ODPRTO PISMO LJUDMILE NOVAK SPOMENKI HRIBAR

V dnevniku Večer je bil 11. avgusta objavljen članek Uroša Esiha z naslovom Nova nevihta nad bolnišnico Franja. V njem navaja komentarje Spomenke Hribar v zvezi z mojo izjavo o obnovi bolnišnice Franja. Gospa Hribarjeva povsem nekorektno navaja in interpretira moje izjave. Na tiskovni konferenci 4. avgusta sem namreč dejala, »da je bolnišnica Franja dragocen spomenik humanitarne pomoči v času NOB, vendar bi bilo potrebno strokovno oceniti, v kakšnem obsegu ga je v prihodnosti še smiselno obnavljati, da ga ne bi bilo treba vedno znova obnavljati in vanj vlagati velikih sredstev. Vemo namreč, da so stanovanjske hiše ogrožene in da vlada socialna revščina, zato bi morali denar davkoplačevalcev uporabljati bolj racionalno.«

Po mnenju Hribarjeve so to skrajno radikalne izjave, ki povzročajo ideološka nasprotja. Ob tem se pojavlja vprašanje, ali v svobodni Sloveniji ne smemo izraziti svojih pomislekov in dvomov, ne da bi se levica čutila skrajno ogroženo in napadeno. Prav levica spodbuja ideološko polarizacijo slovenske družbe, da tako lažje ohranja materialne koristi njenih podpornikov. Če kdo, potem je ta ideološki spor zanetila sama, ko se je tako burno odzvala na moje pomisleke ob dejstvu, da je bilo do sedaj že precej denarja vloženega v obnovo bolnišnice Franja, hkrati pa vemo, da so jo različne ujme že nekajkrat porušile.

Kot vemo, je Slovenija v zadnjih dveh letih doživela precej hudih ur, ki so naredile veliko škode na stanovanjskih in drugih objektih. Znano je, da je 16. junija bilo samo v občini Kungota poškodovanih okrog 400 stanovanjskih hiš in da nekateri prebivalci še sedaj ne morejo obnoviti niti streh svojih domov, da ne govorimo o uničenih vinogradih in poljih, ki jim dajejo kruh. Ker kaže, da bo v prihodnosti Slovenija takšnim nevihtam pogosto izpostavljena, bo potrebno razmišljati o novih načinih gradnje in drugih ukrepih za večjo varnost objektov. Prav zato bi bilo smiselno razmisliti tudi o načinu obnove bolnišnice Franja, ker je pričakovati, da bo velika sredstva, ki jih država vlaga v obnovo, ponovno odnesla naslednja večja ujma.

Od »strpne« levice vedno znova slišimo očitke, da se iz državnega denarja obnavljajo tudi cerkve. V preteklosti je bila velika večina Slovencev zelo vernih, verjetno tudi predniki Spomenke Hribar, ki so z lastnimi prispevki in delom po Sloveniji zgradili številne cerkve, ki so prav tako simbol življenja in dela slovenskega naroda. Z državnim denarjem se jih pred leti sploh ni obnavljalo, medtem ko jih je komunistična oblast veliko nacionalizirala in namenila  za druge namene, požgala in porušila. Te škode država slovenskemu narodu še dolgo ne bo povrnila. Po vojni, in tudi sedaj, večino cerkva obnavljajo verniki sami, ki pri tem prostovoljno in po svojih zmožnostih sami prispevajo za obnovo naših skupnih spomenikov ter se zaradi svojih darov nikoli ne pritožujejo.  Veliko nestrpnih pripomb pa imajo nekateri izmed tistih, ki se v njih občasno ob določenih slovesnih fotografirajo. Verjetno je boljši občutek, če se slikaš v lepo obnovljeni in vzdrževani zgradbi.

Res je tudi, da je bilo v partizanih veliko vernih Slovencev, saj drugače sploh ni moglo biti. Znano pa je, da so komunistični revolucionarji, po navodilih ruskih učiteljev, prevzeli oblast nad partizani in da so odstranili vsakega ideološkega nasprotnika, mnoge tudi iz svojih vrst. Zato pa trdim, da je za bratomorno vojno med Slovenci odgovorna komunistična partija in njeni najvišji voditelji, ki so zavedli poštene Slovence in jim ukazali grozovita dejanja povojnih pobojev. Ko so se mnogi zavedli, kaj so storili pod pritiskom sile in komunistične propagande, so si nekateri vzeli tudi življenja. Gospa Spomenka Hribar bi lahko končno že spoznala, da so njene interpretacije vojne in povojnega dogajanja že zdavnaj preživele, saj 600 odkritih masovnih grobišč nemo pripoveduje drugačno resnico o njenih junakih. Samo še »slepi in gluhi« pripovedujejo črno-bele pravljice o junaških partizanih in izdajalskih domobrancih, ki so dobili zasluženo kazen.
Spomenka Hribar in »njeni« si predstavljajo strpnost tako, da morajo vsi, ki se z njimi ne strinjajo, še naprej molčati, da ne bi razburjali javnosti. Ker se je predolgo molčalo, nas resnica še vedno ni osvobodila. Tudi od gospe Spomenke Hribar bi pričakovala več občutka in sočutja za nacionalno zgodovino, in to do vseh njenih žrtev. Zato bi bilo prav, da gospa Hribarjeva javno podpre Resolucijo o evropski zavesti in obsodbi totalitarnih režimov, med katere sodi tudi komunizem. Šele potem bom verjela, da si gospa prizadeva za objektivno prikazovanje nacionalne zgodovine.

Ljudmila Novak
predsednica