OSAMOSVOJITEV JE PREVEČ DRAGOCENA, DA BI SE OB NJEJ DELILI

Vrednote osamosvojitve so pred 32. leti povezale in poenotile slovenski narod. Protest proti rušenju temeljev slovenske enotnosti in državnosti so na Trgu republike podprli tudi poslanci NSi. V imenu NSi je na shodu spregovorila predsednica Mlade Slovenije Katja Berk Bevc, govornik je bil tudi presednik osamosvojitvene vlade in predsednik VSO Lojze Peterle: Oba govora objavljamo v celoti:

Drage srčne Slovenke in ponosni Slovenci,

vedno mi je toplo pri srcu, ko vidim takšno morje slovenskih zastav. Hvala vam, da z njimi kažete spoštovanje do samostojne Slovenije.

Danes sem tu kot predstavnica Nove Slovenije in mlade generacije. Mlade generacije, za katero si v NSi želimo, da bi osamosvojitev čutila kot svojo. Osamosvojitev ne more biti samo stvar tistih, ki ste se daljnega 26. junija 1991 veselili, ko je na tem trgu prvič zaplapolala zastava samostojne Republike Slovenije. Osamosvojitev je in mora biti tudi stvar nas mladih. Da vzamemo osamosvojitvene vrednote za svoje in cenimo priložnosti, ki nam jih ponuja samostojna država. Ker verjamem, da ste Slovenijo pred 32 leti osamosvajali ne le zase, ampak tudi za nas, vaše otroke, vnuke, pravnuke. Tisočletni sen se ne sanja za eno generacijo. Prav je, da mladi spoštujemo prizadevanja vseh vas, generacij pred nami. In smo hvaležni, da ste nam v zibelko položili to lepo darilo samostojne Slovenije.

Vam samostojnost ni bila podarjena, ampak ste jo izborili za vse nas.

Rodila sem se leta 1991. Ponosna sem, da pripadam osamosvojitvenemu letniku. Morda tudi zato osamosvojitev in vse, kar je povezano z njo, posebej močno doživljam. Živo si predstavljam mamine pripovedi o prvih mesecih mojega življenja, ki so prepleteni z osamosvojitvenim dogajanjem.

Na primer tisti poletni 28. junij 1991. V zraku je upanje, pričakovanje nečesa novega, a zaradi vojne pomešano z negotovostjo, strahom. Moja mama na vrtu v vozičku uspava trimesečnega dojenčka. Nebo nad njo napolni grozeče bobnenje. Preleti jo letalo jugoslovanske vojske, usmerjeno proti oddajniku na Boču. Mama zavaruje voziček, panično išče zavetje. Tako kot verjetno na tisoče drugih mam, ki so se ustrašile za svoje otroke ob preletu letal, ki so tistega dne napadla Krim, Kum, Nanos, Karavanke, Kočevsko Reko, Mursko Soboto, letališče Brnik. Hvaležna sem svoji mami in hvaležna sem vsem tistim, ki ste nas poleti 1991 uspešno obranili. In pred tem, vsem, ki ste se 23. decembra 1990 odločili za samostojno Slovenijo. Hvala, da ste nam, mladi generaciji, dali tako bogato popotnico za življenje.

Danes sem tukaj najprej zato, da se mladi za trenutek ustavimo, dvignemo pogled s telefona.  Se ustavimo ob misli, da samostojna država ni samoumevna. Vojna za Slovenijo bi se lahko obrnila tudi drugače. Verjamem pa, da tudi s tem ne bi bil uničen duh slovenstva, ki hrepeni po svobodi. Verjamem, da je ta duh tudi nekje v nas, mladih. In bi ga pokazali tudi mi, če ne bi že živeli v svobodni, demokratični državi. Državi, ki nam mladim nudi toliko priložnosti. Lahko se izobrazimo za poklic, ki nas zanima. Če imamo podjetniško žilico, odpremo svoje podjetje. Kavbojke in kavo lahko kupimo za vsakim vogalom. Brez težav potujemo, kamor nam srce poželi. Imamo priložnosti, o katerih so naši stari starši lahko samo sanjali.

