Odprto pismo predsedniku vlade RS

Spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Borut Pahor,

do odločitve in dolžnosti, da vam pišem, so me privedli mnogi telefonski klici zavednih Slovencev predvsem iz Prekmurja, ki izražajo svoje razočaranje, ker se je vaša vlada sicer že na svoji 63. seji, 14. januarja letos, lahkomiselno odločila, da bo državne proslave ob nekaterih državnih praznikih preprosto izbrisala oziroma jih pripravila samo ob okroglih obletnicah. Pišem pa vam tudi zato, ker sem leta 2005 predlagal dopolnitev predloga zakona o praznikih in dela prostih dnevih v RS. Državni zbor je takrat prisluhnil enotnosti pomurskih poslancev in končno smo dobili praznik združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom (17. avgust).

Žalostno je, gospod predsednik, da ste koordinacijskemu odboru za državne proslave, ki mu predseduje vaša ministrica Majda Širca, naročili, da število državnih proslav v letu 2010 ”smiselno in mednarodno primerljivo” zmanjša. Zaradi varčevanja? Žalostno in gotovo skrbno domišljeno, da ste izbrisali državne proslave ob prav tistih državnih praznikih, ki obeležujejo zgodovinske dogodke slovenskega naroda na obrobju Slovenije (Prekmurje, Primorska, Štajerska). To je brutalna ignoranca svetlih dogodkov slovenske zgodovine.

Od slovenskih vlad in od nas samih, državljank in državljanov države Slovenije, bo odvisno, ali bodo naši državni prazniki dobili svoje mesto v ljudski zavesti ali spominu. Namen praznikov je namreč, da konstantno vzdržujejo človekovo zavest, njegovo pripadnost, njegovo identifikacijo z nečim, npr. s kulturno identiteto, religijo, zgodovino, državo ali nacijo.

Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je nacionalni praznik in nacionalnim praznikom se pač ne moremo in ne smemo izogniti, dokler imamo nacionalno državo in obstajamo kot nacija. Praznično razmišljanje o dogodkih, ki jim je praznik posvečen, privedejo do navdušujoče ugotovitve, da je pridobitev Prekmurja za slovenski narod ena redkih svetlih točk takratnih dogodkov. Slovenci smo v zgodovini v glavnem izgubljali. Nikoli nismo resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja, ki je bilo praktično tisoč let v okviru Ogrske države njena nepomembna manjšina, prepoznana kot Vendi, nikoli kot Slovenci, ki pa je iz lastne notranje sile ostala zvesta slovenstvu. To je eden čudežev slovenske zgodovine in je razlog za navdušeno praznovanje, gospod predsednik slovenske vlade.

Tega čudeža gotovo ne bi bilo, če ne bi v ključnih zgodovinskih trenutkih pomembnega poslanstva z vso srčnostjo opravljali slovenski katoliški duhovniki, ki so ljubezen do slovenskega jezika in do matičnega naroda sejali med prekmurskimi Slovenci. Vam, gospod predsednik, morda to ni všeč. V redu, potem pri dr. Matiji Slaviču zgolj omenite, da je bil celo dvakratni rektor ljubljanske univerze. Letos, ko bi z državno proslavo morali petič v samostojni Sloveniji praznovati državni praznik združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je slovenska vlada, ki jo vodite, proslavi prižgala rdečo luč. Pa menda vam ni nerodno priti med nas Prekmurce. Če vam je zmanjkalo idej, kako govoriti o slovenski gospodarski rasti, bi lahko govorili o zgodovinskih dogodkih in dejstvih, ki so jasna in eksaktna ter ki so leta 1919 eden od udov slovenskega narodovega telesa dokončno prirasel k matičnemu narodovega telesu.

