Komentar tedna: Oblikovanje slovenskega pogleda na razvoj Evropske unije

S tem naslovom je v začetku tega tedna potekal posvet pri predsedniku Republike. Predsednik Pahor me je povabil k sodelovanju kot dolgoletnega člana Odbora za zunanjo politiko in Odbora za zadeve EU. V nadaljevanju lahko preberete moj prispevek, ki sem ga v skrajšani obliki predstavil na posvetu.

Evropska unija je najboljše, kar se je Evropejcem, torej tudi Slovencem, zgodilo v zadnjih sto letih. EU je izjemno dragocena za Slovenijo. Slovenija nima boljše alternative. EU pa je hkrati tudi krhka povezava, ki jo je treba konstantno negovati. Pri tem pa imajo največjo odgovornost prav politične sile povezane v Evropsko ljudsko stranko. Zakaj? Zato, ker prav politične stranke, ki gradijo svojo politiko na vrednotah krščanske demokracije najboljše razumejo idejo očetov povezave. Nesporno dejstvo je, da je v Sloveniji prav Nova Slovenija – krščansko demokratska sredinska stranka – tista politična sila, ki na najbolj originalni način predstavlja glas Evrope v Sloveniji in glas Slovenije v Evropi.

EU danes relativno dobro funkcionira. Imamo rekordno nizko brezposelnost, 7 % človeštva v EU28 ustvari 25 % svetovnega BDP. Dogovoriti pa se moramo, kako reševati tista področja, kjer EU ni učinkovita in kako v prihodnje priti do skupnih rešitev brez blokad v procesu odločanja.

Julija 2015 je Državni zbor sprejel Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije.

Upoštevajoč nacionalni interes Republike Slovenije, ki je v njeni suverenosti, varnosti državljank in državljanov, varovanju in uveljavitvi ustavnih vrednot in nacionalne kulture, trajnostnem razvoju, gospodarski in splošni blaginji državljank in državljanov, varovanju in krepitvi vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic, varovanju in krepitvi parlamentarne demokracije in tržnega gospodarstva, varovanju pravic avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, skrbi za avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah, skrbi za Slovence po svetu ter v ohranitvi in razvoju skupnega slovenskega kulturnega prostora, stoji Deklaracija o zunanji politiki RS na dveh stebrih:

1. steber: članstvo RS v EU, ki za Slovenijo predstavlja temeljni vrednostni in politični okvir za zagotavljanje blaginje in temeljnih pravic,
2. steber: članstvo RS v NATO, ki za Slovenijo predstavlja temeljni okvir za zagotavljanje nacionalne varnosti.

Oba stebra pa imata svoje čvrste temelje na referendumski odločitvi državljank in državljanov RS 23. marca 2003.

Evropski integracijski proces je ustvaril prostor miru in svobode na podlagi spoštovanja človeškega dostojanstva in njegovih pravic v okviru demokracije, vladavine prava in pravne države.

Za manjše države je zlasti pomembno to, da jim tak prostor omogoča samostojnost in enakopravno sodelovanje v upravljanju skupne prihodnosti kakor tudi njihovo učinkovito udeleženost – preko EU – pri upravljanju globalnih zadev. To je zlasti pomembno, ko imamo pred očmi slovensko pot ob velikih spremembah po padcu železne zavese. Obstajal je prostor, institucionalni, geopolitični in vrednostni, ki je omogočal uresničenje stoletnih stremljenj naroda. Kajti – ali ni pravzaprav to prostor, ki ga je vizionarsko opisal in o njem sanjal Prešeren v svoji Zdravljici? Da je njegova Zdravljica himna samostojne Slovenije pričuje tudi o naši globoki identifikaciji s temi vrednotami, na katerih je v bistvu zgrajen evropski integracijski proces.

Temeljna vrednota tega procesa je konkretna solidarnost. Tako je v tem okviru na temelju enakosti omogočeno intenzivno in rodovitno sodelovanje med državami članicami in njihovo iskanje in udejanjanje evropskega skupnega dobrega, ki koristi vsem sodelujočim državam in vsem Evropejcem.

Presoja z vidika Slovenije, kakšna naj bo EU, naj izhaja iz cilja, da mora EU temeljiti na solidarnosti in sodelovanju, na spoštovanju enakega dostojanstva in identitete vsake članice in ne na moči in hegemoniji močnejših nad šibkejšimi v tej povezavi.

To je Evropska unija, ki temelji na jasnih pravilih igre, ki veljajo za vse enako in v kateri vlada enakost glede pristojnosti članic, da soodločajo o skupni usodi. To je EU,

– ki temelji na vladavini evropskega prava, ki so ga vse članice dolžne spoštovati;

– ki temelji na osnovni enakosti držav članic in na zagotovljeni enakosti njihove participacije pri soodločanju;

– in ki temelji na komunitarnem pristopu z osrednjo inštitucijo – Komisijo – s potrebno avtonomijo, ki jo ščiti pred interesi najmočnejših, da lahko sledi skupnemu, evropskemu interesu.

Za Slovenijo in udejanjanje njene suverenosti je ključno, da jo lahko izvaja na skupni, evropski ravni, v institucionalnem in pravnem okviru, ki zagotavlja njeno enako participacijo in dostop do skupnega odločanja. V takšnih pogojih je možen nadaljnji razvoj državnosti in identitete manjših držav.

Za manjše države je v geopolitičnem smislu nujno pomembno vprašanje njihova varnost. Temelj prave varnosti zanje je lahko le koncept kolektivne varnosti; glede na hladnovojne in sedanje posthladnovojne izkušnje je edini garant takšne varnosti tesna evroatlantska vez in NATO kot zavezništvo, ki je neobhodno, znotraj pa nujni nadaljnji angažma in garancije ZDA za ohranjanje evropske varnosti, kolektivne teritorialne obrambe in stabilnosti.

