Portret tedna: Jožef Horvat – Prekmurec, politik in fizik, ki se čudi izjemnemu delu Stvarnika

V Sobotni prilogi časnika Delo so v rubriki Portret tedna izpostavili poslanca NSi Jožefa Horvata in pokazali na njegove zasluge za praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Besedilo spodaj objavljamo v celoti.

V Sloveniji imamo dvanajst praznikov. Šest prazničnih dni je verskih, preostalo so državni prazniki. Pet prazničnih dni je delovnih, med njimi tudi združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Letos praznujemo stoto obletnico. Da je spomin na ta dogodek postal državni praznik, je v veliki meri zaslužen Jožef Horvat, poslanec NSi in predsednik njene poslanske skupine ter tudi predsednik Kluba pomurskih poslancev, ki je leta 2005 prepričal večino, da si Prekmurje zasluži državni praznik in da Slovenija 17. avgusta praznuje združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Ko Irena Joveva, tedaj še kandidatka, zdaj evropska poslanka iz vrst LMŠ, v enem od predvolilnih soočenj pred evropskimi volitvami ni znala odgovoriti na vprašanje, povezano s trianonsko mirovno pogodbo, s katero je po prvi svetovni vojni Madžarska izgubila več kot dve tretjini ozemlja in tudi skoraj 3,3 milijona ljudi, ki so se šteli za Madžare, je bil razočaran. Poznavanje trianonske pogodbe je odraz splošne izobrazbe, ocenjuje, Slovenci pa po njegovem zaradi izgube Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni niso nikoli resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja. Prekmurcem je doktor Anton Trstenjak v knjigi Misli o slovenskem človeku zapisal tole značajsko popotnico: »Popolna politična in kulturna ločenost od drugih Slovencev ter odvisnost od Madžarov je rodila zavest narodne osamljenosti, ki ji slovensko narodno jedro niti po imenu ni bilo znano do zadnjih časov. Duša prekmurskih Slovencev se je mogla izživljati le v domačih navadah, verah, pesmih, jeziku ter v verstvu. Lastna gruda pomeni prekmurskemu človeku silno mnogo, tako materialno kakor čustveno. Pomanjkanje ga sili k izseljevanju ter k iskanju zaslužka v tujini. Delavnost in skromnost pa ga rešujeta iz najhujše bede.« Ko je vlada Boruta Pahorja leta 2010 odločila, da se bodo državne proslave ob nekaterih državnih praznikih pripravljale le ob okroglih obletnicah, je bil Horvat ogorčen, zato je tedanjemu premiera napisal javno pismo in v njem ocenil, da Prekmurje očitno še kar ostaja na robu. »Žalostno in gotovo skrbno domišljeno, da ste izbrisali državne proslave ob prav tistih državnih praznikih, ki obeležujejo zgodovinske dogodke slovenskega naroda na obrobju Slovenije (Prekmurje, Primorska, Štajerska). To je brutalna ignoranca svetlih dogodkov slovenske zgodovine… Namen praznikov je namreč, da konstantno vzdržujejo človekovo zavest, njegovo pripadnost, njegovo identifikacijo z nečim, na primer s kulturno identiteto, religijo, zgodovino, državo ali nacijo… Praznično razmišljanje o dogodkih, ki jim je praznik posvečen, privede do navdušujoče ugotovitve, da je pridobitev Prekmurja za slovenski narod ena redkih svetlih točk takratnih dogodkov. Slovenci smo v zgodovini v glavnem izgubljali,« je zapisal. Zdaj 64-letni oče treh otrok in dedek dvema vnukoma je po izobrazbi fizik. Fizika je temelj vseh naravoslovnih znanosti, razvila se je iz proučevanja narave in filozofije. Gre to skupaj z religioznostjo? Menda, da gre. Kot fizik namreč razume procese v naravi, in bolj ko pozna čudoviti ustroj narave, bodisi na ravni atoma bodisi na ravni strukture vesolja, bolj je navdušen nad tem izjemnim delom Stvarnika, ki ni moglo nastati zgolj po naključju. VII. gimnaziji Maribor, tedaj Gimnaziji Miloša Zidanška, je bil sošolec mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla. Ne le sošolec, temveč tudi njegov inštruktor fizike in matematike, zaradi česar je ob koncih tedna ostajal v Maribora, zlasti pred preizkusi znanja, in se ni vračal v rodno vas Žižki, ki, mimogrede, s Slavojem Žižkom nima