Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin je neustaven in nepravičen

DELI:
02.10.2019, NSi

Poslanka NSi Iva Dimic in predsednik Kmečke zveze NSi Janez Beja sta na novinarski konferenci predstavila razloge, zaradi katerih smo zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin poslali v ustavno presojo.

“Izpodbijamo zakonsko ureditev ocenjevanja vrednosti nepremičnin in s tem določanja davčne osnove osnove zakona na nepremičnine prav tako pa tudi neenako obravnavo lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč,” je uvodoma dejala poslanka NSi Iva Dimic in dodala:

“V NSi menimo, da je zakon v neskladju s 147. členom ustave, ki določa načelo zakonitosti na davčnem področju in določa, da je predpisovanje davkov pristojnost zakonodajalca, ki jih sme določiti samo z zakonom.”

Pojasnila je, da je bilo že ugotovljeno, da je oblikovanje modelov vrednotenja nepremičnin ključnega pomena za določitev položaja davčnega zavezanca, zato bi morali biti ti modeli vrednotenja nepremičnin in vse podlage za vrednotenje zelo jasno opredeljene. “Zakon  pa sedaj določitev modelov vrednotenja prepušča vladi in podzakonskim aktom,” je opozorila Dimiceva.

Janez Beja: Vlada močno pritiska na podeželje in hribovske kmetije

Na dodaten problem pri zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin je opozoril predsednik Kmečke zveze NSi, ki je opozoril, da je zakon v neskladju z ustavo v delu, ki določa načelo enakosti pred zakonom, zaradi določbe, da se kmetijska in gozdna zemljišča vrednoti po namenski rabi, pri čemer pa so ostale nepremičnine vrednotene po dejanski rabi.

Kot je dejal Beja, se očitno želi z določenimi metodami vrednotenja kmetijskih in gozdnih zemljišč pospešiti pozidavo oz. promet s kmetijskimi zemljišči, ki imajo v občinskih ali državnih prostorskih načrtih status stavbnih zemljišč, saj bo lastnik zemljišča, ki je po dejanski rabi kmetijsko, po namenski pa stavbno, zaradi visokih dajatev prisiljen prodati svoje zemljišče. Tako se pritiska na slovensko podeželje in še zlasti hribovske kmetije.

Opozoril je tudi na to, da geodetska uprava v svojih evidencah ne upošteva dejanskega stanja na terenu in ga posplošuje, čeprav je dejansko stanje popisano ali poslikano na več načinov. Poleg tega pa je izpostavil tudi neurejene evidence o cestah javnega pomena, ki so še vedno v lasti zasebnikov, in se zavzel, da se kmetijska zemljišča z namensko rabo za stavbno ne vrednotijo po tržni vrednosti.