Minister Aleš Hojs za Reporter: Etiketiranja s kolaboracijo si ne dovolim

Objavljamo intervju z ministrom za obrambo Alešem Hojsom v zadnji številki revije Reporter. Minister je odgovarjal na vprašanja v zvezi z obrambnim resorjem, preimenovanjem vojašnic po padlih v vojni za Slovenijo, dotaknil pa se je tudi drugih aktualnih političnih tem.

Celoten intervju si lahko preberete TUKAJ!

Intervju z Alešem Hojsom, ministrom za obrambo v reviji Reporter:

Etiketiranja s kolaboracijo si ne dovolim

Aleš Hojs je po padlih pripadnikih teritorialne obrambe poimenoval
vojašnice in sprožil silovite odzive. Če je bil Franc Rozman-Stane res tako
pomemben za Slovensko vojsko, zakaj vsi gospodje, ki govore, kako neprimerno je
bilo preimenovanje niso po letu 1945 počastili svojega slavnega komandanta, se
sprašuje obrambni minister. Z njim smo se pogovarjali tudi o posledicah
varčevanja v Slovenski vojski, odnosih z vrhovnim poveljnikom in ambicijah v
stranki Nova Slovenija.

So vam v stranki čestitali zaradi preimenovanja vojašnice Franca
Rozmana – Staneta v vojašnico Edvarda Peperka?

Čestitali? V Novi Sloveniji nam
ne gre za izpostavljanje ideoloških tem, in to preimenovanje po mojem
prepričanju tudi ni ideološka tema. Res je, mnogi naši simpatizerji in člani so
mi čestitali, ker sem vztrajal pri preimenovanju.

Je bilo res samo vaša zamisel?

Dvomljivcem težko ustrežem, ker
je bilo poimenovanje vojašnic po padlih teritorialcih v vojni za Slovenijo res
moja zamisel. Nekatera namigovanja, da je to ideja Združenja za vrednote
slovenske osamosvojitve, ne držijo. V tem združenju so predlagali, naj dan
Slovenske vojske ne bi bil več 15. (vpoklic nabornikov leta 1991, op. a.),
temveč 17. maj (ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite leta 1990, op.
a.).

S predsednico Nove Slovenije in ministrico Ljudmilo Novak se najbrž
pogosto posvetujeta. Ji niste omenili, da pripravljate preimenovanja?

Res se večkrat posvetujeva. Kot
je pojasnila v pogovoru za Večer, o preimenovanju vojašnic ni bila obveščena.
To le še bolj potrjuje, da se o tem nisem posvetoval z veliko ljudmi.
Navsezadnje je po zakonu o obrambi ta odločitev v moji pristojnosti. Tudi sicer
se v stranki ne pogovarjamo posebej o rečeh, ki so v pristojnosti ministrov.

Še vedno ne razumete burnega odziva dela javnosti in poslancev na
preimenovanje?

Resnično jih ne razumem. Sklepi
odbora za obrambo, vsa sumničenja in očitki, ki so leteli name, so bili
izrečeni, še preden sem utegnil pojasniti razloge za poimenovanja. V odboru sem
jasno povedal, da je po generalu Francu Rozmanu – Stanetu poimenovanih kar
precej cest, ulic in šol. Podobno je v Slovenski vojski. Po njem je poimenovana
četrta najvišja medalja, v vojašnici Edvarda Peperka in v vojašnici generala
Maistra stojita njegova spomenika, ki bosta tam seveda tudi ostala.
Ker je bilo v tam času veliko govora, kako pomemben general je bil za Slovensko
vojsko in osamosvojitev, se mi je porodilo vprašanje, kako to, da pred tem po
njem ni bila imenovana nobena vojašnica. Če je bil res tako pomemben za
Slovensko vojsko, zakaj vsi gospodje, ki govorijo, kako neprimerno je bilo
preimenovanje, niso po letu 1945 počastili svojega slavnega komandanta.

Tudi jaz sem razmišljal o razlogih za ta protest. Morda gre za to, da
prva brigada, ki ima »sedež« v vojašnici Edvarda Peperka, velja za hrbtenico
Slovenske vojske.

