Pogum za skupno dobro

Slovenija potrebuje pogum.

Smo v prelomnih trenutkih, ko odločamo, kam bo plula slovenska barka. Je čas pomembnih odločitev in je čas poguma pri izbiri poti za skupno dobro. Potrebujemo drugačno miselnost, ki se bo oddaljila od dosedanjega socialističnega dojemanja, ki je Slovenijo pripeljal v neugoden položaj. Potrebujemo pogum za prelom s preteklostjo.

Ne moremo živeti preko svojih zmožnosti.
Porabimo lahko le toliko, kolikor imamo razpoložljivih finančnih sredstev, in ki jih zagotavlja gospodarstvo in državljani davkoplačevalci. Probleme sedanjosti ne moremo in smemo prelagati na pleča prihodnjih generacij. Ne moremo si dovoliti, da bodo mladi nosili največje breme socialističnih zablod planskega gospodarstva in družbe, ki je uničila marsikatero podjetniško pobudo in marsikatero delovno mesto ter povzročila velik tehnološki zaostanek za zahodnoevropskimi državami. Fiskalno pravilo v ustavi je velika in potrebna reforma, tudi zaradi sprememb v miselnosti ljudi. Stara razmišljanja nas v marsičem omejujejo, da bi živeli boljše.

Javno ne pomeni brezplačno.
Ena izmed največjih socialističnih zablod je enačenje dveh pojmov: javno in brezplačno. Ničesar ni brezplačnega. Tudi brezplačno kosilo nekdo plača. Vse javne storitve so plačljive. Vseeno je, ali jih plačamo neposredno, ali vsakič, ko obiščemo trgovino, ali ko nam obdavčijo naše prihodke in plače. Razlika je zgolj v načinu plačila. Sistem obvezne participacije oziroma delnega plačila javnih storitev, bi pomenil korak k reformi zastarele socialistične miselnosti. Tudi bi zagrenil življenje tistim, ki se izogibajo plačilu davkov ali delajo na črno.

Na primer, uvedba šolnin v visokošolskem izobraževanju bi zagotovo izboljšala kvaliteto javnih univerz. Še vedno lahko država priskoči na pomoč tistim, ki plačila šolnine ne bi zmogli zaradi svojega socialnega položaja. In šolnine za študijske smeri, kjer so nemogoče ali slabe možnosti kasnejše zaposlitve morajo biti višje, za tehnološke znanosti pa minimalne, oziroma morda celo država pokrije celotno šolnino ali pa jo pokrije tistim, ki izkazujejo najboljše študijske rezultate.

Največji problem Slovenije je javni sektor
Javni sektor je verjetno edini segment družbe, ki v dvajsetih letih ni doživel korenitih sprememb. Nikoli ni bilo politične volje, niti potrebe, da bi kaj spremenilo. Še vedno je organizacijsko zelo staremu planskemu gospodarstvu s slabo organizacijo dela. Imamo slab Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki skuša poenotit povsem neprimerljive segmente in poklicne skupine.
Na primer, težko je opredeliti uspešnost uslužbenke, ki izdaja potne listine. Po drugi strani, pa znanstveno-raziskovalna uspešnost rednega profesorja povsem merljiva. Potrebujem sistem nagrajevanja v javnem sektorju, kjer bodo bolj inovativni in bolj uspešni plačani več, tako kot je to pravilo v tržno usmerjenem realnem gospodarstvu.

Slovenija potrebuje tehnološki-razvojni preboj
Slovenija potrebuje odločno smer v podpori tehnološko-razvojnim gospodarskim panogam. Opredeliti moramo, v čem smo lahko uspešni v evropskem in svetovnem prostoru. Na novo moramo opredeliti strukturo slovenskega gospodarstva in prenoviti sistem financiranja znanstveno-raziskovalnih ustanov. Povečati je potrebno finančna sredstva tehnološkim znanostim in močno krčit financiranje družboslovnih znanosti. Slovenija nujno potrebuje ducat raziskovalno-tehnoloških centrov na osnovi tehnoloških znanosti, razporejenih po vsej državi, kot nujni temelj razvoja mikro, malih in srednjih podjetjih. Potrebujemo podjetniško miselnost. Za državo je nepomembna dilema, ali naj financiral javno ali zasebno. Financira naj se najboljše, tisto kar daje najboljše rezultate – tisto, kar omogoča ljudem boljši življenjski standard, in tisto kar daje ljudem delo.

Politika je skrb za skupno dobro
Temeljno vodilo politike mora biti skrb za ljudi. Nerazumljivo je početje Socialnih demokratov in Pozitivne Slovenije, ki jim je edina prioriteta, kako škoditi sedanji vladi in voditi večni boj s predsednikom vlade. Brez znosnega zadolževanja ob nesprejetem fiskalnem pravilu, bodo pokojninska in ostale reforme dosti ostrejše, ker bo potrebno pokriti finančno luknjo med večjimi odhodki in manjšimi prihodki v proračunu. Tudi finančna sredstva za investicije s strani države bodo manjša, ker država enostavno ne bo imela denarja za njihovo izvedbo. Še več ljudi bo brez dela. Reforme in sprememba dosedanjega načina razmišljanja so korak v drugo smer – v skrb za skupno dobro. Za spremembe je potreben pogum.