MATEJ TONIN V INTERVJUJU ZA DELO: Z NOVIM ZAKONOM O OBRAMBI BOMO VOJAKOM ZAGOTOVILI SOCIALNO VARNOST

DELITE TA
PRISPEVEK
24.06.2020, NSi

Za Slovensko vojsko je največja vaja v njeni zgodovini, v petek po zaključku vaje si je obrambni minister Matej Tonin vzel tri četrt ure časa za bralce Dela preden je odšel na srečanje s prvo damo opozicijske SD Tanjo Fajon, ki mu je zagotovila podporo svojih poslancev za spremembe zakona o obrambi.

Tonin je tudi po pogovorih z vojaki prepričan, da so v treh mesecih za vojsko naredili več kot so uspeli prej v celem mandatu. Verjame, da je stanje vegetiranja vojske zgodovina, in da za vojsko prihajajo svetlejši časi.

Izboljšanje statusa vojaka je mantra, ki jo že dolgo poslušamo, kaj ste oziroma boste storili v tej smeri?
Nekaj konkretnih korakov v to smer smo tudi že naredili. Kar zadeva plače, sem pričakoval, da je položaj veliko slabši, pa mi je oči odprl vpogled v anonimizirane podatke o prejemkih vojakov z vsemi dodatki in pogovor z vojakinjo leta, ki ste ga objavili v Delu. Povedala je, da ko sešteješ vse dodatke, prejemek sploh ni tako slab. Osnovna plača vojaka je res slaba, ko pa k temu prištejemo vse dodatke, z 800 evrov neto pridemo na 1200 evrov neto, to pa je pomembna razlika.

Denar verjetno ni glavna motivacija človeku, ki se odloči za poklic vojaka.
Seveda, če kdo pričakuje, da bo v vojski obogatel, je zgrešil poklic. Dejstvo pa je, da ljudje, ki so odhajali iz vojske, so bolj kot nizki plači svoj odhod pripisovali slabim medsebojnim odnosom, neperspektivnosti in podobno. To je bil v vseh anketah in raziskavah glavni razlog za odhod iz vojske.

Vzdrževanje vojske stane. Med prejšnjo krizo se je zdelo, kot da vojske ne rabimo, veliko se je varčevalo prav pri izdatkih za obrambo.
Ko je zarezala prejšnja kriza, je bilo izgubljenih 40 odstotkov obrambnega proračuna in zadnje desetletje je bilo za vojsko izgubljeno. Slednja je bila v neki vrsti stagnacije. Kot je dejal nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske general Alan Geder, če se bo ta trend nadaljeval, slovenske vojske kmalu ne bo več. Te negativne kadrovske trende moramo razmeroma hitro obrniti in se povzpeti na neko normalno raven investicij v vojsko.

Zakon o investicijah v obrambo in zakon o obrambi gresta v vladno razpravo.
V sredo bo zakon o zagotavljanju investicij v obrambo na vladi sprejet. Ta zakon potrebuje navadno večino. Druga zgodba pa je zakon o obrambi, ki potrebuje dvotretjinsko večino poslanskih glasov. S spremembami zakona o obrambi vojakom omogočimo, da bodo lahko v vojski ostali tudi po 45. letu, če bo vojska potrebovala njihova specialistična znanja. Za tiste, ki ne sodijo v to kategorijo, pa z novo ureditvijo zagotavljamo varnost s prezaposlovanjem v druge državne organe. Znotraj ministrstva za obrambo bomo naredili posebno službo za varovanje objektov posebnega pomena. Danes imamo vsak dan 120 ali 130 predvsem mlajših vojakov na stražarskih dolžnostih, pa bi lahko počeli kaj zahtevnejšega in bolj pomembnega, njihove naloge pa bi tako opravljali tudi vojaki po 45. letu. Tako bomo vsem zagotovili socialno varnost. Vesel sem sporočila Socialnih demokratov, ki podpirajo ta zakon, s tem se je oblikovala ustrezna dvotretjinska večina za sprejem zakona. Poleg koalicije so podporo temu zakonu napovedali tudi v Slovenski nacionalni stranki in pa v poslanski skupini narodnostnih skupnosti.

