(Intervju) Ivan Oman: V NSi verjamem in ji zaupam

Leta 1929 rojeni politik, poslanec in kmet Ivan Oman ima kljub svojim letom še vedno bistre misli. V svoji politični karieri je bil predsednik nekdanje Slovenske kmečke zveze (SKZ). V njej se je zavzemal za združitev s tedanjimi Slovenskimi krščanskimi demokrati (SKD). Bil je tudi član prvega predsedstva v samostojni Republiki Sloveniji. Kot pravi, se čuti krščanskega demokrata od svojega dvajsetega leta. Z njim smo se na njegovi kmetiji v Zmincu pri Škofji Loki sprehodili skozi zgodovino in pogledali v prihodnost. Med drugim si želi, da bi krščanski demokrati v SLS prestopili v NSi.

Zakaj ste se odločili za politiko?

Več stvari je bilo, a naj omenim le dve. Prva je bila popolnoma sindikalistična, saj smo želeli imeti svojo organizacijo za stanovske pravice, ker je socialistična Jugoslavija obravnavala kmečki stan kot razrednega sovražnika. Poleg tega je takrat Jugoslaviji grozila tudi gospodarska polomija. Prihajalo je do strašne inflacije, ki je grozovito prizadela kmete. Po drugi strani pa sem se odločil za politiko, ker je bilo jasno, da zgolj s sindikalnim prizadevanjem stvari ne bomo mogli spremeniti. Prav zato so bile 12. maja 1988 na shodu v Unionski dvorani postavljene zahteve, da kmetje želimo svoje poslance. Ambicija imeti poslance pa je pomenila ambicijo po politični stranki. Kmečka zveza je bila namreč takrat sindikalna in ne politična organizacija.

[blocktext align=”right”]»Naredimo konec političnemu in gospodarskemu eksperimentiranju.«[/blocktext]

Kdaj ste se prvič srečali s politiko?

V politiko sem šel leta 1965 kot odbornik občinske skupščine socialistične občine. Takrat si lahko opravil zgolj dva mandata. Tisti, ki je bil odbornik pred mano in se mu je iztekal drugi mandat, me je nagovoril, da kandidiram. To je bila moja prva politična funkcija. Nemški krščanski demokrati pravijo, da je treba začeti politiko na komunalni ravni. Mislim, da imajo prav. Ni dobro preskakovati in se zavihteti na državno raven brez predhodne prakse.

Kako se spominjate leta 1988 in nastanka prve stanovske politične organizacije Slovenske kmečke zveze (SKZ)?

Emil Erjavec je bil sošolec mojega sina na fakulteti. Enkrat se je njegova generacija zbrala pri nas na obisku, kjer so razpravljali o absolventskem izletu. Ko smo se pripravljali na ustanovitev Kmečke zveze, je k meni prišel Pavle Žakelj iz Šentjošta in me povabil na nek sestanek, kjer se je pripravljala ustanovitev kmečke zveze. Emil Erjavec je speljal stvar na občnem zboru zadružne zveze, kjer je nekako izsilil predlog ustanovitve iniciativnega odbora za ustanovitev kmečke zveze. To je bila njegova zasluga. Tedanji občni zbor pa je vodil Ciril Smrkolj. Tako sem dejansko vstopil v politiko, saj je bila kmečka zveza že politična akcija, čeprav sem že konec leta 1980 poskusil z ustanovitvijo kmečke organizacije, a neuspešno, saj ljudje tedaj niso bili dovolj pogumni.

Ali drži, da ste se v času osamosvajanja srečevali z opozicijskimi veljaki na vaši kmetiji v Zmincu? Zakaj prav na vašem domu in ne kje v Ljubljani?

