VIDA ČADONIČ ŠPELIČ V INTERVJUJU ZA DELO: KIMAVCI SO NAJBOLJ NEVARNI

V tokratnem intervjuju za Delo je podpredsednica NSi in poslanka Vida Čadonič Špelič spregovorila o aktualnem političnem dogajanju, pripravah na lokalne in predsedniške volitve ter komentirala poteze inšpekcij v zadevi Marinblu. Celoten intervju objavljamo spodaj.

»Kadar imaš priložnost, moraš svoj program uveljavljati, ne glede na to, ali si v koaliciji ali opoziciji,« pravi dr. Vida Čadonič Špelič, podpredsednica NSi, ki je v poslanske klopi sedla že tretjič. S predsednikom SDS Janezom Janšo sta edina v tem sklicu, ki sta bila poslanca že prvega sklica državnega zbora. Tokrat nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, generalna direktorica veterinarske uprave in direktorica uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin predseduje odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Vprašanje dni je, kdaj bo nekdanja predsednica stranke Ljudmila Novak tudi javno sporočila, da ne bo kandidirala za predsednico države. Napovedali ste, da se boste v stranki posvetovali, kako naprej. Bi NSi po vašem mnenju morala imeti kandidata?

Ne bi rada špekulirala o njeni odločitvi. Zelo jo spoštujem, in če se bo odločila za kandidaturo, jo bo stranka podprla. Osebno pa si želim, da bi našli nekoga, ki bi kandidiral za našo stranko, ker bi s tem najprej pokazali, da te volitve jemljemo zelo resno in da imamo primernega kandidata. Skozi volilno kampanjo bi lahko opozarjali nase ter pripomogli k dvigu kulture dialoga v politiki, ki jo v politiki najbolj primanjkuje, in mislim, da smo stranka, ki jo res goji.

Ali je, če kandidata kljub temu ne bi našli, Anže Logar, poslanec SDS, edini predsedniški kandidat, ki bi ga lahko podprli?

Za zdaj se nismo pogovarjali o podpori prav nikomur. Zavzeli smo stališče, da bomo imeli svojega kandidata. Bomo pa videli, kako se bo volilna kampanja razvijala skozi vsebine. Kandidate do zdaj poznamo le s posameznih področij, ko pa se bo zares začela volilna kampanja, bomo po vsebini presodili, kdo bi lahko bil najboljši.

Bodo te volitve, ko ste tudi v opoziciji, priložnost za NSi, da se spet poskuša distancirati od SDS?

NSi je bila vedno samostojna stranka. Smo stranka dialoga ter resna in odgovorna stranka, zato smo delo v vladi sprejemali zelo odgovorno. Delovali smo tako, da smo znotraj marsikaj povedali, navzven pa vlado kot celoto podpirali. Prepir ne prinaša koristi, morda bi nam kdaj prinesel kakšno politično točko več, a ta ne bi imela prave vrednosti.

Da smo tudi v vladi delovali, kolikor je bilo mogoče, samostojno, je bilo razvidno iz dela naših ministrov. Naša mlada ministrska ekipa je z rezultati dokazala, da ljudje na nas lahko vedno računajo. Koalicijska pogodba je temelj dela vsake resne koalicije. In za krščanske demokrate beseda in podpis veljata. Za NSi se ve, da smo vedno trden koalicijski partner in da svojih partnerjev ne izdajamo. Je pa zato treba kdaj tudi potrpeti, da se dogovor lahko uresniči.

Zdaj ko smo v opoziciji, pa nas z nikomer nič ne veže, pogodbo imamo edinole z našimi volivci. Njim pa smo jasno povedali, kdo smo in kakšen program zagovarjamo. Tako tudi delamo. Ni bilo odmika ali neodmika. Podpirali bomo dobre ideje SDS, prav tako tudi dobre ideje vlade, če bodo skladne z našim programom. Cilj Nove Slovenije pa je oblikovati jasno in sodobno desno alternativo sedanji vladi.

V SDS napovedujejo za jesen tri referendume: o zakonu o vladi, zakonu o RTV Slovenija in zakonu o dolgotrajni oskrbi. Se vam zdi katera od teh idej dobra?