Morda drži tudi to. Razmišljam
bolj v drugo smer. Franc Rozman – Stane je ikona, ne le narodnoosvobodilnega
boja, temveč tudi revolucije. Naj spomnim na evrski kovanec z zvezdo na njem.
Več kot očitno z vsem tem razburjanjem in nasprotovanjem ne poudarjajo le
njegovega vojaškega pomena, temveč skušajo po njem legitimirati nekdanji režim.
S tem pa se sploh ne strinjam.

Nekdanji načelnik generalštaba je dejal, da v vojski velja, da pot do
generala pelje prek 1. brigade.

Gotovo se karierna pot naših
častnikov s preimenovanjem vojašnice ne bo spremenila.

Tudi v Slovenski Bistrici so protestirali proti preimenovanju vojašnice
po Vincenciju Repniku. Veteranske organizacije menijo, da naj bi bile s tem
razvrednotene žrtve vseh posameznikov, ki take časti ne bodo deležni.

Obžalujem tako argumentiranje. Vojašnice
sem poimenoval po padlih pripadnikih teritorialne obrambe. V Slovenski Bistrici
so se pojavile zamisli, da naj bi vojašnico poimenovali po pokojnem majorju TO,
ki se je nedavno ponesrečil.

Če se je res?

Tega ne vem. Želel sem, da se s
preimenovanji zaznamuje čas osamosvajanja. Ne vem, kako bi lahko poimenovanje
po padlem teritorialcu pomenilo razvrednotenje drugih žrtev. Sprašujem se,
katere žrtve imajo v mislih. Tudi samo teh šest, ki so padli v osamosvojitveni
vojni je bilo pripadnikov TO.

Govorite tudi na partizanskih proslavah?

Govoril sem – težko bi rekel, da
je bila to partizanska proslava – v Topolšici, ko smo se spominjali podpisa
kapitulacije nemškega generala Löhra. Predsednik Zveze združenj borcev za
vrednote NOB Janez Stanovnik se mi je zahvalil za korekten govor. No, tokrat mi
je poslal pismo s povsem drugačno vsebino. Zapisal je, da ne nasprotuje
poimenovanju vojašnic po padlih pripadnikih TO, kar se mi zdi nenavadno. Saj ga
ni o tem nihče nič vprašal, to navsezadnje ni v njegovi pristojnosti, predvsem
pa bi pričakoval, da bi poimenovanja vsaj načelno podprl, on pa pojasnjuje, da
jim ne nasprotuje.
Vsem tistim, ki me želijo stlačiti v sumljive in zločinske družbe – v časopisju
so se pojavljali različni zapisi, denimo »Heil Hojs!« – bi rad povedal,  da izhajam iz družine, ki je veliko bližje
partizanski strani, kot mnogi tistih, ki so zdaj tako silovito povzdignili glas.
Očetov brat je leta 1944 kot partizan padel v Cerknem zaradi izdaje, ki
zgodovinsko še vedno ni povsem pojasnjena. Etiketiranja s kolaboracijo in
podobnim si ne dovolim.

Drugih vabil niste dobili? Vaša predhodnika Karl Erjavec in Ljubica
Jelušič sta rada nagovarjala udeležence partizanskih mitingov.

Ne, drugih vabil nisem dobil.
Gotovo pa ne bi želel biti zraven na proslavah, kot je bila pred dnevi na
Pokljuki. Bolj kot za spominjanje na padle v drugi svetovni vojni je šlo za
napad na vlado. To se mi zdi skrajno neprimerno.

Bi imeli govor na prireditvi protirevolucionarnih veteranov? Na takšni,
denimo, kjer je bil govornik Ivan Oman?

V Šentjoštu?

Da, ob 70. obletnici ustanovitve prve vaške straže.

Vabila nisem prejel. Proslavo je
pripravila civilnodružbena organizacija. Ravnamo na podlagi uredb in pogodb, ki
jih imamo z veteranskimi in domoljubnimi organizacijami. Pripadnikov Slovenske
vojske ni mogoče kar tako pošiljati na različne prireditve. So pravila, ki jih
spoštujemo.

Bi jih veljalo spremeniti?

Gotovo. Menim, da bi bistveno
večjo prisotnost vojske morali zagotoviti na spomenikih osamosvojitvene vojne.
To je vojne, ki je Sloveniji prinesla samostojnost, državnost in neodvisnost.

Pred dnevi so nekaterim v vaši stranki grozili. V odboru za obrambo ste
omenili pisma »rdečega revolveraša«. Se je »umiril«?