Demos smo ustanavljali v naši hiši. Dogovarjali smo se o skupnem nastopu na volitvah, ki so že bile predvidene. Tukaj je prišlo do imena Demos. V tistem času so letele puščice iz Beograda na slovensko partijo in to nam je šlo močno na roke. Partija je potrebovala neko obliko nacionalnega konsenza in zato so nas povabili k sodelovanju. V vmesnem času je nastala tudi Krščanska demokracija, pa tudi Zeleni. Že poleti 1989 smo se srečevali v Ljubljani. Novinarji so nas takrat krstili za alternativno koordinacijo. Nekajkrat je bilo omenjeno, da se je treba začeti pogovarjati o skupnem nastopu na volitvah. V tej koordinaciji so bili tudi ZSMS, Bavčarjev odbor, ki pa o skupnem nastopu na volitvah niso želeli nič slišati. Povabil sem jih k sebi domov in jim dejal, da se je preprosto treba dogovoriti! Nekaj časa smo se dobivali pri nas, kasneje pa v prostorih v Šiški, ki jih je priskrbel Jože Pučnik.

Na prvi večji javni predstavitvi Demosa ste dejali, da greste na volitve zato, da zmagate. Kako se spominjate tistega vašega nastopa?

Takrat je bilo precej cincanja. Celo eden z vrha takratne Slovenske demokratične zveze (SDZ) je dejal, da ne bi bilo dobro, če bi zmagali, ker bi imeli težave. To me je razjezilo, zato sem se javil k besedi in povedal, da gremo na volitve zato, da zmagamo. Dodal sem še:
»Naredimo konec političnemu in gospodarskemu eksperimentiranju.« To sicer zdaj še vedno traja.

[blocktext align=”left”]»Kmečki stan v moderni družbi visi na nekaj odstotkih. Drži, v agrarni družbi bi bil to večinski stan, a v moderni družbi je ta slika popolnoma drugačna.«[/blocktext]

Zavzemali ste se za to, da bi v Sloveniji nastala široka konservativna stranka, ki bi združevala Slovensko kmečko zvezo in Slovenske krščanske demokrate. Ker pri tem niste imeli podpore, ste leta 1992 prestopili k Slovenskim krščanskim demokratom. Kakšne spomine imate na tisto obdobje? Zakaj ni bilo mogoče, da bi nastala široka stranka SLS+SKD?

Na enem precej širokem forumu takrat že ljudske stranke sem ljudem razložil. Če bi me bil takrat podprl gospod Zagožen, bi uspel. Vendar me ni. Takrat so fantazirali, da bo kmečka ljudska stranka v tem primeru propadla. Povedal sem jim, da to ni res, saj bo stranka še vedno kmečka. Kmečki stan v moderni družbi visi na nekaj odstotkih. Drži, v agrarni družbi bi bil to večinski stan, a v moderni družbi je ta slika popolnoma drugačna. S tem predlogom nisem uspel. Ko mi je bilo dovolj provokacij, sem odstopil kot predsednik in se pridružil SKD.

Kako ste videli razpad Demosa?

Janez Janša je predlagal zamenjavo Lojzeta Peterleta z Igorjem Bavčarjem. To je bil njegov predlog takoj po končani vojni. Takrat s tem ni uspel, Peterle pa je dejal, da so bili proti takšnemu predlogu zgolj tisti, ki nikoli niso bili v partiji. To sva bila jaz in Gros. V tistem času se je čakalo tudi na mednarodno priznanje Slovenije. Če bi takrat prišlo do vladne krize, je vprašanje, kaj bi se zgodilo z mednarodnim priznanjem. Pod vprašajem je bila osamosvojitev. No, mednarodno priznanje je kasneje prišlo, sprejeta je bila tudi ustava, ki je predvidevala konstruktivno nezaupnico, in Peterle je padel. Kar ni uspelo Voljču in Bavčarju, je uspelo Drnovšku. Levi del Demosa je tedaj paktiral s komunisti, da je zrušil krščanskega demokrata. In ta levi del Demosa je vstopil v Drnovškovo vlado – Rupel, Bavčar, Janša in nekateri od Zelenih.

[blocktext align=”right”]»Levica se je združene SKD in SLS ustrašila, zato so ta projekt začeli sesuvati. Posledice so še danes vidne, saj je desnica razdrobljena.«[/blocktext]

Leta 1996 ste izstopili iz politike. Kako ste videli nadaljnjo pot SKD?

Posledica sodelovanja SKD v Drnovškovi vladi je bila, da je stranka nazadovala s 16 na 10 poslancev. Takratna Podobnikova SLS pa je z 10 prišla blizu 20 poslancem. To je v krščansko demokratski sferi pomenilo skupno 30 poslancev. Nato pa je sledil razpad. Pred volitvami leta 2000 je še prišlo do združitve SKD + SLS in takrat bi združena stranka imela najmanj 30 poslancev. Nekajkrat sem svetoval tako Podobniku kot Peterletu, kako naj speljeta združevanje, vendar sta imela vsak svoje račune in sta ravnala po svoje. Rezultat je bil takšen, da je po nekaj mesecih združena stranka razpadla in ustanovljena je bila Nova Slovenija. Levica se je združene SKD in SLS ustrašila, zato so ta projekt začeli sesuvati. Posledice so še danes vidne, saj je desnica razdrobljena. Če stranka nima perspektive in rivalstva z vladajočo stranko, pa je to slabo za demokracijo. Za povrh vsega pa Janša še forsira večinski volilni sistem, ki je evidentno uperjen proti krščanski demokraciji.

Ali bi bilo dobro, če bi ponovno prišlo do ideje o združevanju NSi in SLS?

Bilo bi dobro, vendar jaz v to ne bi šel.

Zakaj ne?

Šel bi v to, da se SLS priključi NSi. To ja. V takšno združevanje, kot je bilo, pa ne več.

In kdo bi lahko vodil združeno stranko?

Sprva Nova Slovenija – krščanski demokrati, kasneje pa bi se stranka širila in na novo oblikovala. Zdajšnje stranke so se vsebinsko gradile zgolj skozi delo v Državnem zboru brez kakšnih posebnih teoretičnih temeljev. Edino krščanska demokracija ima vodilo. Dokler nisi pri delu, komaj veš, kako in na kakšen način reševati težave.

[blocktext align=”left”]»Prostor je zgolj za eno krščansko demokracijo. To je jasno. Ne moreta biti dva petelina na enem kupu. Smiselno bi bilo, da bi tisti člani SLS, ki se čutijo kot krščanski demokrati, prestopili v NSi, medtem ko lobiji naj ostanejo tam, kjer so.«[/blocktext]

Je na desnici prostor za še eno stranko? Kje vidite desnico čez deset let?

Prostor je zgolj za eno krščansko demokracijo. To je jasno. Ne moreta biti dva petelina na enem kupu. Smiselno bi bilo, da bi tisti člani SLS, ki se čutijo kot krščanski demokrati, prestopili v NSi, medtem ko lobiji naj ostanejo tam, kjer so. Sem krščanski demokrat od svojega dvajsetega leta življenja. Dejstvo pa je, da o SDS pravzaprav sploh ne vemo, kakšna stranka to je. France Tomšič je ustanovil social-demokratsko stranko, nasledil ga je Jože Pučnik, ki je bil marksist in social-demokrat. Potem je Jožeta Pučnika nasledil Janez Janša. Pučnik mi je izrecno rekel, da oni niso desna stranka. Stane Granda je nedavno dejal, da pogreša demokratično levo stranko. Sporočam mu, da smo jo imeli. To je bila Pučnikova social-demokratska stranka. Potem se je tej stranki pridružil še del narodnih demokratov. SDS se torej deli na demokrate in narodne demokrate. Kaj torej je SDS? Je naslednica Tomšičeve social-demokracije? Je leva ali desna? Ne vemo.

NSi se je po lanskoletnih državnozborskih volitvah pogajala za vstop v vlado Mira Cerarja. Je vam osebno žal, ker NSi ni v zdajšnji vladi?

