Med načelnostjo in pragmatizmom

Resne sodobne politične stranke
(mednje ne štejem takšnih, ki so ustanovljene neposredno pred volitvami in zato
nimajo praktično nobenih trdnih temeljev) morajo vse svoje delovanje temeljiti
na nekih trajnih skupnih vrednotah in (če hočete) ideoloških izhodiščih, sicer
lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi svoje lastne člane. Njihova
stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na »dnevno
politiko« ter trenutno prevladujoče javno (»objavljeno!«) mnenje. Problem pa je
v tem, da je takšna načelna drža lahko uspešna samo dolgoročno, medtem ko se na
kratki rok dosti bolj »splača« pragmatizem in koketiranje z mediji ter
sprotnimi rezultati javnomnenjskih »anket«. Prava umetnost pa je doseči ravno
pravšnjo mero načelnosti proti pragmatizmu ob reševanju dnevnopolitičnih
problemov.

Če namreč politična stranka dosledno
vztraja na načelnosti, je to lahko zanjo tudi pogubno! Slovenski primer za to
so Narodni demokrati, ki so izpadli iz parlamenta leta 1992 in posledično tudi
prenehali obstajati kot samostojna politična stranka. Tik pred volitvami se je
namreč pojavil populistični Jelinčič (veliko vprašanje je, če niso bili zadaj
tudi kakšni strici, ki so se ustrašili možne skupne zmage demosovih
naslednikov?) in s prozornimi, cenenimi in šovinističnimi parolami lovil glasove
(desnih) volivcev, ki bi sicer mnogi od njih glasovali prav za Narodne
demokrate. Ker pa s(m)o bili slednji resna demokratična stranka (krščanske
usmeritve) in s(m)o nastopali z geslom »Pošteni in zanesljivi«, nis(m)o mogli,
niti smeli tekmovati z nestrpnimi izjavami (a la »čefurjiraus«), čeprav so se v
strankini bazi pojavljali tudi takšni predlogi, ker da »smo premalo ostri«.
Večina je le podprla stališče vodstva, da nikakor nočemo iz narodnjaške postati
nacionalistična stranka – celo za ceno, katero smo na koncu tudi res plačali.
Nezrelo slovensko volilno telo je nasedlo Jelinčiču in prav izpad Narodnih
demokratov je onemogočil zmago desne pomladanske koalicije… (Bojim se, da tudi
po 20 letih slovensko volilno telo še ni nič kaj bolj zrelo).

Večletna prevlada levičarskega
pragmatizma v Sloveniji (strank, ki načeloma temelje v socializmu, prakticirajo
pa turbo-kapitalizem)pa se jim v končni fazi tudi ni izšla, saj jih je večina
med njimi (LDS, Zares, SNS) tudi že propadla. Z gotovostjo lahko napovemo, da
tudi tiste današnje parlamentarne stranke, ki so nastale na hitro in načelno
sploh NE MOREJO delovati (ker nimajo ideoloških izhodišč ter poenotenih
vrednostnih kriterijev), na dolgi rok ne bodo preživele. Pretiran pragmatizem
se ponavadi kaže tudi v tem, da se njegovi nosilci razglašajo za ne-leve in
ne-desne, kot da je takšna delitev že popolnoma preživela. V najboljšem primeru
se še dovolijo označiti kot sredinsko-karkoli že…

Tudi Nova Slovenija se nenehno sooča
z navedeno dilemo med načelnostjo in prakticizmom. Po moji oceni ji to
balanciranje kar dobro uspeva, kar dokazuje tudi zadnji primer glede ustavne
spremembe referendumske ureditve. Kot stranka »blizu ljudem« odločno zagovarja
pravico državljanov (tudi) do direktne demokracije in v teh težkih časih že
skoraj zadnja brani pravico do referenduma, kot skrajnega možnega korektiva
slabe politike. Takšna, vsekakor načelna drža pa se sooča z nevarnostjo, da bi
zloraba referenduma lahko resno ogrozila nujne napore za rešitev iz finančne in
gospodarske krize. Tudi širša javnost verjetno že podpira pragmatičen pristop,
da bi referendum kar odpravili in zato bi trmasto vztrajanje Nove Slovenije, da
ne podpre (omogoči) ustavnih sprememb, stranki lahko povzročila več škode, kot
koristi. Posebno še, ker bodo mediji lahko prikazali Novo Slovenijo kot
glavnega krivca za propadli poskus že kar »izhoda iz krize«.

Kot kaže tudi zadnji predlog
poslanske skupine Nove Slovenije, se stranka zaveda nevarnosti slepega
vztrajanja pri načelnem stališču in je dovolj elastična za dialog z drugimi
strankami. Njen predlog, da bi dovolili pobudo za referendum vsaj v primeru, da
se zbere 10.000 overovljenih podpisov v enem tednu, je podprt tudi s tehtnimi
argumenti. Je pa simpatično, da si tudi majhna stranka »upa« predlagati logičen
kompromis in pričakovati, da jo bodo resno »jemali« in upoštevali!

Ko pa sem ravno pri besedi, naj
dodam še en primer dobrega reševanja dileme med načelnim in pragmatičnim – na
osebni ravni. Všeč mi je hitra odločitev kardinala Rodeta, da se bo podvrgel
testiranju očetovstva – tudi če bo to v Nemčiji. Vsakdo na njegovem mestu bi
lahko upravičeno zavrnil takšen že kar »nesramen« predlog, saj kaže na
podcenjujoč odnos do uradne slovenske inštitucije, postopkov (ki so enaki
sodnim) in celo že kar same Slovenije (»takšni skorumpirani državi človek ne
more zaupati niti enega testiranja očetovstva«?). Pa vendar: mnogi bi si takšno
načelno držo slovenskega kardinala povsem napačno razlagali (sploh pa ker bi
jih k temu silili mediji à la Delo), češ da se Rode izogiba testiranja. In je
gospod kardinal zato ubral kar pravi način, da jim »zapre usta«, očitno tudi
zato, ker je povsem prepričan v rezultat testiranja, pa naj bo opravljen tukaj
ali tam.

Anton Tomažič
podpredsednik Gospodarskega kluba NSi