V Evropskem parlamentu potekala razprava o minimalnem dohodku

DELI:
11.10.2018, NSi

Kot stažistka v Evropskem parlamentu, kjer delujem v pisarni Alojza Peterleta, sem v sredo, 3. 10. 2018, spremljala plenarno zasedanje na temo Minimalnega dohodka kot pravice državljanov Evropske Unije.

V uvodnem delu zasedanja je poročevalka iz Evropske stranke za svobodo in neposredno demokracijo odprla pogovor z zgodbo o težavah brezposelnih, ki v času po krizi še vedno niso dokončno okrevali. Za njo sta besedo prevzeli predstavnici sveta in komisije, ki sta podali mnenji v imenu svojih institucij. Že v osnovnem delu je bilo jasno, da bo debata zmedena. Vse tri uvodne govorke so opisovale težave brezposelnih, številke revnih in njihove težave. Niso pa dovolj podrobno opisale potencialnega sistema socialnih dohodkov, ki je bil predlagan.

Medtem ko so pripadniki skrajno levih in desnih strank govorili o univerzalnem trajnostnem dohodku, so pripadniki sredinskih strank razpravljali o socialni pomoči in minimalnih plačah. Slovenska poslanka Romana Tomc je poskušala razjasniti situacijo in pojasniti razliko med pojmi minimalne plače, socialne pomoči in univerzalnega trajnostnega dohodka. Mnogim poslancem je bilo za to vseeno, ker je verjetno lažje razpravljati splošno o ekstremnih idejah in težje o podrobnostih zmernih idej.

Polarizacija mnenj med levico in desnico je bila kljub zmedi o osrednji temi razprave očitna. Stranke na desnem polu (Evropska ljudska stranka, Evropska skupina konzervativcev in reformistov, Evropska skupina narodov in svobode) so bile mnenja, da predlagani minimalni dohodek razvrednoti delo in ne spodbuja ljudi k zaposlitvi. Predlagali so, da bi bilo bolj smiselno pozornost usmeriti k razvoju trga dela, izobraževanju delavcev… Glede samega vprašanja pristojnosti pa so si bili na desnici enotni, da socialna politika in predvsem tovrstne tematike spadajo v pristojnost držav in ne Evropske Unije. Predvsem so jih skrbeli različni standardi življenja v članicah EU in oteženo prilagajanje socialne politike.

Levo usmerjene stranke (Socialisti in demokrati, Združenje liberalcev in demokratov za Evropo, Severne zelena levica, Zeleni, Svoboda in direktna demokracija) so bile nad idejo navdušene, strinjali so se, da potrebujemo način, da revne vključimo v družbo in ustvarimo varnostno mrežo, ki preprečuje revščino. Predvsem so mnenja, da je delovnih mest premalo, zaradi avtomatizacije. V stranki predlagateljici so zelo optimistični in menijo, da bo minimalni dohodek preprečil korupcijo in organiziran kriminal.

Evropski poslanec Alojz Peterle je mnenja, da minimalni dohodek na evropski ravni ni smiseln. Podobno kot mnogi člani Evropske ljudske stranke si želi več spodbujanja zaposlovanja in napredka na trgu dela kot pa po njegovih besedah »deljenja rib«. Poslanec Peterle verjame v samoodgovornost, ne pa uspavanja delovne sile. Solidarnost ima mesto v družbi, a ne na splošno za vsako brezposelno osebo, zgolj za tiste, ki res niso sposobne služiti zase, na primer invalidi, bolni…

Menim, da dokler ne bo bolj jasno izdelana ideja in način delovanja tega minimalnega dohodka, težko napovedujemo učinek. Nujno morajo biti določene lastnosti minimalnega dohodka kot so višina, trajanje, kdo vse je lahko upravičen do tega dohodka, ali je ideja le finančna pomoč, od kje bo črpan denar za ta minimalni dohodek…

Dejstvo je, da brez teh osnovnih podatkov težko sploh podajam mnenje o ideji. Kaj je zares minimum je bistvena dilema. Prenizek znesek ne bi imel želenega učinka, previsok bi pomenil prevelik pritisk na nizko plačana delovna mesta. Dokaj razumno je pričakovati, da bo vsak izmed nas v določenem časovnem obdobju brezposeln. Kar je potrebno zagotoviti je, da so ta obdobja brezposelnosti čim krajša in je glavni cilj pridobitev novega dela. Namreč dlje kot je oseba brezposelna, težje je ponovno dobiti in začeti z delom. Minimalni dohodek v vmesnem času bi res moral zagotoviti le mirno menjavo delovnega mesta, ne pa popolno izključitev osebe iz zaposlitve. Nazadnje pa se je potrebno zavedati, da v Sloveniji že imamo sistem nadomestil v času brezposelnosti, ki je nekaterim v podporo pri iskanju zaposlitve, drugim pa začetna spodbuda za življenjsko oddaljevanje od zaposlitve. Menim, da zgolj sistem minimalnega dohodka ni dovolj. Vzporedno morajo biti nujno vzpostavljena še izobraževanja, visoko usposobljeni delavci v zavodih za zaposlovanje in treningi za pridobivanje primernega dela.

Nazadnje naj še omenim, da sem prisostvovala dogodku Prihodnost dela na Martens inštitutu, kjer je prof. Žiga Turk poudaril, da je delo vrednota, namreč ob dobro opravljene delu čutimo zadovoljstvo, prav tako večina našega družabnega življenja izhaja ravno iz tega. Dodatno pa je zatrdil, da lev politični spekter ne more trditi, da potrebujemo migrante za nižje kvalificirana delovna mesta in hkrati, da robotizacija ukinja ta delovna mesta. Vsem poslušalcem je postavil izziv, da si predstavljamo svet brez dela in ali je to res svet, v katerem si želimo živeti?

Elizabeta Korenčan