Lahko poveste kaj več o 780 milijonov evrov težkem zakonu o investicijah v obrambo.
Ta zakon je pod eno streho spravil vse naložbe za prihodnjih šest let. To ni zakon za nabavo ene ali druge opreme, namenjen je za vse investicije – za sodobno oborožitev slovenske vojske, osebno opremo vojakov, investicije v vojašnice, infrastrukturo in vso ostalo opremo. Seveda je vse racionalizirano glede na okoliščine oziroma ekonomske zmožnosti države. Izračun vojske je bil, da če želimo zgraditi dve srednji bataljonski bojni skupini, kar sami obljubljamo tudi našim zaveznikom od leta 2006, bi potrebovali v prihodnjih letih tri milijarde. Tega denarja v sedanjih okoliščinah seveda ni, zato je 780 milijonov evrov minimum, ki ga potrebujemo, da lahko vsaj vojska preživi v prihodnjih letih. Z omenjenimi sredstvi tako lahko zgradimo vsaj eno srednjo bataljonsko bojno skupino in naredimo nastavek za gradnjo druge.

Bomo sploh kdaj izpolnili to obljubo Natu?
Če bom jaz minister, bomo. Tri milijarde bi bile potrebne, da bi obe bojni skupini zgradili do konca tega mandata in to ni realistično pričakovati. Se pa da to izgradnjo raztegniti čez daljše časovno obdobje. Predvidevam, da bo do leta 2026 zgrajena prva bataljonska bojna skupina, s tem pa bodo postavljeni nastavki za izgradnjo druge.

Kdo bo vozil vsa ta vozila, če nimate ljudi? Je kronično kadrovsko podhranjenost mogoče rešiti zgolj s podaljšanjem statusa vojaka po 45. letu?
Seveda tehnika nič ne pomaga, če ni kadrov. Vendar pa tudi kadri raje pridejo, če jim lahko zagotoviš ustrezno in sodobno tehniko. Ti dve zadevi sta povezani. V zadnjem desetletju smo izgubili tisoč pripadnikov, nekaj je za to gotovo krivo rezanje proračuna, slabo vzdušje v vojski in podobno, zato se mi zdi potrebno preveriti, kaj vse smo doslej narobe počeli pri pridobivanju kadrov. Očitno smo doslej vojake neuspešno pridobivali tudi zaradi nas samih in to bo treba popraviti.

Zdi se, da več kadrovskega izplena pričakujete od prostovoljnega služenje vojaškega roka?
Želimo si narediti bolj privlačen sistem prostovoljnega služenja vojaškega roka. Če imajo mladi vtis, da je to proč vržen čas, nekega navdušenja ne bo. Zato prenavljamo prostovoljno služenje, da bi mladim dali občutek, da je služenje lahko uporabno, da so se naučili veščin, ki so koristne v vsakodnevnem življenju. Če k temu dodamo še plačilo, možnost štipendiranja pri njihovem izobraževanju, bi lahko bil odziv večji in dobili bi bazen ljudi, iz katerega bi lažje kadrovali nove vojake.

Zamisel o obveznem služenju vojaškega roka, ki je prišla iz SDS, je z vašim prihodom na ministrstvo potihnila.
Obvezno služenje vojaškega roka je varljivo, ker vzbuja vtis, da bi bili s tem rešeni vsi problemi popolnjevanja vojske. Problem pa je, da se mladi od ukinitve obveznega nabora niso bistveno spremenili. Takrat je bilo obvezno služenje vojaškega roka v miru odpravljeno zato, ker je bilo premalo odziva in se je večina mladih odločala za civilno služenje vojaškega roka. Raziskava, ki jo je vojska naredila lani med mladimi, kaže, da tudi sedanje generacije razmišljajo podobno. Menim, da obvezno služenje pri mladih zgolj vzbuja odpor. Zato bi bilo treba zgodbo obrniti, da bi vojaški poklic  in prostovoljno služenje vojaškega roka naredili privlačno in zaželeno ter bi se mladi sami odločili za vojsko. Prisila se mi ne zdi prava pot.

Pri zaslišanju na odboru za obrambo ste se zapletli z izjavo o vardi kot možnem viru kadrov za vojsko. Kaj menite o vardah in zakaj menite, da se ti ljudje ne prijavijo za delo v vojski, če jih že orožje in uniforma privlačita?
Varde so nesprejemljive in nedopustne, ker monopol nad represivnimi organi ima v demokratični družbi samo država in nihče drug. Moja ocena je, da bi policija morala bolj odločno postopati v incidentih, kot je bil nedavni v Slovenski Bistrici. Včasih se je tovrstne ljudi z maricami odpeljalo, se jih popisalo in z njimi opravilo najmanj informativni razgovor. Tu pričakujem več odločnosti policije. Zakaj niso v vojski, je pa razlogov več. Kdorkoli želi delati v vojski, mora prestati varnostno preverjanje in preizkus psihofizičnih zmogljivosti. Po moji oceni sta to dva ključna razloga, zakaj se ti ljudje ne želijo in tudi ne morejo pridružiti vojski ali policiji oz. vstopiti v druge državne varnostne organe.

