ZAKAJ VLADA VERSKIM SKUPNOSTIM UKINJA STATUS SPLOŠNO KORISTNIH ORGANIZACIJ?

Vlada je pred poletjem v državni zbor po skrajšanem postopku vložila novelo Zakona o verski svobodi. Skrajšani postopek zanjo nikakor ni ustrezen, saj ne gre zgolj za »manj zahtevno spremembo«, kot v zakonodajnem gradivu navaja predlagatelj. Pred javno obravnavo zakonskega predloga, ki je trajala pičlih 10 dni, pa se vlada sploh ni posvetovala z nobeno izmed verskih skupnosti, čeprav s predlogom bistveno posega v njihove že pridobljene pravice. S tem posega tudi v njihovo avtonomnost, ki je ena izmed ključnih prvin načela o ločenosti države in verskih skupnosti iz 7. člena ustave. V poslanski skupini NSi smo zato predlagali, da se obravnava novele umakne z dnevnega reda seje za kulturo.

Zakonodajno-pravna služba državnega zbora (ZPS) je v svojem mnenju k noveli Zakona o verski svobodi opozorila, da je ta že v izhodišču pravno sporen. Določa namreč višino finančne pomoči za verske uslužbence v višini 60 odstotkov, pri čemer se sklicuje na to, da je bila takšna višina v Zakonu o verski svobodi že določena. Vendar pa, kot ugotavlja ZPS, takšna argumentacija ni pravilna, saj iz pravne analize izhaja, da Zakon o verski svobodi nikoli ni vseboval določbe, kot jo vsebuje predlog zakona EPA 882-IX, temveč je državno pomoč določal v višini najmanj 60 odstotkov. Iz tega sledi, da sta vsebina predloga zakona in njegova utemeljitev v bistvenem neskladju. Tako ne zadostita pogojem glede obveznih sestavin predloga zakona, ki jih opredeljuje 115. člen Poslovnika državnega zbora in zato državni zbor takega zakona sploh ne bi smel obravnavati.

Poleg tega ZPS opozarja še na ustavno spornost predloga zakona, ker bi moral vsebovati tudi utemeljitev vsebine pravice, torej zakaj določa novo in fiksno višino denarne pomoči verskim uslužbencem: »Določitev višine pravice brez utemeljitve je vsebinsko prazna in izvotljena, zato krši načelo pravne države (2. člen Ustave) in zakonsko pristojnost državnega zbora (87. člen Ustave). Poleg tega je samovoljna in arbitrarna, saj ne vsebuje stvarnih in razumnih razlogov za določeno višino, zato krši tudi načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Razlogi za določitev višine denarne pravice so bistven, neločljivi del pravice same, zato morajo biti vsebovani ob vložitvi Predloga zakona v zakonodajni postopek.« Kot v nadaljevanju ugotavlja ZPS, pa predlog zakona razlogov za določitev višine denarne pravice ne vsebuje niti v oceni stanja in razlogih za sprejetje predloga zakona v poglavju 1, niti v ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah predloga zakona v poglavju 2, niti v obrazložitvi členov. Predlog zakona stvarnih in razumnih razlogov za določitev višine pravice ne vsebuje, zato po mnenju ZPS takšnega predloga zakona vsebinsko sploh ni mogoče obravnavati.

V zvezi z vsebino predlaganih določb ZPS nadalje opozarja na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, ki ga določa 2. člen Ustave. Predlog zakona namreč posega v pridobljene pravice, ki so jih verski uslužbenci pridobili na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o verskih skupnostih (ZVS), kriteriji za poseg v pridobljene pravice pa po mnenju ZPS niso izpolnjeni: »Sprememba prvega odstavka 27. člena ZVS je arbitrarna, ker ni navedenih razlogov, ki bi v prevladujočem in legitimnem javnem interesu utemeljevali neposredno spremembo zakonske ureditve. Predlog zakona v obrazložitvi navaja le prihranek za državni proračun, predlagatelj pa ne utemeljuje, še manj dokazuje, da bi bil izkazan prevladujoč in legitimen javni interes za poseg v konkretno pravico iz prvega odstavka 27. člena ZVS. Predlagana sprememba je nepredvidljiva, prizadeti posamezniki nanjo niso mogli računati, spremembe tudi ne izhajajo iz splošno znanih dejstev, ki bi utemeljevale znižanje te pravice. Teža spremembe je bistvena, ker gre za znižanje višine pravice za 40 odstotkov. Za presojo dopustnosti posega je pomembno, da se pravica nanaša na finančno pomoč za plačilo prispevkov za socialno varnost, zato zakonska sprememba neposredno vpliva na zagotavljanje posameznikove socialne varnosti, kar z vidika posameznika pomeni poseg tako v načelo pravne kot socialne države (2. člen Ustave).«

Poleg tega ZPS opozarja tudi na kršitev načela delitve oblasti, ki jo določa drugi odstavek 3. člena Ustave, saj predlog zakona v drugem odstavku 2. člena določa, da ministrstvo po uradni dolžnosti izda odločbe o prenehanju statusa splošnokoristne organizacije, v 3. členu pa določa prenehanje veljavnosti Uredbe o načinu ugotavljanja kriterijev za priznanje statusa splošno koristne organizacije cerkvi ali drugi verski skupnosti in za določitev višine namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost njihovih uslužbencev. S sprejetjem določb, ki jih v noveli zakona predlaga vlada, bi državni zbor posegel v bistveno pristojnost in odgovornost vlade, da sama in v okviru državne uprave sprejema podzakonske predpise (uredbe in druge akte), te akte tudi spreminja in razveljavlja, s tem pa zagotavlja ustavnost in zakonitost podzakonskih predpisov. Vlada te svoje pristojnosti, kot izpostavlja ZPS, ne more prenašati na državni zbor, ker bi to pomenilo kršitev načela delitve oblasti. Pri tem ZPS opozarja, da je Ustavno sodišče že razveljavilo zakon zaradi neskladja z načelom delitve oblasti v zadevi št. U-I-194/19 z dne 9. 4. 2020: »Svojo odločitev je utemeljilo s stališčem, da načelo delitve oblasti zahteva, da posamezna veja oblasti ne prevzema pristojnosti drugih vej oblasti, niti ne sme nedopustno posegati v izvrševanje njihovih tipičnih funkcij. Temeljna razmerja med vejami oblasti so določena že v Ustavi, zato zakonodajna funkcija ne sme prevzemati funkcij, ki so tipično izvršilne narave. Tipična funkcija zakonodajalca je, da določa splošna in abstraktna pravila in s tem pri določanju pravic in obveznosti oziroma pravnih položajev subjektov pod jurisdikcijo države zajema večplastna dejanska življenjska razmerja z enotnimi in splošnimi pravili tako, da množico ali večje število takih razmerij posploši in tipizira. Tipična funkcija izvršilne oblasti je izvrševanje zakonov, na temelju katerih izdaja izvršilne predpise, pa tudi kadar tako določa zakon, odloča o pravicah in obveznostih ali pravnih koristih fizičnih ali pravnih oseb.« Poseg ene veje oblasti v drugo glede pravnih aktov, ki jih izdaja posamezna veja oblasti, je poseg v temeljno pristojnost druge veje oblasti, opozarja ZPS. Ravnanja, s katerimi zakonodajalec razveljavlja podzakonske predpise vlade brez vsebinske zakonske podlage, kot v primeru te novele, so zato v neskladju z ustavo.

Poslanka Iva Dimic je na seji odbora za kulturo opozorila, da bi zakon z razveljavitvijo uredbe verskim skupnostim odvzel status splošno koristne organizacije ravno v času, ko so tudi verske skupnosti s svojo dobrodelno dejavnostjo zelo močno udeležene pri pomoči prizadetim v katastrofalnih poplavah, ki so se zgodile v začetku avgusta. Pri tem lahko na primer navedemo Slovensko Karitas, ki je dobrodelna ustanova rimskokatoliške Cerkve na Slovenskem in ima namen, da uresničuje karitativno in socialno poslanstvo Cerkve. To poslanstvo Slovenske Karitas je prepoznala tudi vlada, ki je s svojim sklepom z dne 5. 8. 2023 Slovenski Karitas in Rdečemu križu namenila skupaj 10 milijonov evrov humanitarne pomoči. Očitno je takrat ocenila, da jo bosta omenjeni dobrodelni ustanovi najhitreje in najučinkoviteje razdelili med prebivalce, ki so jih prizadele poplave. Popolnoma nerazumljivo je, da zdaj ista vlada predlaga, da se verskim skupnostim kljub njihovemu dobrodelnemu delovanju odvzame status splošno koristne organizacije.