilo to v odsotnosti ZDA, Kanade in VB zelo drago. Vsekakor več kot 2% BDP. V NATO namreč na omenjene tri države odpade približno 80% sredstev v obrambne namene.

V času, ko si Rusija in Kitajska prizadevata še bolj razdeliti ne najbolj enoten Zahod, ko je ta na nekakšnem razpotju, ko je mednarodni red močno načet, je trdno čezatlantsko zavezništvo, ki temelji na skupnih vrednotah in v katerem enotnejše evropske zaveznice prevzemajo večje breme, še vedno najboljša varnostna garancija Evropi. Obe svetovni vojni ter hladna vojna so ne nazadnje dokaz, kako pomembna je omenjena vez za mir na starem kontinentu. Po besedah Wolfganga Ischingerja, predsedujočega münchenski varnostni konferenci, druge realistične alternative (še) ni. Pravzaprav je ni ne za čezatlantsko kot tudi ne za globalno partnerstvo.

15 let članstva Slovenije v NATO

Manj znano dejstvo je, da je bila slovenska osamosvojitev deloma povezana z zvezo NATO. Slovenska demokratična vlada je NATO razumela kot naravnega zaveznika v sporu z jugoslovanskim komunističnim blokom, ki so ga vodili srbski voditelj Slobodan Milošević in generali JLA.

Slovenija je pričakovala, da bo postala članica NATO že leta 1997, vendar je morala povabilo počakati vse do leta 2002. Zato smo v Sloveniji 23. marca 2003 imeli referendumu, na katerem je na referendumsko vprašanje: “Ali se strinjate, da Republika Slovenija postane članica Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO)?” z besedo “ZA” odgovorilo 637.882 volivcev ali 66,08 % od veljavnih glasovnic (ustavna, 2/3 večina).

Po potrditvi na referendumu je Slovenija 29. marca 2004 v Washingtonu slovesno deponirala ratifikacijske listine Severnoatlantske pogodbe in tako vstopila v zvezo NATO.

Ob praznovanju obletnic Slovenska vojska – nezadostno

Iz Letnega poročila o pripravljenosti Slovenske vojske, ki ga je pripravil Generalštab Slovenske vojske, izhaja, da je pripravljenosti vojske za delovanje v miru ocenjena s povprečno oceno zadostno, za delovanje v vojni pa nezadostno. To je urbi et orbi 5. aprila 2019, pojasnil predsednik republike Borut Pahor – vrhovni poveljnik obrambnih sil. Ne štejem več let, ko je ocena enaka – nezadostna. To je v posmeh obema obletnicama: 70-letnici zveze NATO in 15-letnici članstva RS v NATO. Da res gre za posmeh, potrjuje večni minister Erjavec, ki pove, da naj bi bela knjiga odgovorila na vprašanja, kaj je treba storiti za dosego ciljev zakona o obrambi. Če bi Erjavec res bil minister za obrambo, bi odgovor stresel z rokava. Ker pa to ni, ker mora klečati pred diktatom Levice in Rusije ter se vztrajno odmika od zahodnih demokratičnih vrednot, že leta grozljivo škoduje Sloveniji doma in v mednarodni skupnosti. Nekdo je na družabnem omrežju Erjavčevo sprenevedanje povzel tako: Slovenska vojska je sposobna delovati v miru, ne pa v vojni. Torej kot nedelujoča žarnica – za podnevi je dobra.

Namesto, da bi odletel Erjavec, je le-ta na predlog načelnice Generalštaba Slovenske vojske generalmajorke Alenke Ermenc razrešil poveljnika poveljstva sil brigadirja Miho Škerbinca. Morda ni bil politično kompatibilen. In karavana gre naprej. Neznano kam.

 

Jožef Horvat

vodja poslanske skupine NSi