Pet razlogov, zakaj poslanci NSi niso podprli spremembe Ustave RS v zvezi s pravico do pitne vode

DELITE TA
PRISPEVEK
18.11.2016, NSi

voda-1Poslanci Nove Slovenije so se pri glasovanju o spremembi Ustave Republike Slovenije oz. dodatnem 70a členu vzdržali, saj je prevladovalo mnenje, da sprememba ni dobro premišljena in lahko prinese vrsto problemov. Glasovalo se je o naslednji spremembi Ustave RS: Za 70. členom se doda novi 70.a člen z naslovom Pravica do pitne vode, ki se glasi:

»Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Oskrba prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.«

Krščanski demokrati smo se v procesu spreminjanja Ustave RS zavzemali, da se sprejeme naslednja definicija: Vsakdo ima pravico do pitne vode. Žal, kljub tehtnim razlogom, predlog NSi bil upoštevan.

Na seji Državnega zbora je pred glasovanjem stališče NSi predstavil Jožef Horvat, ki je dejal, smo v NSi glede vpisa pravice do pitne vode v Ustavo ves čas zadržani, saj je področje oskrbe s pitno vodo zelo dobro urejeno s področnimi zakoni. »Na mestu je vprašanje ali je res nujno potrebno, da se ta pravica zapiše v Ustavo Republike Slovenije, zlasti pa, da se zapiše celotno besedilo novega predlaganega 70.a člena Ustave. Na načelni ravni temu seveda ne more nihče nasprotovati, saj gre za zagotavljanje enega osnovnih življenjskih pogojev. Pa vendar se ob tej porajajo številna vprašanja,« je pojasnil.

V nadaljevanju v šestih točkah pojasnjujemo razloge, zakaj so se poslanci NSi pri glasovanju o zapisu pravice do pitne vode vzdržali:

1. Sedanja zakonska ureditev v zvezi s pravico do pitne vode je povsem zadovoljiva, kar v svojem stališču ugotavlja tudi Ustavna komisija.

Zakon o vodah, zakon o varstvu okolja ter uredbe o podeljevanju koncesij favorizirajo oskrbo prebivalstva s pitno vodo preko občinskih gospodarskih javnih služb. Oskrba s pitno vodo je obvezna občinska javna služba, ki jo občine zagotavljajo preko svojih režijskih obratov ali v javnem gospodarskem zavodu. V obeh primerih govorimo izključno o neprofitnem upravljanju te službe. Tudi v primeru, če se za oskrbo s pitno vodo podelikoncesijo, to ne pomeni, da je voda zasebna last.

2.Nesprejemljivo je, da bi na področju oskrbe prebivalstva in gospodinjstev s pitno vodo izključili možnost podelitve koncesije domačim ali tujim družbam ali pa bi že podeljene koncesije razveljavili.

Kot kaže je bil glavni namen predlagateljev sprememb, predvsem v tem, da bi področjevodooskrbe v celoti prepustili državi. Po mnenju NSi odprava koncesij brez izvedbe temeljitih predhodnih analiz tudi ne bi bila smiselna, saj tudi državno oziroma občinsko izvajanje javne službe oskrbe s pitno vodo samo po sebi še ne zagotavlja kakovostne oskrbe. Po drugi strani pa ob ustrezni regulaciji in nadzoru tudi osebe zasebnega prava lahko zadovoljivo izvajajo javno službo. Dejstvo je, da bodo pa v naslednjih letih potrebna velika vlaganja v obnovo dotrajane vodovodne infrastrukture, ki jih bodo občine in država težko zmogle brez sodelovanja zasebnega kapitala. Zato je potreben temeljit premislek o smiselnosti odprave koncesij.

3. V NSi smo prepričani, da mora Republika Slovenija ohraniti lastništvo nad vodnimi viri in nad njimi zagotavljati učinkovito in suvereno oblast, ki vključuje regulativo in nadzor.

Če so vodni viri javno dobro v lasti Republike Slovenije, pa je vseeno, kdo je izvajalec oskrbe s pitno vodo – lokalna skupnost, koncesionarji ali druge oblike javno-zasebnega partnerstva. Država mora po našem mnenju vršiti zgolj regulatorno in nadzorstveno funkcijo predvsem pri določanju cene pitne vode. Zakonodaja na področju upravljanja vodnih virov mora biti takšna, da preprečuje prevlado zasebnega interesa nad javnim in kovanju dobičkov na račun višjih cen in padca kakovosti oskrbe.

4. Če bi izvajanje oskrbe prebivalstva z vodo podelili le javnopravnim subjektom, bi morali ti subjekti v pomembnem obsegu zagotavljati tudi komercialni del oskrbe, ki presega zgolj oskrbo prebivalstva s pitno vodo.

5.Zapis pravice do pitne vode v Ustavo RS ukinja podeljevanje koncesij in vaške vodovode.

Skoraj nobena država pravice do pitne vode nima vključene med človekove pravice in svoboščine temveč to pravico zagotavljajo in izvajajo na zakonski ravni. V NSiustavnega določila, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo za gospodinjstva zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno, ne moremo podpreti. Dejstvo je, da ta odstavek ukinja podeljevanje koncesij in vaške vodovode. Predlagatelji se pri tem očitno niso vprašali, kaj to v praksi pomeni. Znan je podatek, da kar 13 odstotkov prebivalcev Slovenije, torej 260.000 ljudi nima možnosti za zagotovitev vodooskrbe v okviru javnih služb, ampak so odvisni od lastne oskrbe s pitno vodo. Sledi logično vprašanje, kaj bo tem državljanom pomagal zapis pravice do pitne vode v ustavo, če ne bodo mogli biti več oskrbovani iz vaških vodovodov.

NSi ne bo sodelovala v paradi vodnega ponosa

V zaključku predstavitve stališča je Jožef Horvat citiral tudi študijo Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer med drugim piše: »Ne glede na končno vsebino zapisov v Ustavo, pa je nujno, da Vlada pripravi zakon s katerim bo celostno uredila področje oskrbe s pitno vodo. To je nujno tako zaradi spoštovanja 15. člena Ustave, ki določa način uresničevanja ustavnih pravic kot tudi zardi vsebinskih pomanjkljivosti trenutne ureditve. Ustavna določba je namreč le temelj za nadaljnje urejanje tega področja, nikakor pa sama po sebi ne more odpraviti vseh problemov. Brez ustreznega izvedbenega zakona se namreč lahko zgodi, da bo ustavna določba o pravici do pitne vode in o neprofitnosti oskrbe s pitno vodo ostala le mrtva črka na papirju, ki v praksi ne bo imela nikakršnega učinka.«

Jožef Horvat je svoj govor zaključil z naslednjimi besedami: »Pričakoval sem od gospoda Cerarja in tako celotna poslanska skupina je pričakovala, da bo tukaj iz te govornice dr. Miro Cerar napovedal natančno časovnico sprejemanja adaptacije ustrezne zakonodaje, ki jo bo potrebno izvesti v osemnajstih mesecih. Tega ni bilo. Seveda ne. Zakaj ne? Zato, ker je čez osemnajst mesecev so volitve in takrat se bo vsem fučkalo kako se bo realiziral ta zapis pravice do pitne vode v Ustavo. Mi pri tem paradi vodnega ponosa ne bomo sodelovali.«

Stališče, ki ga je v imenu NSi predstavil Jožef Horvat, si lahko v celoti preberete TUKAJ.