prav ničesar skupnega. »Če ga ne bi inštruiral jaz, bi ga pa kdo drag,« odgovarja na vprašanje, ali drži, da metropolit brez njegove pomoči ne bi uspešno končal gimnazije. Do prve izvolitve za poslanca je bil šef IT v Muri. »Je zelo korekten gospod. Čeprav zagovarjava o posameznih stvareh tudi drugačna stališča, lahko rečem, da bi takšnih poslancev potrebovali več,« Horvata ocenjuje kolega z nasprotnega političnega pola, vodja poslanske skupine SD Matjaž Han. Poznata se že dolgo, saj je Horvat poslanec od leta 2004, z vmesno triletno pavzo sicer, ko stranki ni uspelo prestopiti parlamentarnega praga. Na državnozborskih volitvah leta 2008 NSi namreč s 3,4-odstotnim deležem glasov volivcev ni prestopila parlamentarnega praga, predsednik Andrej Bajuk pa je odstopil. Po volilnem hasku stranke je Horvat šest mesecev prejemal nadomestilo poslanske plače in vmes pro bono na povabilo tedanjega direktorja Mure Franca Huberja izdelal izvedbeni projekt za novo informatizacijo poslovnih procesov. A Mura je šla v stečaj, zato je karierni izziv za kratek čas moral poiskati na funkciji izvršnega direktorja Inštituta za sonaravne in inovativne tehnologije v Ljubljani, nato pa se je usposobil za prodajo zavarovalniških produktov ter novembra 2011 odprl svoj espe. Mesec kasneje je bil znova izvoljen za poslanca in se vrnil v parlamentarne klopi, kjer je še danes. Če bi imel na mizi dve prekmurski jedi – gibanico in bujto repo -, bi izbral slednjo. Ko odgovarja na vprašanja o glasbi, ki mu je najbolj pri srcu, ne omeni Vlada Kreslina, temveč Beatle, doma je imel v mladosti zbirko njihovih plošč in še zdaj prisega na »klasiko«. Izhaja iz religiozne družine, oče je bil zidar, mama gospodinja. Pred jedjo njegova družina moli. Kako se bo s svojimi vrednotami pomaknil proti politični sredini, proti kateri se bo po novem širila njegova stranka? »Če se želimo pomikati proti sredini, to še ne pomeni, da se hkrati odrekamo našim temeljnim vrednotam,« pojasnjuje človek, ki po napovedi odstopa nekdanje predsednice stranke Ljudmile Novak ni želel prevzeti njenega krmila v svoje roke. Prepustil ga je Mateju Toninu. Je tudi pobudnik izdaje zbirateljskih kovancev ob stoti obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in prvopodpisani pod predlog, da se mala dvorana državnega zbora poimenuje po Matiji Slaviču. Prekmurje je po njegovi oceni še vedno na robu, kot je bilo skozi celotno zgodovino vselej na robu vsakokratne državne tvorbe. Prekmurci si morajo v slovenski nacionalni zavesti še izboriti svojo pravo, realno pozicijo. Zato je devet let po omenjenem pismu Borutu Pahorju ta teden spisal še eno javno pismo premieru, tokrat Marjanu Šarcu. »Praznik stote obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je priložnost, da Slovenija postavi nove razvojne cilje za naslednje dolgoročno obdobje za skrajni vzhod države. Pomurje lahko postane zgodba o uspehu in ena najbolj razvitih regij v Sloveniji. Imamo potenciale in možnosti, ki jih moramo zgolj izkoristiti. Ključ je v sodelovanju vseh akterjev, tako na ravni regije kot na ravni države. Zato predlagam ustanovitev strateškega razvojnega partnerstva za Pomurje,« je zapisal. Ob prazničnem razpoloženju ne želi kazati s prstom in iskati odgovornih za razvojni zaostanek Pomurja; bolje je namreč iskati rešitve za izrabo regijskih potencialov, zato da bodo generacije, ki prihajajo za nami, na tem koščku slovenske zemlje lahko uresničile svoje sanje in razvile svoje talente.

Praznik

Slovenci zaradi izgube Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni niso nikoli resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja.

Narava

Kot fizik pozna čudoviti ustroj narave, bodisi na ravni atoma bodisi na ravni strukture vesolja, in je navdušen nad tem izjemnim delom Stvarnika.

Pobudnik

Prekmurje si zasluži državni praznik, posebno izdajo zbirateljskih kovancev ob stoletnici združitve z matičnim narodom in sodelovanje za preboj iz razvojnega zaostanka.