Ste prepričani, da med vardisti ni tudi kakšnega pripadnika vojske?
Ne da bi jaz vedel. Bi bil pa presenečen, če bi se to zgodilo. Obveščevalno varnostna služba ministrstva za obrambo (OVS) preverja tovrstne odklone v radikalni smeri in o tem poroča ter ukrepa. Sam nisem bil seznanjen s poročili, da bi bili pripadniki vojske člani tovrstnih skupin.

Rekli ste, da ne marate belih knjig, a v zadnji beli knjigi o obrambi je zapisan cilj 8000 pripadnikov vojske. Kako priti do takšne številke, boste sploh skušali?
Vse je dosegljivo, je pa to odvisno od tega, koliko smo pripravljeni nameniti. Če bi dali pripadnikom vojske plačo pet tisoč evrov neto na mesec in bi imeli neomejena sredstva, bi mi te številke z lahkoto dosegli. Tega ne zmoremo, zato sem prepričan, da na kratki rok številke 8000 ne moremo doseči. Menim, da je 6500 profesionalnih vojakov res tista spodnja meja, ki omogoča dostojno opravljanje vseh nalog doma in v tujini.

Misije v tujini so stalen vir opozicijskih kritik.
Slovenija je odgovorna država v mednarodni skupnosti in imamo kot razvita država neke dolžnosti za zagotavljanje miru v naši regiji in tudi v širši mednarodni skupnosti. Naši vojaki na Kosovu niso »nebodigatreba«, ampak opravljajo zelo pomembno vlogo. Tam so zelo dobro sprejeti, predvsem pa prispevajo k temu, da je regija stabilna in v njej ni vojne ali kakšnih drugih oboroženih konfliktov. Mir na Balkanu je naš nacionalni interes, od tega imamo korist vsi.

Misiji na Kosovu težko kdo nasprotuje, vojska v oddaljenih državah, kot je denimo Afganistan, pa hitro vzbudi pomisleke.
Nedavno smo imeli razpravo z vodstvom generalštaba SV, ali je bolje za Slovenijo in za naše zaveznike, da imamo naše vojake na manjšem številu misij, pa tam več naših vojakov. Ali je bolje obratno, da smo na več koncih sveta prisotni v manjšem številu. Naše zmogljivosti so omejene in menim, da je naš zgornja meja okoli 500 pripadnikov SV, ki jih lahko pošiljamo na misije v tujino in v okviru tega moramo delovati. Odgovora, kaj storiti, še nimamo. To vprašanje ne zadeva samo našega ministrstva, ampak tudi zunanjo politiko, saj se moramo pogovoriti z našimi zavezniki in partnerji v Natu in Evropski uniji.

Če se razmere v Afganistanu uredijo in se od tam umaknemo, kam bomo poslali vojsko?
Vse bolj pomembna postaja severna Afrika, ki je vse bolj nemirna. To pa ima neposredne posledice na Slovenijo, migrantska problematika zadeva tudi nas. V Maliju že imamo naše vojake, zdaj bo potrebno sprejeti odločitev, ali bomo našo prisotnost tam še okrepili. Evropska unija to podpira in nas na raznih srečanjih zelo spodbujajo, da bi povečali svojo prisotnost tam in na nek način prispevali k miru in stabilnosti v severni Afriki. Zdaj imamo v Maliju, zaradi situacije s Covid19 krizo, samo dva vojaka. Veljavni sklep vlade dopušča do deset vojakov v Maliju. Če bi sprejeli odločitev, da se umaknemo iz misij kot so Libanon, Afganistan in še nekaterih, bi to omogočilo povečanje števila vojakov v Maliju. O številkah za zdaj še ne moremo govoriti, je pa naša naloga pomagati zagotavljati mir in varnost, da ljudje ne bodo prisiljeni bežati v Evropo.