Ne, ni mi žal. Leta 1993, ko je Drnovšek sestavljal vlado, je SKD šla v njegovo koalicijo. Takrat je Peterle to argumentiral s tem, da se bo odločalo o tako pomembnih zadevah v začetku tranzicije, da je prav, da smo zraven. S tem sem se strinjal in to tudi podpiral. Pokazalo pa se je, da smo bili popolnoma nepotrebni, ker je Drnovšek imel zagotovljeno večino tudi brez SKD. In so se požvižgali na naša stališča. To nas je stalo 6 poslancev na naslednjih volitvah. Ves čas sem bil takrat malce v sporu s Peterletom, ker sem zastopal stališče, da moramo biti enakopravni člani koalicije. Zdaj bi se s Cerarjevo vlado ponovilo isto. Verjamem, da bi bil Cerar zelo vesel, če bi šla krščanska demokracija v vlado. Verjamem, da bi Cerar celo podpiral kakšna stališča, vendar njegove stranke ne vodi sam. In z NSi bi se ponovila podobna zgodba kot s tedanjo SKD. NSi bi verjetno v prihodnje izpadla iz parlamenta.

[blocktext align=”right”]»Verjamem, da bi bil Cerar zelo vesel, če bi šla krščanska demokracija v vlado.«[/blocktext]

Kaj pa, če se v prihodnosti ponudi nova priložnost za vstop v vlado?

Takšnih priložnosti bo še dovolj. Nerodno pa je, da na desnici ni nikogar, ki bi se lahko pojavil kot Cerar.

Nedavno ste skupaj s predsednico NSi Ljudmilo Novak stopili pred medije zaradi predloga zakona o dostojnem pokopu. Dejali ste, da je takšen predlog možno zavrniti zgolj zaradi političnih, ideoloških ali prestižnih pomislekov. Zdi se, da se nekatere stranke namesto z vsebino zakona ukvarjajo zlasti s prestižom in ideologijo. Zakaj?

Intervju z Ivanom Omanom je izšel v prvi številki internega časopisa NSi Krščanski demokrat. Spletna verzija je dostopna s klikom na sliko.

V Sloveniji se vse zreducira na ideologijo. Včasih je že težava, kdo je predlagatelj. Sam sem imel težave že s formiranjem Demosa in sem takrat vprašal, zakaj? Ker je bil to moj predlog? Da se neki stari Oman štuli za nekega predsednika, medtem ko se mladim ljudem mudi na vrh? Takšen način politike Slovenijo ogromno stane. V tej politični konstelaciji je iluzorno pričakovati nekaj, česar bi si morda želeli. Je pa zelo verjetno možno speljati zakon o dostojnem pokopu, ker ga stroka podpira. Pričakujem, da ga bo tudi predsednik vlade.

Če bi se morali opredeliti za temo o gospodarstvu ali o ideologiji, katero bi izbrali?

Že nekajkrat sem rekel, da potrebujemo liberalno državo, saj je le takšna prijazna gospodarstvu, medtem ko bi znotraj liberalne države morali imeti konservativno politiko, ki bo napravila red. Ki si bo za cilj postavila, da se v proračunu lahko porabi le toliko, kolikor v njega priteče. Ne pa, da zadolžujemo naše pravnuke za financiranje sprotne porabe. Lahko se zadolžimo za investicije, ki so potrebne za razvoj, vendar nikakor ne za flikanje proračuna.

Omenili ste, da je v državi treba narediti red. To želi narediti tudi NSi.

NSi je sposobna prevzeti vodenje vlade. Največja kunšt je izbrati ustrezno ekipo. Da je v NSi ni, ne verjamem.

[blocktext align=”right”]»NSi je sposobna prevzeti vodenje vlade. Največja kunšt je izbrati ustrezno ekipo. Da je v NSi ni, ne verjamem.«[/blocktext]V čem vidite prednost NSi v primerjavi z drugimi strankami?

V zaupanju. Verjamem, da v NSi to, kar govorijo, tudi mislijo.

Kdaj bi NSi lahko prišla do položaja, ki bi ji dal večjo politično moč?

Ko bo na volitvah prišla do rezultata 10 odstotkov, bo visoko. Potem pa je stvar razvoja.

Ste ji pripravljeni na tej poti pomagati?

To vprašanje pa je pretežko za 86 let starega kmeta iz Zminca.

ODZIV PREDSEDNICE NSi LJUDMILE NOVAK JE DOSTOPEN NA TEJ POVEZAVI.