Teritorialna obramba je bila zlizana z JLA

DELI:
11.10.2018, NSi

Kakršnokoli povezovanje teritorialne obrambe iz leta 1968 z osamosvojitvijo Slovenije je čista izmišljotina! Takrat niti sence ideje o samostojni Sloveniji ni bilo pri organizaciji TO! Če bi kdo kaj takega zagovarjal, bi šel v zapor! Šlo je le za utrditev Jugoslavije!

Zato je praznovanje 50. obletnice ustanovitve TO upravičeno poželo veliko ogorčenje med mnogimi našimi državljani, posebno pa še med tistimi, ki dobro poznajo razmere pred in med osamosvojitvijo Slovenije. Na žalost je morbidni ideji nosilcev starih sil nasedel celo Predsednik RS in se takšne nesmislene proslave udeležil. K sreči je (pre)pozno svojo napako spoznal in jo nekoliko popravil, ko je v govoru jasno poudaril, da Slovenska vojska ni naslednica Teritorialne obrambe, kot je bila ustanovljena pred 50 leti. “Po slovenski vojski je prvič zadišalo pred 28 leti… Teritorialna obramba pred njimi in po njih ni bila ne enaka, ne ista. Tu ni kontinuitete. Vendar pa je ena vez, ki ju povezuje – ljudje.”

S tem zadnjim se strinjam tudi jaz in dodajam: Hvala Bogu, da je bilo v tedanji socialistični TO toliko naših srčnih in zavednih ljudi, da so lahko njeno poskušano razorožitev izkoristili za pretransformiranje v zametke nove slovenske vojske  ter se tako lahko pripravili na slavno obrambo nove samostostojne države.

Da bi pravilno razumeli vlogo in pomen Teritorialne obrambe, kot je bila ustanovljena leta 1968, je treba vedeti zakaj je bila pravzaprav ustanovljena. Zaradi uspešnega posredovanja  (okupacije) sil Varšavskega pakta na Češkoslovaškem! Dovolj je bilo z veliko premočjo v vojaški sili na hitro priti do neposlušnega  vodstva države in partije, ju onesposobiti, nastaviti svoje nadomestne lutke in akcija je bila že skoraj opravljena. Hierarhično vodena vojska je takoj dobila drugo poveljstvo in se njeni pripadniki niso smeli niti upali kakorkoli upirati.

Tito je dobro vedel, da tudi njega ter Jugoslavijo lahko doleti podobna usoda in da se tudi on v podobnem primeru lahko kar čez noč znajde v Moskvi (na zaslišanju v kakšni kleti), tako kot se je Dubček. Tako med politiki, kot (še bolj) med najvišjimi vojaškimi poveljniki bi se kar hitro našli izdajalci, ki bi se zaradi lastnih ambicij povzpeli na vrh in Jugoslavijo popeljali v kakšno manj “revizionistično” smer.

Da bi zmanjšali možnost češkoslovaškega scenarija, je bilo treba prav na hitro nekoliko decentralizirati JLA z doktrino “splošnega ljudskega odpora” in samo temu je služila Teritorialna obramba. Na ta način bi se le še bolj utrdil Titov totalitarni režim. V kombinaciji z vse bolj vsiljevanimi “skupnimi jedri” bi se Jugoslavija lahko še bolj centralizirala, kakšne odcepitvene ideje pa postale še manj realne in celo kaznive.

Za ilustracijo notranjih razmer v Teritorialni obrambi naj navedem anekdoto iz obdobja mojega nekajletnega “služenja” v slovenskem delu TO. Bil sem namreč v domžalski četi, ki je imela tudi nekakšno vlogo lokalne “specialne” enote. Nekajkrat na leto smo se lepo oblekli in ob kakšni borčevski proslavi izvedli “častne strele” (v zrak). Resnici na ljubo smo bili potem deležni še kakšnega odojka in gajbe piva…

Precej drugače pa je bilo, ko sem enkrat prav po disidentsko uveljavljal svoje človeške pravice. Imeli smo namreč enotedensko usposabljenje na Blokah. Že pri prvi postrojitvi so nas opozorili, da se moramo tisti, ki nosimo brado, obriti, ker to pač zahtevajo vojaška pravila. Sklicevali so se na znano PS (Pravila službe)! Drugi so to tudi ubogljivo storili, mene pa je nekaj prijelo in sem se odločil, da se brade pač ne bom odstranil, zaradi teh nekajdnevnih vaj.

Izločili so me “iz stroja” (naj dodam, da se je kljub uradni uporabi slovenščine uporabljalo zelo veliko “starih” srbskih izrazov) in začela se je nekajdnevna psihološka “vojna”. Jaz sem svojo odločitev utemeljeval s tem, da je brada del moje osebnosti, da jo imam tudi na sliki v potnem listu in da bi lahko imel v tujini težave pri identifikaciji, saj sem imel kmalu po vajah planirano potovanje v tujino. Oni pa, da so pravila pač pravila in da v PS-u ni izjem.

Medtem, ko so drugi vojaki izvajali običajne vaje, sem bil jaz povsem izločen in sem se pogajal z vse višjimi čini. Začeli so se sklicevati na višje kroge v Ljubljani… pa ne samo iz krogov Teritorialne obrambe, ampak očitno tudi JLA, saj sem slišal neke pravnike dajati navodila v srbohrvaščini. Pa ne samo navodila, ampak vse bolj tudi grožnje! Da bom dobil vsaj tri mesece zapora – in to vojaškega (mislim, da ga TO niti ni imela).

Kolegi so se zelo zanimali za to “afero”, ki je očitno segla tudi že do Ljubljane. Poleg palice so uporabljali tudi korenček. Eden od višjih oficirjev, ki je deloval precej razumno, mi je razložil, da gre sedaj tudi že za načelni za spor med “vojsko” in “vojakom”, kjer pa nikdar ne more zmagati slednji. Našel je tudi salomonsko rešitev, po kateri bi vojska zmagala, jaz pa ohranil svojo brado: Važno je, da se toliko uklonim, da grem k (vojaškemu) brivcu (kar bodo oni lahko sporočili v Ljubljano), ta pa mi bo brado le skrajšal (kar bodo videli moji kolegi vojaki). Ker mi ni šlo za kakšno načelno zmago in ponižanje vojske, temveč le za obdržanje svoje brade, sem na to pristal – predzadnji dan naše vaje na Blokah.

Smo se pa pred skupnim odhodom k brivcu temeljito pogajali in dogovorili za pogoje: pristal sem na skrajšanje do kakšnih dveh centimetrov – in nič več! Ni problema – samo da bomo lahko v Ljubljano javili, da je vojak klonil in šel k brivcu! V brivnici je s pomočjo prič bil dogovor uresničen, držali so se besede in ko sem se končno lahko vrnil v “stroj”, me je pozdravilo odobravanje in ploskanje kolegov…

Anton Tomažič