Zamejski Slovenec, ki mu je slovenski vojak na meji meril v glavo, vojaku ne zameri, saj se mu je opravičil takoj, ko je spoznal svojo zmoto. Pričakuje pa opravičilo od politikov, ki so ga javno blatili. Se mu boste opravičili?
Če se mu je zgodila krivica in če je res to, kar trdi, bo opravičilo z moje strani dobil. Bi pa rad počakal in menim, da je to prav tudi do vojaka, da se sliši obe strani zgodbe. Zdaj je policija preiskavo predala OVS, ki opravlja preiskavo, to pa usmerja državno tožilstvo. Ko bo preiskava zaključena, bomo vedeli natančno, kaj se je zgodilo. Nočem ničesar spraševati, da mi ne bi kdo očital vplivanja na preiskavo. Ne vem, kdaj bo preiskava zaključena, gre za izjemno občutljivo zadevo in prav je, da se jo dosledno in temeljito preišče. Počakal bom poročilo in v skladu s tem ukrepal naprej. Vsekakor pa zavračam očitke, da smo na ministrstvu in v vojski s tem v zvezi kakorkoli zavajali. Če pa se po preiskavi izkaže, da je gospod Malalan imel prav in mu je bila storjena krivica, sem se mu vsekakor pripravljen opravičiti.

Ob tem, da se varnostne razmere spreminjajo, je še epidemija ustavila gospodarstvo, veliko ljudi bo brez službe. To so najbrž dobre razmere za novačenje novih vojakov?
Dobrodošli! Vsak, ki se počuti sposobnega in bo prestal varnostno preverjanje ter izpolnil psihofizične zahteve, je več kot dobrodošel. V Slovenski vojski ga sprejmemo z odrtimi rokami. Mi v tem trenutku potrebujemo tisoč ljudi, naj pridejo in jih bomo z veseljem sprejeli.

Vlada se je kar dobro znašla v razmerah epidemije, vtis je, da bo tudi zato vodilna koalicijska partnerka pridobila na moči, tudi na račun manjših članic koalicije. Se ne bojite, da vam bo SDS odpeljala del glasov?
Lahko, da jih bo, se pa ne bojimo za našo prihodnost. Smo prepričani, da imamo trdno jedro, ki je odporno na vse obtožbe, manipulacije in nas zvesto podpira. Miren sem tudi, ko delamo raziskave med članstvom, nam te pokažejo, da uživa naša ministrska ekipa med članstvom veliko podporo. Seveda pa se zavedamo določenih tveganj, v slovenskem političnem prostoru je tako, da vedno pridobivajo največje koalicijske stranke, z izjemo Mira Cerarja. Mi smo bili februarja pred dilemo, ali iti v koalicijo ali ne. Morda bi bilo bolj oportuno, če bi šli na predčasne volitve in morda dobili deset ali 11 poslancev. Prepričan sem, da smo se iz odgovornosti do države odločili prav. Ne znam si predstavljati volilne kampanje v času največje krize in kaj bi se zgodilo, če v teh najtežjih mesecih ne bi imeli operativne vlade.

Torej niste naredili napake z vstopom v to koalicijo?
Ne. Popolnoma miren sem, da je bila naša odločitev v luči vseh dogodkov absolutno in popolnoma pravilna. Se pa strinjam z vami, da se lahko zgodi, da  bomo za to plačali določeno ceno. Ali bo ta cena v volilni podpori ali kako drugače, je pa neizprosno dejstvo. Ko si na vladi, so vate uprti vsi žarometi, na tem položaju je lažje podporo izgubljati kot pridobivati.

Ste res pred časom rekli, da ne želite, da bi bil Janša vaš šef?
Ne bom tega komentiral.

Vem, da ste to rekli. Kakšen šef je torej Janša?
Doslej sem sodeloval v treh koalicijah in ta koalicija je, kar zadeva komunikacijo znotraj koalicije, najboljša. Predsednik vlade se je zelo potrudil, da je komunikacija na ravni predsednikov strank zelo intenzivna. Pogovori so vroči in napeti, ampak se pogovarjamo in zadeve sproti razrešujemo. V družini je tako, da dokler se pogovarjamo je vse v redu, ko se družinski člani nehajo pogovarjati, nastanejo težave.

Po interpelaciji gospodarskega ministra Zdravka Počivalška sta se po športno rokovala s Počivalškom. Vam tesno prijateljstvo s predsednikom stranke, ki naglo tone, nemara lahko škoduje?
Sam našo vlado jemljem kot nogometno ekipo. Vsak od članov ekipe ima svoje zmogljivosti. Kljub temu, da sem morda nezadovoljen z igro kakšnega soigralca, mu bom to povedal v slačilnici in ne na igrišču. Če hočemo, da bo ekipa uspela, si moramo na igrišču pomagati tudi takrat, ko je kdo poškodovan. Meni se zdi bolj pomembno nekomu, ki je poškodovan pomagati, četudi medtem zamudim priložnost dati gol.