Mnogokrat pa se ne zavedamo zares, čemu in komu smo lahko za to hvaležni. Mladi o nastajanju naše države vemo premalo. Napoveduje se prenova učnih načrtov. Upam, da se tam kaj spremeni na bolje. Da osamosvojitev ne bo na vrsti tik pred koncem leta, ko so vse ocene že zaključene in so vsi z mislimi že na počitnicah. Ampak tudi če se to spremeni, ne bo dovolj. Pozitiven odnos do osamosvojitve moramo gojiti povsod. Ne le v šoli, tudi v družinah, medijih, kulturnem ustvarjanju, tudi s samostojnim muzejem, posvečenim slovenski osamosvojitvi …

Zato danes ne nagovarjam samo mladih, ampak vse generacije. Tudi vse vas, ki ste na sosednjem, Kongresnem trgu v živo poslušali Toneta Pavčka prebirati Majniško deklaracijo. Ki ste takrat verjeli v boljše, lepše, samostojne čase. Za vse nas. Osamosvojitev je preveč dragocena, da bi se okrog nje delili. Vsi živimo v isti Sloveniji. Vsi si želimo, da bi v tej državi mirno in dobro živeli. Vsi tudi vemo, da so stvari, ki v tej naši državi ne delujejo in niso pravične. Ampak če mi obupamo nad našo domovino, kdo jo bo spreminjal na bolje?

Predsednik NSi Matej Tonin je v enem izmed slavnostnih govorov lepo povzel osamosvojitvena prizadevanja, dejal je: “Nič nam ni bilo podarjeno, osamosvojitveno vojno smo morali izbojevati sami, pri mednarodnem priznanju smo bili soočeni z nenaklonjenostjo svetovnih velesil. Naša edina sreča je bila, da smo v ključnih trenutkih kot narod ostali enotni. Osamosvojitve si zato ne more lastiti nobena politična opcija. Slovenija je domovina nas vseh, zato moramo od »ta država« preiti k »moja država«. Republika Slovenija ni nekaj tam daleč, ampak je moja domovina.”

Sama dodajam: Spoštujmo jo. In čuvajmo to našo lepo domovino.

Katja Berk Bevc, predsednica MSi

Vrednote osamosvojitve so pred 32. leti povezale in poenotile slovenski narod. Protest proti rušenju temeljev slovenske enotnosti in državnosti so na Trgu republike podprli tudi poslanci NSi. Na shodu je spregovorila predsednica MSi @kbb283. Več na: https://t.co/mQNYlYpObQ pic.twitter.com/rVWxPIOXnZ

— NSi (@NovaSlovenija) April 19, 2023

Dragi domoljubi in demokrati, člani Združenja za vrednote osamosvojitve Slovenije in drugih veteranskih organizacij!

Ste si predstavljali, da bomo morali kdaj na  Trgu republike protestno zborovati v obrambo osamosvojitvi Slovenije in njenih vredno in resnici o njej?

Da bodo ljudje, ki  so tvegali vse  za svobodo Slovenije deležni blatenja in diskvalifikacij?

Da bo vlada ukinjala muzej osamosvojitve,  častila pa  Čebine, od koder smo dobili revolucijo, nato pa še pol stoletja totalitarzma?

Da bo proglasila za nesposobna dva slovenska doktorja znanosti, ki sta raziskovala osamosvojitev? To ponižujoče dejanje presega srednjeveški pranger.

Pokojni Ivo Hvalica bi gotovo rekel: Ne morem verjet…

Hvala Vam, ker ste prišli, da rečemo temu nedostojnemu početju odločen ne.

Se spomnite, kako se je začela na tem mestu proglasitev samostojne slovenske  države 26.6.1991? Iz parlamenta  smo se tisti večer tisočem praznovalcev pridružili predsednik države Milan Kučan, bivši predsednik ZKS, predsednik Skupščine dr. France  Bučar, bivši partizan in disident ter  Lojze Peterle, predsednik vlade, sin očeta, ki je bil najprej podpornik partizanov, preživel  dve  koncentracijski  taborišči  in se potem  pridružil tisti strani, ki v revoluciji  ni videla osvobodilnega dejanja.

V tej sestavi, tako različni, smo bili priče, kako je šla z droga   zastavo z rdečo zvezdo, zaplapolala pa je  zastava samostojne države, demokratične Republike Slovenije. Nadškof   dr. Alojzij Šuštar pa je blagoslovil lipo osamosvojitve.

Tu smo doživeli edinstven  slovenski skupaj brez primere,  najsvetlejši in najpomembnejši trenutek zgodovine slovenskega naroda.

Tu smo stali in vedeli, da gre za naš biti ali ne biti,  za “stati inu obstati”. Prav nič  nismo sanjali o kakšnih marmornatih podstavkih, ki se prikazujejo sedanji vladi v nočnih morah, ampak o skupni slovenski prihodnosti, nad nami pa so se zlovešče spreleteli  Migi JLA, ki nas je napadla še tisto noč.

