V sredo bo minilo deset let, odkar je Slovenija na vrhu zveze Nato
v Pragi prejela povabilo v zavezništvo. Kako deset let kasneje gledate
na odločitev Slovenije za vstop v Nato?
Mislim, da je bila
odločitev prava. Tudi osebno sem vedno podpiral priključitev k
zavezništvu. Prvič zato, ker članstvo v trenutno najmočnejšem vojaškem
zavezništvu pomeni možnost kvalitativnega preskoka v smislu najboljše
opreme, najboljšega usposabljanja in sodelovanja v tistih akcijah, kjer
se dogajajo vojaško najpomembnejše stvari v tem trenutku.
Po drugi
strani pa je zavezništvo regiji, v kateri je Slovenija, glede na vojne v
90. letih prineslo veliko stabilnost. Moramo biti iskreni in priznati,
da to, da smo danes obkroženi s članicami Nata – razen z Avstrijo, ki je
še vedno nevtralna – za Slovenijo pomeni zelo veliko varnostno
stabilnost.
Kako potem odgovarjate na stališča, da je Nato anahrona organizacija, ostanek hladne vojne in s tem nepotreben?
Očitki,
da je Nato preživeta organizacija, so neupravičeni. V primerjavi z
ostalimi operacijami so bile tiste, ki jih je vodil Nato, najbolj
uspešne in so zadeve v relativno kratkem času zaključevale – na primer v
Libiji. Operacije ZN v njihovih opazovalnih misijah na nek način
omogočajo podaljševanje statusa quo. Če pogledamo položaj v Siriji
danes, nismo nič kaj napredovali. Vprašanje, kaj se bo tam zgodilo. Če
pa pogledamo najbolj odločne posege Nata v naši bližini, je treba reči,
da je bila npr. operacija na Kosovu uspešna.
Glede Afganistana
moramo stvari gledati širše. Tudi Afganistanci sami poudarjajo, da so se
stvari zanje zelo spremenile. Umrljivost otrok je veliko nižja kot pred
desetimi leti, praktično vsi otroci se šolajo, deklice hodijo ne le v
šolo, ampak tudi na univerzo.
To so pridobitve, ki jih lahko damo
kot vzporednico tistemu, kar vsaka vojna prinaša negativnega. Zato
zavezništvo nikakor ni mrtvo niti anahrono, res pa je, da se sooča z
neko transformacijo in drugimi izzivi, ki pa so bolj vezani na to,
koliko članice same lahko še prispevajo za obrambo.
Kje je pri tem Slovenija?
Slovenija
ima tu velike težave. A ne le Slovenija. Bodimo iskreni, vsi se
pritožujejo nad obrambnimi izdatki. Edina izjema v tem trenutku je morda
Poljska. Slovenija je v zadnjih štirih letih nominalno izgubila več kot
280 milijonov evrov. Relativno pa smo iz najboljših let, ko smo za
obrambo namenjali okoli 1,6 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP),
zdaj zdrsnili na 1,16 odstotka BDP za vojaški proračun. To je veliko.
Kje smo med ostalimi članicami?
Ravno
zadnjič smo obrambni ministri dobili podatke Nata. Glede na znesek za
obrambne izdatke smo nekje na sredi oz. v spodnji tretjini. Kar nekaj
jih je tudi pod odstotkom BDP, a če bomo nadaljevali s sedanjim trendom,
bomo zelo hitro med zadnjimi. Glede na sodelovanje v operacijah smo v
zgornji tretjini, kar se tiče investicij v razvoj, pa smo na zadnjem
mestu. In to zagotovo ni dobro.
Glede na krizo v Evropi zavezniki
in partnerji sicer razumejo, da v času, ko se rešuje državno
gospodarstvo, ne more biti ravno obrambni izdatek na prvem mestu. Smo se
pa na zadnjih sestankih pogovarjali, da bi vsaj v srednjeročnih načrtih
v evropskih državah zagotovili, da bi okoli leta 2022 za obrambo
namenjali 1,8 odstotka BDP. In tudi mi v tej smeri pripravljamo
srednjeročni program.
Kakšni so potem slovenski načrti glede obveznosti do Nata?
Že
ko sem prišel na ministrstvo, sem si rekel, da bo določene projekte iz
preteklosti treba na nek način rešiti. Nekatere je moč rešiti, drugih pa
ne. Eden od takih, ki se ga kljub trudu v štirih, petih mesecih ni dalo
rešiti drugače kot z razdrtjem pogodbe – in mislim da za državo zelo
ugodno -, je bil posel z osemkolesniki. To seveda pomeni, da zavez, ki
smo jih dali Natu za do leta 2016, ne bomo mogli izpolniti.