Še mi piše. Tudi na domači
naslov. Pisma spravljam.

Niste jih poslali organom pregona?

Ne. Nima smisla prilivati olja na
ogenj. Gospod se podpisuje z imenom in priimkom.

Ne gre za grožnje?

Piše, da je član Socialnih
demokratov, kaj je bil in kaj je poče. Če v eni od vrstic pravi, da je
(njegov?) končni cilj revolucija, je to na nek način grožnja. Moram se
ukvarjati z bolj pomembnimi rečmi kot pa z njegovo vero v ta končni cilj.

Ali je ladja Triglav spet na poti v Grčijo?

Ne vem kje je trenutno. Moral bi
ugotoviti. Na rednem usposabljanju navadno pluje v hrvaških ali grških vodah.
Želimo izmenjati izkušnje z drugimi mornaricami.

Menda Triglav v Grčiji tanka poceni nafto. Ga izrabljate za nekakšen
tanker?

(smeh) Nikakor ne. Tanka le zase.
Poslancem sem v odboru za obrambo le želel povedati, da nas njegova pot v
Grčijo in nazaj z nafto, ki jo tankamo tam, stane bistveno manj, kot če bi jo
natočili pri nas.

Dober nasvet za lastnike jaht.

Ne bo šlo. V Natovih bazah je
režim drugačen.

Nekoliko sem se ozrl na vaše opravke v preteklih dnevih. Veliko se
srečujete z gasilci na gasilskih veselicah.

Ne ravno veselicah. Vabijo me na
praznovanja pomembnejših gasilskih obletnic, ki so, to je povsem jasno, najbrž
združena tudi z veselicami. Ne gre pozabiti, da naši gasilci ob vseh naravnih
in drugih nesrečah zagotavljajo varnost prebivalstvu in njihovemu premoženju.

Imajo še vedno dovolj denarja za
delovanje?

Namenili smo jim nekaj manj
sredstev, nismo pa jih niti približno tako prikrajšali kot smo Slovensko
vojsko. Na področju zaščite in reševanja so bila krčenja manjša. V zadnjih
letih so gasilska društva kar precej posodobila svojo opremo. Nabave
ministrstvo še vedno sofinancira. Prej ali slej bomo morali tudi pri gasilcih
pogledati, ali ne bi veljalo nakupa večjih gasilskih vozil in bolj
specializirane opreme izvesti na regijski ravni. Kakovostnejšo opremo bi si
lahko razdelili.

Denarja za plačevanje vojakov ne bo zmanjkalo? Nekatere fakultete na
mariborski univerzi jih kmalu ne bodo mogle zagotoviti.

S temi težavami se spoprijemamo
vsi ministri. Minister Janez Šušteršič vodi restriktivno, vendar pametno
politiko financiranja ministrstev. Odkrito lahko priznam, da imamo na
ministrstvu za obrambo težave. Od leta 2009 smo v proračunu izgubili več kot 250
milijonov evrov. Denarja za naložbe skoraj ni več. Niti približno ne
zagotavljamo ustreznega razmerja med plačami, naložbami in usposabljanjem, to
je 55 odstotkov za plače,  30 za naložbe
(opremo in infrastrukturo) in 15 odstotkov za usposabljanje. Ne spoštujemo tudi
zavez Natu, ki smo jih dali, ko smo postali članica. Obljubili smo, da bomo
odstotek BDP za obrambo z leti povečali na dva odstotka, zdaj pa smo ga
zmanjšali skoraj na 1,1 odstotka – v najboljši letih je znašal 1,5 odstotka.

V odboru za obrambo ste dejali, da so skladišča municije prazna. Rezerv
streliva in orožja ni. Sliši se tako, kot da bi bili leta 1991, ko so
razorožili TO.

(smeh) Vendarle so časi drugačni.
V tem trenutku nam ne pretijo realne grožnje, če imamo nekaj manj streliva, to še
ne pomeni, da so razmere kritične. Dolgoročno pa to ni vzdržno. Treba je
zagotavljati ustrezno strateško rezervo. Streliva za usposabljanje in
najnujnejšo uporabo je za zdaj dovolj. Če smo iskreni, v Slovenski vojski ne
dosegamo načrtov, določenih z resolucijo o njenem razvoju do leta 2025 in z
drugimi akti, ki sta jih sprejela državni zbor in nekdanja vlada. Razlog je
kajpada preprost, Slovenija nima dovolj denarja.