Gospod predsednik slovenske vlade, lepo vas prosim, da se ob tem, ko ste izbrisali nekatere državne proslave, nikar ne izgovarjate na stroške državnih proslav. Lanska državna proslava ob 90-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v Beltincih je proračun RS stala dobrih 105 tisoč evrov (41 tisoč za odrsko infrastrukturo, 31 tisoč za nastopajoče, šest tisoč za pijačo za vse udeležence proslave, 27 tisoč za ”ostale” stroške). Preveč! Na drugi strani je občina Beltinci iz lastnega proračuna za 2.000 evrov nabavila sestavine za dobrote, ki so jih beltinske gospodinje, članice različnih društev, ponudile več kot tri tisoč udeležencem proslave. Gospod predsednik, ali ne bi to lahko bil model, kako na državnih proslavah pogostiti prisotne, ob tem pa, kar je še pomembneje, promovirati slovenske dobrote, ki jih gotovo najbolj gostoljubno ponudijo slovenske gospodinje same. Tudi glede kulturnega programa vas, gospod Borut Pahor, želim spomniti, da imamo v Prekmurju dobro razvito ljubiteljsko kulturno dejavnost in mnoga naša kulturna društva so sposobna izvesti kulturni program državne proslave. In vse to za nič evrov.

Priznani prekmurski pisatelj Feri Lainšček opozarja, da se kot regija (Prekmurje) nismo sposobni organizirati, zato je toliko pomembnejša duhovna podstat in identiteta, ki jo neguje prav proslava. Lainšček razmišljanje o krčenju proračuna za proslavo ocenjuje kot vzorčni primer politične neumnosti: “To je tako, kot če bi rekli, da ne bomo uporabljali zastave zato, ker je blago predrago in bi lahko s tega blaga revežem zašili hlače. Tako dolgo smo si želeli to proslavo, potem pa bi jo v navednicah povedano razdelili revežem.”

Gospod predsednik vlade, škoda, da vas danes zvečer ne bo v Črenšovce, kjer bo domače kulturno društvo izvedlo občinsko proslavo ob državnem prazniku. Vse na prostovoljni osnovi. Stroški proslave torej: nič evrov.

Edino zadovoljstvo ob letošnjem prazniku je to, da se bo naše občinske proslave na povabilo Kulturnega društva Črenšovci udeležil predsednik republike dr. Danilo Türk s soprogo. Zadovoljstvo je toliko večje, ker bi po načrtu prejšnjega odbora za državne proslave bila letos državna proslava prav v Črenšovcih. S tem bi se posebej poklonili spominu Jožefa Klekla st. in Jožefa Godine.

Gospod predsednik slovenske vlade, morda mi boste očitali pretirano čustvenost in sentimentalnost. Ko sem se pred dnevi pogovarjal s starostjo slovenskega domoljubja gospodom Borisom Pahorjem je prav tako izrazil svoje ogorčenje nad odločitvijo vaše vlade o izbrisu nekaterih državnih proslav. Je pa tudi globoko razočaran, ko ga na eni strani ljudje želijo poslušati, mu navdušeni namenjajo aplavze, na drugi strani pa ga vi, vlada, povsem ignorirate in … karavana gre naprej …

Prekmurje je zmeraj na robu: stoletja je bilo madžarski rob, nato jugoslovanski rob, zdaj pa slovenski rob. Dr. Anton Trstenjak je Prekmurcem v knjigi Misli o slovenskem človeku zapisal takšno značajsko popotnico: “Popolna politična in kulturna ločenost od drugih Slovencev ter odvisnost od Madžarov je rodila zavest narodne osamljenosti, ki ji slovensko narodno jedro niti po imenu ni bilo znano do zadnjih časov. Duša prekmurskih Slovencev se je mogla izživljati le v domačih navadah, verah, pesmih, jeziku ter v verstvu. Lastna gruda pomeni prekmurskemu človeku silno mnogo, tako materialno kakor čustveno. Pomanjkanje ga sili k izseljevanju ter k iskanju zaslužka v tujini.. Delavnost in skromnost pa ga rešujeta iz najhujše bede.”

Gospod predsednik slovenske vlade, zdaj ste nam vzeli še praznovanje. Vaš izbris državne proslave ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom razumemo kot vaše sporočilo: ”Prekmurski Slovenci, raus!”

Ostajamo torej še naprej róbi (rób = suženj; SSKJ) na robu.

S pozdravi iz Prekmurja,

Jožef Horvat
poslanec (2004-2008)