Takoj
po razdrtju pogodbe smo šli v pogajanja z Natom, da bi ta cilj
podaljšali. Po pogajanjih, ki smo jih imeli v zadnjem mesecu,
pričakujem, da bomo imeli do konca meseca končne odgovore Nata. Moram
reči, da sem optimist. Prepričan sem, da bomo uspeli prepričati Nato, da
v tej fazi srednjo bataljonsko skupino oblikujemo v obdobju od 2016 do
2020 z obstoječimi vozili, se pravi s 30 vozili z manjšo bojno močjo, da
pa bomo nekje do 2023 ali 2025, kot je bilo predvideno tudi po naši
resoluciji, morali vzpostaviti to srednjo bataljonsko skupino tako, kot
smo obljubili. Ne govorim o dodatnih vozilih, bo pa treba bojno moč teh
vozil povečati.
Če nam bo uspelo zagnati gospodarsko rast in če
pričakujemo boljše čase po letih 2016, 2017, sem prepričan, da tedaj ne
bo dileme, da tega ne bi mogli narediti.
Nakupe orožja je v času vsesplošnega državnega varčevanja je verjetno težko upravičevati.
Kar
se tiče trenutne situacije, mislim, da javnost obrambnemu ministrstvu
ne more kaj dosti očitati. Obrambi je bilo v zadnjih štirih letih
odškrnjenega največ denarja. Z rešitvami omenjenih pogodb smo odpravili
tudi nekatere obveznosti, ne moremo pa zdaj sedeti križem rok in reči,
da ne bomo nikoli več ničesar potrebovali. Mislim, da bo tudi javnost
razumela, da bo neka vojaška moč in usposobljenost potrebna in glede na
to, da smo v zavezništvu in moramo ostati, verjamem, da ljudje to tudi
razumejo. Je pa to seveda malo težje predstaviti ljudem, če delaš npr.
primerjavo z bolnišnico.
Napovedali ste že reorganizacijo,
posebej v upravnem delu ministrstva. Preobsežen upravni aparat naj bi
bil vzrok, da ni več investicij…
Prepričanje, da je samo
upravni aparat prevelik, ne drži. Oboje je preokorno. Upravni aparat se
je od leta 2006 zmanjšal s 1500 zaposlenih na 1200. V vojski pa smo z
vsemi transformacijami vztrajali pri 7600 pripadnikih. S predlogom
proračuna za leti 2013 in 2014 je finančno ministrstvo določilo tudi
vsoto, ki jo bo mogoče porabiti za maso za plače. V vojski smo kadrovske
načrte znižali s 7600 na 7200 in v upravnem delu s 1200 na 1100.
Dogovorili
smo se tudi, da bomo skušali to doseči ne z odpuščanjem, ampak z
drugimi ukrepi in da bomo skušali zadržati ljudi predvsem v vojaškem
delu, ker želimo pomladiti strukturo vojske. Radi bi naredili razmerje
primernejše standardom Nata – en častnik na dva podčastnika na pet
vojakov.
Zelo smo znižali predvsem potne stroške, tudi s
premestitvami. Znižali smo oz. še bomo dodatke vojakom na misijah.
Dodatki, ki jih imajo v BiH ali na Kosovu, po mojem niso čisto primerni.
Za Afganistan tega sicer še nismo naredili, ker je misija v drugi
stopnji intenzivnosti. Znižati bo treba tudi nagrade za prostovoljne
pogodbene rezerviste.
Omenjali ste tudi združevanje poveljstev in manjše število vojakov v Afganistanu.
Eden
od prvih ukrepov, ki jih bomo verjetno naredili, je, da bi v prvi fazi
preoblikovanja vojske znižali število poveljstev. To bi pomenilo manj
poveljnikov, manj administrativnega in drugega osebja… Glede števila
vojakov v Afganistanu je pa tudi jasno; že v začetku leta smo
napovedali, da se bomo kot ostali zavezniki do konca leta 2014 umaknili.
Kakšen bo postopek umika?
