Matej Tonin ob dnevu državnosti: Slovenija je enostavno preveč lepa, da bi smeli nad njo obupati

DELITE TA
PRISPEVEK
25.06.2019, NSi

 

Ob dnevu državnosti objavljamo govor predsednika NSi Mateja Tonina na proslavi občine Kamnik ob dnevu državnosti v atriju samostana Mekinje.

 

Spoštovani gospod župan, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani veterani vojne za Slovenijo, spoštovane Kamničanke in Kamničani, dragi prijatelji!

Rojstni dan naše domovine pri vsakem izmed nas prikliče posebne občutke. Vsakdo si je zagotovo za vedno vtisnil v spomin, kje je bil in kaj je počel, ko se je rojevala Republika Slovenija. Vsakdo ima svojo zgodbo.

Moja je šolarska. Malo je ljudi, ki bi prvi razred začeli obiskovati v eni državi, končali pa bi ga pa v drugi. Moja generacija je tista srečna, ki je to doživela. Prvi razred smo začeli obiskovati v Jugoslaviji, zaključili pa smo ga v samostojni in neodvisni Sloveniji.

Številni tukaj zbrani imate vojaško zgodb. Drugi policijsko, novinarsko, zdravniško ali učiteljsko. Zgodb je toliko, kolikor je državljank in državljanov. Bistveno pa je; vsakdo izmed nas je dodal svoj kamenček v mozaiku samostojne in neodvisne Slovenije. Brez vseh naših zgodb mozaik ne bi bil popoln.

Slovenija je v 20. stoletju prehodila neverjetno pot: od avstroogrske province, jugoslovanske banovine in socialistične republike, vse do mednarodno priznane, samostojne in neodvisne države.

Malo je bilo tistih, ki so verjeli, da je kaj takega mogoče, več je bilo tistih, ki so nas prepričevali, da nas je premalo in da samo premajhni za lastno državo. Svobodne in demokratične volitve pa so se še v osemdesetih zdele utopija. A nismo obupali!

Aprila 1990 smo končne dočakali prve svobodne in demokratične volitve. Slavila je opozicija, povezana v koalicijo Demos. Postavila si je jasen cilj: samostojna in neodvisna Slovenija. Čeprav je bila za osamosvojitev Slovenije odločujoča zmaga Demosa, njegova vloga v procesu osamosvajanja ni ekskluzivna.

Ne glede na vse, slovenskim komunistom ni mogoče odreči njihovega deleža v procesu demokratizacije in osamosvajanja. Slovenski komunisti so prispevali k mirnemu prehodu iz socializma v demokracijo, saj se spremembam niso agresivno upirali, kar bi lahko sprožilo prelivanje krvi. Z izražanjem skepse in opozarjanjem na pasti osamosvajanja, pa so tudi Demos prisili, da se je projekta osamosvajanja lotil bolj premišljeno in dodelano.

Na današnji dan pred 28-imi leti ob 20. uri in 42 minut je predsednik skupščine dr. France Bučar razglasil samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.

Jugoslovanska zvezna vlada in JLA sta na slovensko osamosvojitev odgovorili z vojno. Generali ene največjih evropskih armad so pričakovali lahko in hitro zmago, vendar doživeli grenak poraz. Slovenske obrambne sile, Teritorialna obramba in policija, so ustavile in nevtralizirale tehnično močnejšega nasprotnika.

Zmaga v desetdnevni osamosvojitveni vojni je pomenila, da je mlada država tudi s silo zavarovala politično odločitev za samostojnost in neodvisnost. Posebno hvaležnost smo dolžni izkazovati vsem, ki so za domovino dali največ, svoja življenja. Med njimi je tudi naš rojak Edvard Peperko. Naj počiva v miru!

Dragi prijetelji,

nič nam ni bilo podarjeno, osamosvojitveno vojno smo morali izbojevati sami, pri mednarodnem priznanju smo bili soočeni z nenaklonjenostjo svetovnih velesil. Naša edina sreča je bila, da smo v ključnih trenutkih kot narod ostali enotni.

Osamosvojitve si zato ne more lastiti nobena politična opcija. Kot pravi 3. člen ustave je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtuljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Slovenija je domovina nas vseh, zato moramo od »ta država« preiti k »moja država«. Republika Slovenija ni nekaj tam daleč, ampak je moja domovina.

V osemindvajsetih letih je naša domovina dosegla izjemne stvari. Smo člani EU, OECD in zveze NATO. Vstopili smo v schengensko območje in med državami nekdanjega socialističnega bloka prvi prevzeli evro in predsedovali EU. Državljani smo na referendumu o EU in NATO jasno povedali, da želimo biti del zahodnega sveta, ki stavi na demokracijo in spoštovanje človekovih pravic.

Slovenija je lepa. Sam ne najdem lepše države, pa sem prepotoval kar nekaj sveta. Tako raznolikega koščka nebes na zemlji ne najdete nikjer. Alpe, Slovenske gorice, Velika planina, Jadransko morje, Panonska nižina, Kras, Postojnska jama, Soča, Sava, Blejsko in Bohinjsko jezero ter še mnogo drugih fantastičnih krajev in naravnih znamenitosti. Slovenija je enostavno preveč lepa, da bi smeli nad njo obupati.

Če smo v Jugoslaviji po kavbojke hodili v Trst, v Celovec pa po banane in kavo, imamo danes vsega tega tudi v Sloveniji v izobilju. Dolžnost politike pa je, da ustvari okolje, kjer si bo prav vsak državljan te dobrine lahko tudi kupil, ne pa jih samo gledal. Z drugimi besedami povedano. Dostojne plače in pokojnine smo dolžni zagotoviti vsem.

Daron Acemoglu z univerze MIT in James A. Robinson s čikaške univerze v knjigi Zakaj narodi propadajo ugotavljata, da se odgovor za več blaginje skriva prav v institucijah države. Avtorja ugotavljata, da je način upravljanja države mnogo pomembnejši kot posedovanje naravnih bogastev.

Razviti svet s hitrimi koraki vstopa v 4. industrijsko revolucijo, kjer je digitalizacija delovnih procesov središče vsega. Slovenija v prihodnjih letih potrebuje pospešeno digitalizacijo v gospodarstvu, javni upravi in zdravstvu, če želimo ujeti najbolj razvite. Ker so Slovenke in Slovenci delovni, predani in vztrajani, verjamem, da nam bo uspelo.

Spoštovani župan, spoštovane gospe in gospodje, spoštovane državljanke in državljani,

prepričan sem, da vsak izmed nas v sebi nosi moč sprememb. Vsako dejanje je pomembno v mozaiku sprememb. Slovenijo moramo graditi na treh vrednotah: svobodi, pravičnosti in varnosti.

Slovenke in Slovenci smo različni, ni pa nobene potrebe, da smo večno razdeljeni. Spoštujmo različnost. Dovolimo, da nas različnost bogati, ne pa deli. Skupaj pojmo Zdravljico in ponosno položimo dlan na srce. Živimo na prelepem koščku Zemlje, pogovarjajmo se med seboj, saj bomo kljub razlikam vedno živeli skupaj. Boljše kot se bomo razumeli, hitrejše se bomo razvijali.

Zgradimo državo, v kateri bodo ljudje od svojih plač in pokojnin dostojno živeli. Državo, v kateri bo pravici zadoščeno in državo, v kateri se bomo vsi počutili varne. Ko se bomo še medsebojno spodbujali in se veselili uspehov drug drugega, takrat bo jasno, da za Slovenijo še vedno obstaja upanje.

Draga Slovenija, moja domovina, vse najboljše!