Je Andrej Bajuk za vas še vedno najboljši finančni minister?

Če je Andrej Bajuk najboljši – o
tem pričajo tudi nekatere ankete in priznanje evropski dosežek leta – pa glede
na sodelovanje z Janezom Šušteršičem in glede na to, kako v teh kritičnih časih
vodi finančno ministrstvo, lahko rečem, da mu je zelo blizu. S svojo
strokovnostjo in mirnostjo vliva veliko zaupanja in poguma tudi ministrskim
kolegom. Zelo visoko ga cenim.

Vas je prepričal z zamislijo o Slovenskem državnem holdingu?

Zdi se mi kar prepričljiva.
Zadržkov opozicije ne razumem. Ko smo rekli, da bi bilo treba iz državnih bank
izločiti slabe naložbe, so bili proti, ko smo menili, da bi veljalo banke
prodati, so bili zopet proti. Ko govorimo o holdingu, so spet proti?

Zdaj so za slabo banko zunaj holdinga?

Ne, zdaj so za slabo banko
znotraj banke. Isti ljudje, ki so dajali več kot sporna posojila, bi odločali o
sanaciji slabih terjatev. Tja morajo priti novi, neobremenjeni in pošteni
ljudje. Treba je do konca razčistiti z odgovornostjo za ta slaba posojila.

Ste pri vrhovnem poveljniku
Danilu Türku deležni razumevanja za zadrege Slovenske vojske?

Sem. Nekajkrat sva se
pogovarjala, predstavil sem mu oceno o pripravljenosti Slovenske vojske lani,
pripravil jo je še nekdanji načelnik. Meni in novemu načelniku brigadirju
Dobranu Božiču se zdi korektno tako do vrhovnega poveljnika kot do državljanov
odkrito povedati, kako je vojska dejansko pripravljena. Če izgubi več kot 30
odstotkov denarja, pač ne moremo še naprej govoriti, da ohranja enako raven
pripravljenosti. To bi ne bilo verodostojno. Ko bomo naslednje leto vrhovnemu
poveljniku predstavili poročilo za leto 2012, je treba stvarno povedati, kje in
kako se v vojski zaradi premalo denarja kažejo težave.

Kje je meja, do katere se lahko proračun še lahko krči?

Smo že na kritični meji. Če več kot
70 odstotkov proračuna ministrstva namenimo za plače, to ni vzdržno. Morali se
bomo odločiti, ali bomo obrambni resor ustrezno financirali ali pa bomo morali
število vojakov zmanjšati. Tega jaz ne bom nikoli predlagal.

Predsednik je kritičen, ker ne razvijate vidika nacionalne obrambe in
obrambne usposobljenosti prebivalcev Slovenije. Kaj bi morali narediti?

Usposabljati je treba tudi
civilno prebivalstvo za morebitne potrebe vojaškega napada, vanj so vključene
strateške rezerve. Take priprave ne trajajo le nekaj mesecev, temveč najmanj
leto ali dve.

Predsednik je na to že večkrat opozoril.

Razumem, da lahko nastopi tudi
bolj strateško, s svojimi zamislimi in vizijo. Ni pa on tisti, ki lahko
zagotovi proračunska sredstva. Ne bi rekel, da njegove pripombe in zamisli niso
realne, so pa bolj optimistične, kot smo jih zmožni uresničiti.

Je zakon o obrambi že pripravljen za sprejem v vladi?

V dobršni meri je spremembe
zakona pripravila že ministrica Jelušičeva. Odločil sem se, da zakon vnovič
pregledamo. Zdaj je v mojem predalu in po počitnicah nameravamo s poslanskimi
skupinami začeti posvetovanja. Kot veste, sprejemanje zakona o obrambi oziroma
njegovo spreminjanje zahteva dvotretjinsko večino.

Ima vrhovni poveljnik kakšne predloge za spremembo zakona?

Ko smo se pogovarjali o poročilu
za lansko leto, je želel, da več pozornosti namenimo medsebojnim odnosom v
Slovenski vojski in skrbi za navadne vojake. Drugih želja – če mislite na
povečanje njegovih pristojnosti – mi ni razkril.

Ste s sindikati v Slovenski vojski zakopali bojno sekiro?