V
kontingentu, ki je zdaj v Afganistanu dober mesec, smo zmanjšali
število pripadnikov za 10 odstotkov, z 88 na 80. V kontingentu, ki je
predviden za pomlad prihodnje leto, računam, da bi tja poslali manj kot
60 pripadnikov. V jesenskem kontingentu v letu 2013 pa bomo poskusili to
številko še zmanjšati, morda tudi za 10 ali 15 pripadnikov. Kako bomo
umikali tistih 45 pripadnikov, pa bomo še videli. Neko minimalno
število, ki zagotavlja podporo, torej varovanje, oskrbo in logistiko,
tam mora biti.
Kdaj se bo Slovenska vojska v celoti umaknila iz
Afganistana v tem trenutku ne morem reči zaradi logističnih težav. Z
Italijani in Madžari, deloma pa tudi z Američani, se o tem že
pogovarjamo, sicer pa iščemo logistične niše.
Kaj pa bo po umiku?
Afganistan
še vedno pričakuje pomoč Zahoda. Mi smo za zdaj najavili pomoč v
denarju – premier je napovedal, da bomo tudi po letu 2014 njihovi vojski
pomagali s prispevkom v višini približno 500.000 ameriških dolarjev. V
kakšni obliki bomo sicer sodelovali po letu 2014, še ne moremo reči.
Lahko pa se zgodi, da bo prišlo tudi do kake nove misije.
Ali trenutna sredstva še zadostujejo za redno usposabljanje vojske?
Za
redno usposabljanje jih je dovolj. Nekateri sindikati so sicer
predlagali tudi varčevanje pri tem, a na to za zdaj nisem pristal.
Mislim, da vojska mora biti usposobljena. Nesmiselno bi bilo, če bi
vojak eno leto hodil v vojašnico in pometal igrišče.
Vaša predhodnica je opozarjala, da vojski lahko jemlješ, a enkrat poči in sistem razpade.
Tudi
sam sem že povedal, da prostora za jemanje ni več, to je dejstvo. Tudi
zdaj ima vojska premalo. Res pa je, da se lahko neko obdobje dveh ali
treh let ob dejstvu, da ne bo novih nabav, tudi s tem preživi; da so
torej ljudje plačani, da se vsaj nekoliko usposabljajo in da pokrivamo
obveznosti na misijah. Na dolgi rok pa s takšnim proračunom vojska ne bo
mogla zdržati.
Ima pa vojska še nekaj rezerv tudi na civilnem
področju. V zadnjih poplavah se je izkazalo, da se je dobro vključila v
reševanje. Imamo tudi nekaj predlogov. Vojska bi že ob razglasitvi
rdečega alarma npr. lahko prišla pomagat polnit vreče in prestavljat
stvari na varno.
Kako sicer ocenjujete odziv uprave za zaščito in reševanje ob ujmi v začetku meseca?
Odziv
na terenu kaže, da smo se tokrat odzvali relativno dobro. Zelo pomembno
je bilo, da smo v relativno kratkem času uspeli vse sile prestaviti s
Primorske na Koroško in Štajersko. Ta odziv je bil zelo dober. Nihče pa
si ni predstavljal, da bo katastrofa tako velika. Šlo je za enormne
pretoke.
V ujmi so se znova zelo izkazali tudi prostovoljni gasilci. Kakšni so načrti za ureditev njihovega statusa?
V
preteklosti je bilo za prostovoljstvo kar nekaj že postorjenega. Občine
jim tako npr. poplačajo ure odsotnosti z dela v času intervencije,
usposabljanja v centru na Igu pa so praktično brezplačna. Poleg tega gre
v gasilstvo od občin in države preko požarnega sklada med 60 in 70
milijonov evrov, kar ni malo.
Nenazadnje smo se z Gasilsko zvezo
Slovenije in gasilci že večkrat pogovarjali in ravno pred mesecem dni
sem naredil nabor predlogov ter ga posredoval ministrstvu za finance, a
je bil zaradi finančnih razmer zavrnjen. Bomo pa skušali več narediti na
stvareh, ki niso vezane na finance.
Kako pa napredujejo pogovori s sindikatom poklicnih gasilcev?
Mi
smo sicer v smislu kolektivnih pogodb krovni partnerji s poklicnimi
gasilci. Sam vodim del podskupine, ki se bo pogajala z njimi o
kolektivni pogodbi. Za zdaj se o tarifnem delu še nismo pogovarjali,
vendar na ta del niti ni bilo pripomb. So pa bile pripombe na normativni
del, ki je povezan z opremljenostjo in številom gasilcev. Sredstva za
to pa zagotavljajo lokalne skupnosti. Govoril sem z več župani in
strinjali so se, da pri gasilcih ne gre zmanjševati normativov in
standardov.
Povzeto po STA