In vedeli  smo, da so  pripravljeni spiski in lokacije.

Ponosen sem, da smo bili pripravljeni in zmagali  vojno za Slovenijo. Skupaj smo se borili policisti,  teritorijalci in civilisti.

Ureničili smo plebiscitarno voljo ljudi, uresničili smo sanje. Plebiscitarno smo se odločili tudi za vstop v EZ in NATO.

O vstopu Slovenije v komunistično Jugoslavijo  ni bilo nobenega plebiscita, tudi ne o izvedbi revolucije ali uvedbi nedemokratičnega režima. Narod je bil zgolj postavljen pred dejstvo.

Golobova  vlada je ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, ki ga  je vlada pred njo trideset let po osamosvojitvi zasnovala kot temeljno točko krepitve domovinske, demokratične in državotvorne zavesti novih generacij.

S tem sedanja  vlada ni  uvedla samo ciničnega  odnosa do osamosvojitve, zlorabila   jo je za sredstvo dodatne politične polarizacije.

Tu se zavzemamo za resnico o osamosvojitvi, za samostojni muzej, za pouk o osamosvojitvi v šolah, ker verjamemo, da močnejšega temelja kot je osamosvojitev za našo prihodnost nimamo. V tem duhu podpiramo interpelacijo SDS proti vladi in priporočila NSi za krepitev vrednot slovenske osamosvojitve.

Druga svetovna  vojna  in revolucija sta  nas  tragično razdvojili. Klanjamo se tistim, ki so šli v boj proti okupatorjem iz domoljubnih nagibov in vsemu kar je kdaj objektivno doma in po svetu podpiralo pot v samostojno državnost, ne moremo pa šteti k osvoboditvi  sedemsto množičnih morišč/grobišč in uvedbe totalitarnega reda.

Osamosvojitev ni podaljšek te zgodbe, ni 45 plus, ampak zgodovinski in osvobodilni projekt, ki nas je poenotil ter nam zagotovil novo razvojno izhodišče  ter edinstevno priliko za skupno praznovanje. Osamosvojitev pomeni prelom s totalitarnim redom.

Kako nam  lahko vladajo  ljudje, ki ne vidijo razlike med totalitarno, jugoslovansko Socialistično republiko Slovenijo in demokratično, suvereno Republiko Slovenijo?

Spoštovani zbor,

Tisti večer je  predsednik države dejal, da “bo jutri nov dan”, predsednik  Skupščine  pa je razglasil konec državljanske vojne.

Zgleda, da se je slovenska ura ustavila, celo malo nazaj se je pomaknila.  Postali smo dežela zmerjanjanja. V rabi so oznake izpred osemdesetih let, včasih pa zadiši kar po Venezueli. Govori se o fašistih in izdajalcih, zaslugarjih, grdih kapitalistih, izvoljeni predstavnik  ljudstva pa ob državnih  praznikih z rdečo zastavo joka za Titom. Vračata   se  koncept sovražnika in revolucionarna govorica.

Taki in tako ne moremo in nočemo naprej.

Pred tridesetimi leti ni šlo samo za osamosvojitev, šlo je tudi za demokracijo in novo politično kulturo, govorilo se je tudi o spravi. “Odslej bomo vsi drugačni”, je rekel dr. Jože Pučnik.

Tu smo, ker nočemo podaljševanja ali vračanja tistega, od česar smo se poslovili tisti večer.

Tu smo, ker  hočemo nov slovenski skupaj,  nov slovenski dan, ki mu bodo temelj vrednote slovenske osamosvojitve. Nočemo, da bi kdo pri nas še kdaj izboljševal  svet tako, da bi onemogočal in izločal tiste, ki mislijo drugače.

Na izbiro imamo dvoje: revolucionarno pot, ki temelji na konceptu sovražnika in katere ceno smo enkrat že drago plačali ali pa  smer osamosvojitve, ki temelji na  spoštovanju dostojanstva človeka in naroda. Ta nam  je omogočila  lastno državnost  in novo kulturo slovenske medsebojnosti.

Zato smo se borili in temu bomo s Slovenijo in  z muzejem v srcu ostali zvesti. Ker smo taki, muzej enkrat bo. Glas za muzej je glas proti vračanju  v enoumje.

Bog živi samostojno in demokratično Republiko Slovenijo!

Lojze Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade in predsednik VSO