Mi ni bilo treba. Lahko bi
zakopali le tisto, ki je bila odkopana v prejšnjem mandatu. Trudim se za
korektne odnose. Dobivam se z vsemi tremi predstavniki reprezentativnih
sindikatov (eden je nereprezentativen). Z njimi se srečujem razmeroma pogosto.
Verjamem, da bomo dorekli nerešena vprašanja.
No z enim od sindikatov, ki je na začetku mandata najbolj pozdravil nekatere
moje odločitve, se pri pogovorih nekoliko zatika. Kot berem, že ni več
zadovoljen z vsemi mojimi odločitvami. Sindikat sicer nima statusa
reprezentativnega sindikata, zato še vedno čakamo na odločbo ministrstva za
pravosodje in javno upravo, ki bo odločilo o njegovi reprezentativnosti.

Predsednik republike ni lani od 20. obletnici Slovenske vojske nikogar povišal
v generala, čeprav je ministrica Ljubica Jelušič pripravila nekaj predlogov.
Rečeno je bilo, da bo to naredil kdaj pozneje. Tudi letos povišanj nismo
dočakali. Zakaj?

Ne vem, zakaj predlogi moje
predhodnice niso bili upoštevani. Jez nisem predlagal še nikogar. Ni se mi
zdelo primerno, da to storim že po mesecu in pol ministrovanja. To bom vsekakor
storil naslednje leto, sej bi več generalov potrebovali. Pri kadrovanju bi nam
to omogočilo tudi širšo možnost izbora. Tu in tam naletim na vprašanje, zakaj
imamo tako malo generalov oziroma brigadirjev. Jasno pa je, da v karieri
častnika prehitevanje ni mogoče.

Že veste, kdaj se boste morali zagovarjati na sodišču zaradi obtožbe
zlorabe položaja, ko ste bili član uprave Darsa?

Upam, da se mi ne bo treba. Na
obtožnico smo vsi nekdanji člani uprave Darsa podali ugovor, o katerem bo
presodil senat sodišča, ki obtožnico lahko zavrne. Pred dnevi sem prejel
odgovor tožilke na naše ugovore. Bil sem šokiran, ko sem videl, česa nas
obtožujejo. Tožilka trdi, da ni verjetno, da se z izvajalcem nismo skrivoma
dogovorili o tem, da mu bomo zagotovili posel po nižjih cenah. V upravi Darsa
nisem nikoli imel na skrbi zadev, ki so predmet obtožnice. Vodil sem področje
vzdrževanja in cestnine, ne novogradenj. Ne le da se nisem tajno sestajal z
nikomer, to pač ni v moji maniri, tudi na uradnih sestankih nisem sodeloval.
Najprej zato, ker to ni bilo moje področje, a tudi zato, ker je eden od
izvajalcev zahteval, da me na pogovorih ni zraven. Očitno sem bil trn v peti
oziroma premalo prožen pogajalec.

V obtožnici ni napisano, kdaj in na kakšen način ste zlorabili položaj?

Ne, to bi tudi jaz pričakoval.
Obtožnica ne govori o tem, kakšno protipravno premoženjsko korist smo komu
dali, kdaj naj bi se o tem dogovorili, nič je ne zanima tudi moj namen oziroma
naklep, kar je pogoj za vsak kazenski pregon. Gre le za insinuacije, ker si
tožilka pogodb ne zna razlagati drugače kot z nekimi skrivnimi dogovori. Vse
skupaj zelo spominja na najbolj razvpit obtožni predlog.

Potem še uživate legitimnost vrhovnega poveljnika? Če bi morali na
sodišče, bi jo – tako kot pred meseci kandidat za mandatarja – izgubili.

Predsednik republike in vrhovni
poveljnik ni nikoli z nobeno besedo izrazil dvoma o moji legitimnosti. Težko
sodim, kaj bo naredil, če bi moral sesti na zatožno klop. Njegovo vztrajanje
pri gospodu Jankoviću kot mandatarju pa je bilo že kar groteskno.

Drugič Jankovića vendarle ni več predlagal.

Res ga ni, je pa jasno povedal,
da se mu zdi dober in primeren kandidat.

V predsedniški tekmi podpirate Milana Zvera?

Vsekakor. Tako kot naša stranka.

Ne pa vrhovnega poveljnika Danila Tűrka?