Strateška avtonomija EU v danih razmerah ni verodostojen in smiseln koncept, ki bi vlival enako zaupanje vsem državam članicam EU.

Za Slovenijo kot majhno državo članstvo v EU in v območju evra v ekonomskem smislu omogoča gospodarsko rast, saj imamo majhno, odprto gospodarstvo, ki je za svojo rast odvisno od širših trgov, od katerih je naš ključni izvozni trg notranji, enotni trg EU. Ključnega pomena je torej, da na tem gospodarskem prostoru in enotnem trgu vladajo jasna, za vse enaka in predvidljiva, stabilna pravila igre. Vse to zagotavlja sistem evropskega prava s sodnim varstvom, ki je nad nacionalnim pravom.

Uravnotežena pravila igre, ki veljajo za vse enako in ki zasledujejo skupni interes, skupno dobro in ne le prevlado interesa najmočnejših akterjev, preoblečenega v dozdevni skupni interes, je mogoče doseči in zagotoviti le preko t.i. nadnacionalne organiziranosti, ki predpostavlja suverene pristojnosti nadnacionalne ravni na točno določenih, s strani držav članic dodeljenih pristojnosti, in politično avtonomnost osrednjega organa.

Potrebno je okrepiti konkurenčnost evropskih gospodarstev in omogočiti njihovo visoko produktivnost v vseh državah članicah s še močnejšo podporo naložbam v znanje ter tako zagotoviti trdno osnovo za rast blaginje vseh državljanov. Potrebna je poglobitev EMU, da bo postala trdnejši in odpornejši dejavnik stabilnosti in rasti; te reforme morajo tudi spodbujati gospodarsko konvergenco v evrskem območju. Doseganje ekonomske in socialne konvergence v EU je ključnega pomena.

Potrebno je zagnati dohitevanje razvojnega zaostanka ter zmanjševati razvojno-socialne asimetrije, ki preprečujejo vzdržno rast in razvoj širom EU. Notranji trg mora omogočati trajnostni razvoj v vseh državah članicah. Preprečevati je potrebno tveganja neenakomernega razvoja (počasno napredovanje integracije na področju storitev z reguliranimi dejavnostmi in poklici) in da tržni mehanizmi ne bodo delovali tako, da bi ekonomsko močnejše države primanjkljaje na lastnem trgu dela reševale v neposredno škodo ekonomsko šibkejših držav (problemi v sektorju zdravstvene dejavnosti).

Okrepiti je potrebno Evropsko unijo, ki zagotavlja zunanjo in notranjo, pa tudi gospodarsko in socialno varnost in v kateri so naše vrednote, evropska in nacionalne identitete zaščitene in lahko še naprej uspevajo.

Potrebna je učinkovita politika vračanja nezakonitih migrantov, preprečevanje zlorab azilnega sistema in nadaljnji razvoj skupnega azilnega sistema z uravnoteženim konceptom solidarnosti in odgovornosti.

EU je v preteklem desetletju šla skozi težavno obdobje, ki so ga zaznamovale nekatere velike krize. Te so na različne načine prizadele države članice in posamezne sloje njihovih družb. Prišlo je do večjih razlik na številnih področjih. Učinki vsega tega so v mnogočem spremenili evropsko realnost. Zaradi tega je eden največjih izzivov povrnitev medsebojnega zaupanja in obuditev zaupanja v lojalno sodelovanje, upoštevajoč, da mora do določitve skupnih interesov in skupnega dobrega priti šele na podlagi predhodnega razumevanja specifičnih legitimnih interesov, skrbi in občutljivosti posameznih članic.

Govorimo o oblikovanju slovenskega pogleda na razvoj EU. Sam razumem, da gre za vseslovenski pogled, ki torej vključuje vse državljanke in državljane, ne samo npr. politiko in akademsko sfero.

Pa se vprašajmo, koliko danes slovenska politika in slovenski mediji prispevajo k razširjanju pozitivne percepcije EU, njenih institucij, vrednot in nenazadnje tudi načel. Za nalašč ne bom artikuliral odgovora, mojega odgovora. Vprašanje pa postavljam, ker me je spomladanska raziskava Eurobarometra močno presenetila in zaskrbela. Kar 48 % sodelujočih v anketi iz Slovenije se je strinjalo s trditvijo, da bi bilo njihovi domovini, torej Sloveniji, v prihodnosti bolje, če ne bi bila članica EU. V EU28 je ta rezultat rekordno visok in se je od jesenskega (2018) merjenja dvignil za osem odstotnih točk. Ne glede na to, da pa tri četrtine Slovencev podpira evro, moramo budno spremljati naslednje raziskave Eurobarometra. Predvsem pa moramo analizirati, kaj je privedlo do tako zaskrbljujočega rezultata. Če se rezultat v bližnji prihodnosti ne bo približeval povprečju EU28 ali še bolje povprečju evrskega območja, potem bo to alarm ne samo za slovensko politiko in medije, pač pa tudi za Evropsko komisijo. Kajti v tem primeru bo jasno, da gre v Sloveniji zadnja leta nekaj hudo narobe in da so dosedanji simptomi (poveličevanje socializma, občasno približevanje Rusiji, visoka stopnja korupcije v javni upravi, netransparentna javna naročila, goljufije z velikimi državnimi infrastrukturnimi projekti, problematično sodstvo z zelo visokim odstotkom sodb, ki končajo na Evropskem sodišču za človekove pravice itd.) pravzaprav resno svarilo pred bližajočo se epidemijo kolektivne norosti.

Jožef Horvat

vodja Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati