V Novi Sloveniji obžalujemo, da oba premiera, kljub izražanju medsebojne naklonjenosti, nista že sama poiskala pravičnih rešitev, pač pa bosta to nalogo preložila na arbitražo. Prepričani smo, da je, kljub razdeljenosti slovenske politike, državna meja tako pomemben razlog, da bi se morale konstruktivno povezati vse stranke in najboljši slovenski strokovnjaki ter skupaj pripraviti najboljše podlage za sporazum oziroma verjetno arbitražno odločanje.
Z dvotretjinsko večino v DZ pa bi morali sprejeti sklep, da bo Slovenija ratificirala vstop Hrvaške v EU šele takrat, ko bo uresničen arbitražni sporazum z upoštevanjem načela pravičnosti. Najmanj, kar bi moral sporazum upoštevati, je vzpostavitev stanja na dan 25. 6. 1991. Morda pa imajo prav celo tisti, ki trdijo, da zgodovinske in druge okoliščine utemeljujejo naš zahtevek po pravični kopenski meji, še posebej v Istri, kjer bi moralo biti izhodišče južna meja svobodnega tržaškega ozemlja. S tem pa bi bilo rešeno tudi vprašanje teritorialnega stika z odprtim morjem na točki T5.