V NSi jemljemo referendume zelo resno, kot najvišjo obliko demokracije in jih ne želimo izkoriščati za zadeve, ki bi jih morala rešiti politika. Za to je bila izvoljena in ni smotrno hoditi na referendum za vsako zadevo. To je slabo sporočilo volivcem. Ko ljudje izvolijo oblast, od nje pričakujejo, da bo prevzela odgovornost in da bo delala. Ljudje hočejo imeti mir, naj politika dela tisto, za kar je bila izvoljena.

Za zdaj smo se odločili, da ne bomo podprli referenduma o zakonu o vladi. O referendumu o zakonu o dolgotrajni oskrbi moramo opraviti še razpravo, glede referenduma o zakonu o RTV Slovenija pa smo naklonjeni temu, da bi ga podprli. Že več let se govori o pluralnosti, informiranju in medijskem profesionalizmu. Referendum je priložnost, da opravimo resno javno razpravo o tem, kakšen je medijski prostor v državi in kako ga lahko izboljšamo. RTV Slovenija je javni servis, ki ga plačujemo vsi, in morali bi se truditi, da deluje kar najboljše in po najvišjih novinarskih standardih. Nisem prepričana, da v delu javne RTV ni možnosti za izboljšave.

No, vlada pravi, da poskuša izboljšave z umikom politike iz organov upravljanja izvesti s tem zakonom.

Bomo videli. O tem se bomo kot stranka odločali na posvetu in prek organov, ali je z referendumom vredno vprašati volivce, kaj si mislijo o novem zakonu o RTV Slovenija.

Glasovali pa ste proti spremembam zakona.

Da, seveda, zato tudi puščamo odprta vrata za podporo referendumu. Po naši oceni je namen zakona zgolj menjava vseh organov upravljanja in vodenja RTV Slovenija. Odločilen vpliv bi tako dobile različne nevladne organizacije. Rešitev, kako RTV narediti bolj pluralno in predvsem kako profesionalizirati delo novinarjev, pa zakon ne prinaša.

Boste podprli vladni predlog o znižanju DDV pri energentih, ki ga boste prihodnji teden na izredni seji obravnavali poslanci?

Da, a želimo si, da bi vlada uvedla znižanje DDV tudi pri osnovnih živilih. V času velike draginje je po naši oceni tudi nujno, da ljudi in gospodarstvo pri davkih razbremenimo. Sedanja davčna reforma je zato korak v napačno smer.

Pričakujte torej na odboru za kmetijstvo, ki ga vodite, še poseben intervencijski zakon o živilski draginji?

Pričakujem, da bo vlada predlagala interventni zakon, ki bo obravnaval prehransko verigo. Poleg znižanja DDV naj bi vključeval tudi pomoč najranljivejšim. Treba pa je pomagati tudi kmetom, ki so proizvajalci hrane in jo dajejo na trg. Lahko bi jih razbremenili dajatev, predvsem iz delovnega razmerja. Treba je gledati širše – ne le da bodo to sušo preživeli, ampak tudi da bodo naslednjo sezono spet lahko začeli delati in proizvajati.

»Ugotavljam, da veriga preskrbe s hrano ne deluje, da je pridelovalec najšibkejši člen, vsi členi v verigi pa mislijo predvsem na svoj, ne na širši interes. Tak pristop generira tudi nedovoljena ravnanja,« navaja Igor Hrovatič, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano.

Se strinjam, a varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano se mora najprej vprašati, zakaj je varuh, če ničesar ne spremeni. Na tem mestu bi potrebovali zelo močno osebo, z zelo veliko znanja in avtoriteto na vseh področjih – od pridelave, predelave do trgovine. Njegova prizadevanja pa bi moral podpreti ne le minister za kmetijstvo, ampak tudi predsednik vlade.

Podobno kot v zdravstvu, kjer se bo na tem področju nekaj spremenilo le, če bo zdravstvenega ministra podprl predsednik vlade. Prehranska veriga pa je tako kot zdravje zrela za podporo predsednika vlade, saj se samo s prošnjami in opozorili ne bo nič spremenilo.

V popisu cen živilskih izdelkov v trgovinah, ki ga napoveduje vlada, pa ne vidim dodane vrednosti, saj potrošniki dobivamo cene domov na letakih. No, ampak če sem pozitivna: ko bo stanje jasno in bo predsednik vlade vedel, kako katera živilska oziroma trgovska veriga ravna, je čas, da se z njimi sestane ter zastavi svoje ime in ugled, da se bremena enakovredno porazdelijo. Nerealno je pričakovati, da potrošniki bremena ne bi nosili. V krizi morajo biti bremena enakomerno porazdeljena. Draginja bo sicer prehuda.