Saj gre »le« za politično tekmo. To
velja striktno ločiti. Prav nič me v zadnjih tednih motijo kritike na moj
račun, imam pa težave, če kdo blati vojsko. Nekaj izjav je bilo tudi v tej
smeri. Vojska je bila in bo ostala apolitična. Tudi po javnomnenjski anketi
uživa najvišjo stopnjo zaupanja naših državljanov in prebivalcev. Tako naj tudi
ostane.

Je vaša politična funkcija bolj ekskurz v gospodarski oziroma menedžerski karieri?

Čas bo prinesel svoje. Ministrska
funkcija zame ni stranpot v moji karieri. V politiko sem se vključil že leta
1989. Bil sem eden prvih članov Slovenskih krščanskih demokratov. Na listi te
stranke sem bil tudi izvoljen v  ljubljansko
občinsko skupščino oziroma v takratni Zbor združenega dela. Najprej sem moral
na republiški upravi za ceste, kjer sem takrat delal, premagati takratnega
direktorja. Obdobje, ko je bil na čelu izvršnega sveta Marjan Vidmar, župan pa
Jože Strgar, je bilo po mojem mnenju najuspešnejše v razvoju Ljubljane. Takrat
so nastale pomembne spremembe, stvari so se postavile na njihovo mesto. Leta
1992 sem na listi SKD na Viču kandidiral za poslanca v državnem zboru in
dosegel kar dober izid – skoraj enajst odstotkov. Pozneje sem se zaradi
gospodarske kariere umaknil, vendar sem ohranil stik s politiko. Ker je vlada
nastala razmeroma spontano – po volitvah tudi jaz nisem pričakoval, da bi lahko
prišlo do desnosredinsko vlade, vendar k sreči je – ponujenega izziva nisem
mogel odkloniti.

Omenili ste spontano oblikovanje vlade, a ugibanja, da sta imela pri
tem zasluge ameriški in nemški veleposlanik oziroma njuni državi, ne pojenjajo.
Ali je v tem kaj resnice? Kot so mi povedali, ste se pred pogovorom sestali s hrvaškim
atašejem, potem pa se boste še s francosko atašejko.

(smeh) Ob teh špekulacijah mi gre
na smeh. 

Novinarji take glasove jemljemo
bolj resno.

Ameriški veleposlanik je dobro
pojasnil, zakaj se je pogovarjal s predsedniki strank. Naloga veleposlanikov je
pogovarjanje s politiki. Več kot se pogovarjajo, boljši pregled imajo nad
državo, lažje države med seboj sodelujejo. Smešno je, da po eni strani, to se
je pokazalo tudi ob preimenovanju vojašnic, nekateri politiki govorijo o tem,
da so to vlado zarotniško postavili Američani oziroma Nemci, torej naši
zavezniki, v isti sapi pa vijejo roke, ker smo vzeli ime vojašnici Franca
Rozmana – Staneta, ki je bil komandant ene od zavezniških sil. Ko jim pride
prav zavezništvo, so polni besed o dobrem sodelovanju, ko pa se to ne ujame z
njihovimi nazorskimi in političnimi stališči, prav ti zavezniki postanejo naši
sovražniki. To ni resno. Ni nemogoče, da bi kdorkoli oziroma nekdo zunaj našega
parlamentarnega okolja sestavil slovensko vlado.

Pomagal sestaviti?

Ne. Je ni.

Imate ambicije v stranki?

Predsedniške?

Jih imate?

Ne, nimam jih.

Sprašujem vas, ker ste včeraj odmevno nastopili na strankini tiskovni
konferenci?

Menite, da so moje besede
odmevale?

So. Denimo v Odmevih.

Voditelj je izrekel en moj
stavek, vendar je obvisel zunaj konteksta. Rad bi ga pojasnil. Že po veljavni
pokojninski zakonodaji je mogoče uveljaviti otroke kot enega izmed elementov
pri odhodu v pokoj. Povedal sem, da bo najbrž treba v novi pokojninski
zakonodaji upoštevati tudi povsem ekonomska merila. Če velja solidarnostno
načelo – za naše pokojnine plačujejo s prispevki naši otroci – potem bi bilo
prav, da na pokojnino vpliva tudi število otrok. Nisem dejal, da bo višina
pokojnine odvisna od tega, koliko otrok bo nekdo imel, dejal pa sem, da je v nekem
segmentu pokojnine, denimo v petih ali treh odstotkih, treba priznati, da je v
povsem ekonomskem smislu razlika med tistim z več otroki, ki bodo postali
davkoplačevalci, in med tistimi, ki jih nimajo.

