Miljarda in pol razlogov za prodajo NLB

Danes sta na vrsti dve
problematiki, ki se v javnosti pojavljata že nekaj časa, vrhunce in 180
stopinjske preobrate pa dosegata v zadnjih dneh. Obe temi sta finančne narave
in verjetno jasni vsakomur, ki razume gospodinjski račun. Prva je NLB in njena
prodaja.

Ne bom se spuščal v podrobne
razlage za prodajo, saj smo o njih že večkrat slišali in brali. Dotaknil bi se
predvsem agresivnega nasprotovanja prodaji, ki jo vodita opozicijski stranki Socialnih
demokratov in Pozitivne Slovenije. Argumente, ki jih pri tem navajata, ni
mogoče izpodbiti. Pravzaprav jih ni mogoče niti dokazati. Gre le za
ustrahovanje državljanov z raznimi »populizmi«, kaj vse se bo zgodilo, če NLB,
naš nacionalni interes, našo srebrnino, res prodamo tujcem. Argument »nacionalnega
interesa« počasi pohaja, saj niti opozicija ne more več skriti polomij vseh
nacionalnih interesov, od prodaje Uniona Laškemu naprej. »Nacionalni interes«
je vse prevečkrat (beri: vedno) interes ozkega kroga lastnikov, skoraj praviloma
iz kroga malega moža in stricev iz ozadja. Tako je zadnji hit argumentiranja
nasprotovanja prodaji ta, da vlada NLB, prodaja pod mizo in pod ceno. Zadnji
poskus prodaje je dokazal nasprotno: NLB očitno ni več državna srebrnina, NLB
noče nihče več kupiti niti nad niti pod mizo, niti pod ceno. Za to obstaja
približno milijarda in pol razlogov, ki so se pokazali pri zadnjem, najbolj
skrbnem pregledu do sedaj.

Kakšna je realna cena
NLB določi kupec, ki jo je pripravljen za to ceno kupiti. Cena ni nič manjša
ali večja kot ponujena. Seveda z milijardo in pol evrov slabih terjatev, ki jih
ne bo možno izterjati od dolžnikov, NLB nikakor ne more biti srebrnina, kot jo
pojmujejo v opoziciji. Le kdo bi hotel kupiti banko z eno in pol milijardno
luknjo? Pri tem ni pomembna samo finančna luknja slabih terjatev, le-to se da
sanirati. Pomemben je predvsem način kako je do nje prišlo in možnost, da do
nje lahko spet pride. Zato je pomemben lastnik, strateški zasebni partner, ki
nase prevzame odgovornost za svoje slabo poslovanje. Opoziciji predlagam, da se
organizira in pripelje bogate kupce, ki verjamejo v »srebrno NLB« in so zanjo z
luknjo vred pripravljeni plačati visoko ceno. Le kod še hodijo?

Za rešitev nastalega
položaja sta morala vskočiti KAD in SOD z dokapitalizacijo. Do konca leta NLB
ne potrebuje več dokapitalizacij. Vendar za sanacijo NLB to ni dovolj. Potrebno
bo zagristi v kislo jabolko ena in pol milijardne luknje slabih terjatev in jih
izločiti iz NLB. Le tako bo NLB postala zanimiva za strateškega vlagatelja, ki
ga država še vedno išče. S strateškim partnerjem bo NLB lahko postala prava
poslovna banka, ki bo to funkcijo tudi dobro opravljala – za vse njene
komitente.

Dotaknil se bom tudi
zlatega fiskalnega pravila, o katerem se veliko govori in predvsem spreneveda
in zavaja. Navkljub začetni večinski podpori, tudi opozicijskih strank, vpisu
zlatega pravila v ustavo, danes poslušamo o milnih mehurčkih – kar naj bi zlato
fiskalno pravilo bilo po mnenju novopečenega predsednika SD. Prav tako v
opoziciji te dni razlagajo, da ni analiz o učinku zlatega fiskalnega pravila na
gospodarstvo. To trditev je ovrgel Stanislav Kovač v svojem prispevku »Public
enemy: Zoran Janković eno govori, drugo dela« (Finance, 12. 7. 2012). V
prispevku omenja dve raziskavi Mednarodnega denarnega sklada, ki jasno pokažeta,
da je kriza najmanj prizadela države s sprejetimi fiskalnimi pravili (Švedska,
Finska) ter da si te države v kriznem času izposojajo denar precej ceneje kot
države, ki teh pravil nimajo. To bi za Slovenijo pomenilo precej olajšano
spopadanje s krizo, saj se Slovenija vedno težje dolgoročno zadolžuje, stroški kratkoročnega
zadolževanja pa so spet dvignili na raven iz leta 2008. Cena zadolževanja na finančnih
trgih so najboljši pokazatelj stanja v naši državi. Ocene nekaterih slovenskih ekonomistov,
da le-te ne držijo, prav nič ne vplivajo na ceno zadolževanja države na teh
trgih – na domačem trgu zadolževanje skoraj ni več mogoče.

Ta vlada je dokazala, da
razume vzroke za nastalo krizo. Prizadeva si za normalizacijo razmer, ki bi Slovenijo
uvrstile med države, ki se uspešno izvijajo iz krča krize. Žal opozicija
vztraja s starimi recepti, ki so se, ne samo v zadnjih treh letih Pahorjeve
vlade, temveč v dvajsetletni zgodovini Slovenije, izkazali za popolnoma napačne.

Prišel je zadnji čas za
prodajo NLB in vpis zlatega pravila v ustavo!