Kriza, kot pravite, privablja tudi goljufe.

Najprej bi uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin morala spet začeti delati. Ustanovljena je bila za varovanje potrošnikov, a so jih popolnoma izdali. Da bi uprava začela spet delovati, potrebuje novo vodstvo. Ne vem, kaj bi še bilo treba storiti, da bi odgovorni končno zamenjali vodstvo.

Uprava razpada, ljudje odhajajo na bolniški dopust, nimajo učinkovitega programa dela in ljudje, ki znajo delati, niso pravilno vodeni. Zdaj bi morala delati 24 ur na dan, za kar imajo tudi zakonsko podlago. Nekoč smo inšpekcijske preglede v pekarnah opravljali ponoči, ker je takrat lahko odkriti nepravilnosti. Vse inšpekcije bi morale svoje delovnike prilagoditi. V tej draginji bo toliko goljufov – spomnite se konjskih hrenovk –, da bi uprava gotovo morala delati 24 ur na dan, ne le osem ur.

Večkrat ste opozorili, da je ključno sodelovanje inšpekcije z mediji. Zakaj po vašem mnenju večina, tudi, na primer, uprava za varno hrano, raje ravna po principu »manj je več«?

Zato ker ne razumejo, zakaj in za koga so ustanovljeni. Da prideš pred medije in javnost, moraš tudi nekaj znati in pokazati rezultate. Skrivanje kot siva miška je nekoristno in slabo. Vse inšpekcije bi morale delovati javno, ker je javnost najhujši tožnik in sodnik. In tako je tudi prav, ker so inšpekcije plačane z javnim denarjem in opravljajo javno funkcijo nadzora. Kdor pa ne zmore stopiti pred medije in povedati, kaj je naredil oziroma kaj še bo naredil, da se bo stanje izboljšalo, pa ni vreden, da jih vodi. Inšpekcije so zaspale.

Govorite torej o več inšpekcijah?

Najprej govorimo o inšpekciji za varno hrano, ki svojega osnovnega poslanstva ne izvaja več, in tudi o tem, da so druge inšpekcije zaspale, saj jih po moji oceni njihovi ministri nikoli niso resno jemali in so bili vedno slepo črevo. Inšpekcije so največji preventivni organ – gredo, najdejo napake, izdajo ureditvene odločbe in preprečijo najhujše. Ministri bi zato morali inšpekcije podpirati in za vodje inšpekcij nameščati ljudi, ki so res strokovni ter ki imajo avtoriteto in kompetence, ne pa da kimajo. Kimavci so najbolj nevarni. Tudi ministru ne smejo kimati. Slediti morajo le zakonu in javnemu interesu.

A običajno slišimo, da imajo inšpekcije premalo kadra.

Ne poznam državnega organa ali zavoda, ki ne bi trdil enako. To je le eden od izgovorov, tako kot tisti, da je zakonodaja slaba. In to ministri tolerirajo, ne vem, zakaj.

Je torej poteza ministra za delo, ki je povedal, da od »svoje« inšpekcije pričakuje več, korak v smer, ki si jo želite?

To je le prvi korak v pravo smer. Pomembno je, kdo bo inšpektorat vodil in kako učinkovit bo pod njegovim vodstvom. Če pa že govorimo o smeri delovanja ministra Luke Mesca, bi rekla, da od njega pričakujem predvsem rezultate, ne izgovorov. Uveljavitev zakona o dolgotrajni oskrbi bi končno prinesla ureditev akutnega področja, na katerem smo na rešitve čakali že dvajset let. Oskrbovanci bi plačevali samo še nastanitveni del, zdravstvena in preostala oskrba bi bili plačani iz drugih virov. To pomeni tudi nižje cene za oskrbovance in njihove družine. Namesto da bi Luka Mesec od uradnikov zahteval, da pripravijo vse potrebno za uveljavitev zakona, je raje privolil v zamik izvajanja zakona. Uradniki so veseli, oskrbovanci v domovih pa precej manj. In to ni dobro.

Koalicija želi jeseni odpreti razpravo o več možnih spremembah ustave in volilne zakonodaje, za kar je potrebnih najmanj 60 glasov. Jih boste podprli in tako omogočili sprejetje?

Če bodo spremembe takšne, kot mi mislimo, da bi bile dobre.

Torej bi spremembe volilne zakonodaje, ki ste jih že podprli v prejšnjem mandatu in s katerimi bi na ravni volilnih enot uvedli prednostni glas, spet podprli?

Da, seveda. Kadar imaš priložnost, moraš svoj program uveljavljati, ne glede na to, ali si v koaliciji ali opoziciji.

Bi bili pripravljeni stopiti v koalicijo z Robertom Golobom, če se bo izkazalo, da so njegove poteze bližje vam in jih ne bo mogel usklajevati s SD in Levico?

Normalno je, da vsaka resna stranka želi biti v vladi, le v njej lahko izvajaš svoj program. V vlado pa greš takrat, ko oceniš, da ga boš v njej lahko vsaj delno nato tudi uresničil. Vse drugo so teoretična vprašanja, saj na mizi ni nobenega vabila. Če pa bi prišlo, bi takrat resno ocenili, kolikšen del našega programa bi v takšni vladi lahko izpolnili.

V jeseni bo imela stranka volilni kongres. Kaj lahko pričakujemo? Napoved vračanja na sredino? Novo vodstvo?

Mislim, da bo kongres zanimiv in miren. Ne pričakujemo več kandidatov za predsednika stranke, a se jih ne bomo ustrašili. Naš predsednik uživa zelo veliko podporo, saj se je kot minister za obrambo in podpredsednik vlade izkazal. NSi pa se ne bo nikamor vračala, ker je že na sredini – evropske krščanske vrednote nikoli ne morejo biti skrajne.

Vaš predsednik je eden od tistih poslancev, ki je bil do zdaj največkrat odsoten v parlamentu, kjer se je s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič vnela razprava o navzočnosti vas poslancev.

Najprej moram povedati, da se je naš predsednik v nasprotju z drugimi opravičil za odsotnost. Imel je še službene obveznosti, nato je odšel tudi na dopust, ki si ga je absolutno zaslužil po dveletnem ministrovanju.

Sama se sicer zavzemam, da bi morali biti poslanci čim bolj navzoči v dvorani, ker je to naše delo. Ni pa to naše edino delo. Poslanec mora biti tudi na terenu, na voljo volivcem, in če je dober poslanec, se mora kdaj posvetovati tudi s strokovnjaki.

Tudi zaradi fizioloških razlogov ne bi mogli biti nenehno navzoči od 9. do 22. ure, kolikor trajajo seje, a čim večji del bi morali biti v dvorani. Sicer bi morali imeti spoštovanje do svojih volivcev in državnega zbora, da se opravičijo. Brez tega se mi odsotnost ne zdi v redu, saj s tem pokažeš (ne)spoštovanje do institucije, v kateri si v službi. Državni zbor je ne nazadnje tudi naš delodajalec.

Bi bi bilo torej treba uvesti evidentiranje delovnega časa?

Mislim, da to ne bi bilo utemeljeno, ker imamo poslanci kot predstavniki vsega ljudstva, veliko obveznosti. Ne moreš reči, da ni prav, da je poslanec na terenu in da mora sedeti v pisani v Ljubljani. Evidentiranje bi bilo najbrž preveč komplicirano. Sem pa za sporočanje navzočnosti na delovnem mestu in pošten odnos do svojega delodajalca. To mora čutiti vsak zaposleni, še posebno če je za svoje delo odgovoren ljudem.

Kar pa zadeva uvedbo elektronskega evidentiranja delovnega časa, ki zdaj velja v javni razpravi, mislim, da je bilo to preveč enostavno zamišljeno. Kaj bo, na primer, z delom od doma, ki je koristno iz več razlogov? Javni sektor se po mojem mnenju mora »štempljati«, če je uslužbenec na delovnem mestu, oziroma evidentirati, če dela od doma. Drugim delodajalcem pa bi jaz prepustila iniciativo, saj bodo pravi in dobri delodajalci že vedeli, kako je treba to urediti. V sektorjih, ki ustvarjajo najvišjo dodano vrednost, navzočnost na delovnem mestu že dolgo ni več merilo. Danes so pomembni rezultati, dodana vrednost in inovativnost. S predlaganimi »birokratizmi« bi delo najbolj inovativnih podjetij še dodatno zavrli, kar bi spet pomenilo korak v napačno smer. Noben zakon ne more preprečiti zlorab, zato potrebujemo inšpektorje. Ker pri »marinblujih« bi dobri in strokovno usposobljeni inšpektorji že zdaj odkrili kršitve zakonov.