Se zgledujete po kakšnem uveljavljenem pokojninskem sistemu?

Ne. Primerjav nisem delal. V
stranki o tem razmišljamo in se pogovarjamo z nekaterimi civilnimi združenji,
ki zagovarjajo družinsko politiko. Upam, da bomo z njihovo pomočjo našli
korektne rešitve v prid družinam. Navsezadnje se celotna Evropa ukvarja z
vprašanjem natalitete.

Na dopust se že pripravljate?

Še ne.

V mislih?

Tega ne morem zanikati. Po
napornih mesecih in v teh vročih dnevih misli uidejo tudi na dopust. Za zdaj
predsednik še ni povedal, kdaj bomo imeli priložnost dopustovati.

Na spletni strani vaše stranke ste dejali, da bo predsednik vlade
odredil dežurstva. Kakšne bodo vaše naloge?

Prvič sem v vladi in videl bom,
kako bo potekalo. Predstavljam si, da bomo dežurali, kadar vlada ne bo
zasedala.

Boste med 17. in 19. avgustom na Kolpi?

Govorite o taboru NSi na Kolpi? V
zadnjih letih sem se taborov vedno udeleževal, letos pa imam druge obveznosti.
17. avgusta bom govornik na proslavi ob priključitvi Prekmurja k Sloveniji,
naslednjega dne pa sem povabljen na stoletnico gasilskega društva v Bevkah. Tam
ne smem manjkati, saj je to moj volilni okraj. Če bo le mogoče, bom za kakšno
urico le skočil še na Kolpo.

V vašem življenjepisu piše, da ste od leta 1984 alpinist. Ste boljši od
premierja Janeza Janše?

Ne. Kot vem, predsednik vlade še
vedno pleza težavnostno stopnjo 6 C. jaz več kot klasično IV+ ne zmorem več.

Je Afganistan naš zaveznik?

Dejal bi, da smo prej mi zaveznik
Afganistana. Kljub tako dolgi vojni, ki ne poteka povesem tako, kot smo
zavezniki pričakovali, so se vendarle v teh letih tudi za navadne ljudi stvari
v Afganistanu bistveno spremenile. Otroci hodijo v šole,  tudi dekleta in ženske, pismenost se je zelo
povečala, ni verskega nasilja, umrljivost otrok je manjša … Pričakoval bi, da v
demokratični državi prepoznamo ta napredek v deželi pod Hindukušem.

Pred dnevi je Washington razglasil Afganistan za zaveznika.

Z legalno izvoljeno vlado ter
predsednikom Karzajem smo zavezniki, daj sodelujemo v mednarodnih ustanovah in
vojaški misiji. Naš prispevek, ki smo ga kot finančno pomoč napovedali za leto
2014, jasno kaže, da želimo Afganistanu pomagati. Ni dvoma, to so tudi naši
zavezniki. Vsi tisti, ki se borijo proti terorizmu so naši zavezniki. Da pa
terorizem ni mrtev, dokazujejo zadnji dogodki v Bolgariji.

Biografija

Aleš Hojs, rojen leta 1961 v
Ljubljani, je leta 1988 diplomiral na oddelku za gradbeništvo Fakultete za
arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Delal je kot nadzorni
inženir na republiški upravi za ceste, kot odgovorni projektant v podjetju
GIVO, d.o.o., dem letoma 1992 in 2006 pa je bil sprva vodja vzdrževanja, potem
pa direktor sektorjev v Javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija v Ljubljani. V
letih 2006-2010 je bil kot član uprave Darsa postavljen za vodenje upravljanja,
vzdrževanja in cestnine za slovenske avtoceste. Vodil je projekt uvedbe
avtocestninskih vinjet. Do imenovanja za ministra za obrambo v drugi Janševi
vladi je bil prokurist in tehnični direktor v Kranjski investicijski družbi,
d.o.o. je ustanovni član Inženirske zbornice Slovenije, kjer je član komisije
za strokovne izpite, bil je tudi predsednik slovenskega komiteja Svetovnega
cestnega združenja, je član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.