JE V RAZCEPLJENOSTI NARODA KAKŠNA DODANA VREDNOST?

Spoštovani predsedniki, poslanke in poslanci, prvi  načelnik Slovenske vojske,  visoki gostje, pevci in glasbeniki,  gospe in gospodje!

Počaščen sem z visoko častjo,  da lahko v letu tridesetletnice proglasitve samostojne in demokratične države Republike Slovenije nagovorim tiste, ki so jim volilke in volilci aprila 1990 zaupali odgovornost za uresničitev najvišjega političnega cilja slovenskega naroda.

Tu smo oblikovali prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament, tu smo izvolili vlado, ki je prevzela nase ključne  operativne  naloge osamosvajanja, tu smo podpisali sporazum političnih strank  o izvedbi plebiscita, tu smo brez glasu proti sprejeli zakon o plebiscitu,  tu smo potrdili Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije in tu smo potrdili našo ustavo.

Dragi takratni izvoljeni kolegice in kolegi, zakaj pa nam je  po stoletjih sanj, želja in deklaracij v enem letu uspel  zgodovinski met? Se spomnite visokih obiskovalcev, ki so nam govorili, naj ne sanjamo, da nas nihče ne bo podprl, da je politika umetnost mogočega?

Se spomnite tistih, ki so govorili o revanšizmu in novih krivicah? Nekateri so pričakovali, da bomo ravnali kot zmagovalci leta 1945.

Namenili smo se menjati državo in politični sistem, nismo delali na polarizaciji, nismo polnili kraških brezen s tistimi, ki so mislili drugače, nismo imeli političnih zapornikov. Delali smo za skupni cilj brez primere. V vladi so bili ministri, ki niso bili člani Demosa oziroma so bili iz opozicijskih strank. Pred kratkim preminuli minister osamosvojitvene vlade dr. Ingo Pasch je dejal, da smo imeli vlado narodne enotnosti.

Uspeli smo, ker smo  imeli prvič v zgodovini izpolnjene temeljne politične pogoje –  zakonodajno večino in enotno izvršilno oblast, kar je posledica zmage DEMOS-a. Brez tega ključnega izraza politične volje JLA ne bi razorožila slovenske  teritorialne  obrambe na dan izvolitve vlade in tudi ne bi bilo plebiscita. Rezultat prvih demokratičnih volitev je izhodišče in podlaga vsemu, kar je sledilo.

Padec berlinskega zidu in razpad komunizma sta razrahljala zunanjepolitični  okvir, nista pa bila garant za uspeh. Ključni za naš uspeh sta bili pripravljenost – tudi na vojno – in politična enotnost v  kritičnih trenutkih. In priprave na  osamosvajanje se niso začele šele po plebiscitu. En teden pred  plebiscitom smo v Kočevski Reki z vojaškim postrojem pokazali, da bomo branili voljo naroda, če bo treba, tudi z vojaškimi sredstvi. Tisti teden smo imeli pripravljen že tudi rezervni denar. Če ne bi bilo tako, mi danes ne bi veliko zborovali.

Vprašal sem se, kako bi bilo, če bi spomladi 1990 ob postavitvi Skupščine in vlade, ali decembra istega leta pred plebiscitom, ali ob sprejemanju Temeljne ustavne listine prevladal sovražni  govor in volja po polarizaciji. Tvegali bi  zgodovinski polom, razkol, mogoče tudi spopad in peto kolono. Bi razdeljeni lahko dosegli mednarodno priznanje?

Se spomnite, kako smo demonstrirali na Roški za Borštnerja, Janšo, Tasiča in Zavrla? Z rožami, ne z granitom. Kdor ima granit v roki, ga ima tudi v glavi.

V jubilejnem letu smo lahko brali analitike, ki so secirali politične razlike na poti v osamosvojitev, še posebej v DEMOS-u. Ni bilo enostavno voditi vlade šestih strank, ni bilo vedno lahko v parlamentu, tudi ne na diplomatskem parketu,  ampak na koncu šteje rezultat, ki je Slovenijo premaknil za svetlobni korak naprej. Vi niste bili samo njegova priča, vi ste ga soustvarjali. Zato sem vam hvaležen za vaš delež.

Osamosvojitev nas je povezala in izpeljali smo jo za vse. Zato jo lahko skupaj praznujemo. Osamosvojitev je vrednota in svetinja, ki gre  čez vse, kar se je dogajalo z nami v zgodovini. Ne ukinja razlik za nazaj, ponuja pa zavezujoč okvir za naprej.

Spoštovani zbor!

Bližajo so nove parlamentarne volitve. Vsak ima pravico vstopiti v ring slovenske demokracije in se boriti za svoje ideje, nihče  pa nima pravice delati proti ustavi, časti in dostojanstvu slovenske države.

Polarizacija brez primere nas je postavila pred jasno izbiro: ali gremo naprej po demokratični, osamosvojitveni, ustavni  in evropski poti, ali pa v terminologijo in ravnanje, ki pozna samo “naše” in se poslužuje za doseganje svojih ciljev tudi nasilja.

Ko bi v stiski morali vsi vleči isto vrv, so eni cepljeni, drugi necepljeni, številni pa razcepljeni.

Je v razcepljenosti kakšna dodana  vrednost? Nam bo to pomagalo naprej? Lahko razcepljeni gradimo sožitno Slovenijo in  združeno Evropo?

Gospe in gospodje, naprej nas pelje samo ustavna smer  in duh iz katerega smo postavili samostojno Slovenijo. Takrat smo bili vsi “naši”. Ob novih izzivih vse bolj polarnega sveta so potrebni novi skupni cilji. Nič skupnega pa ni mogoče doseči brez temeljnega spoštovanja drugega in drugačnega ter volje po sožitju.

Da bi dosegli to, spoštovani predsedniki in dragi nekdanji poslanski kolegi, predlagam Sloveniji pred volitvami močan poživitveni odmerek, da bo demokratični in osamosvojitveni celični program postal trajna sestavina slovenske  DNK in da se bo poznalo to tudi na politični kulturi. “O morebitnih stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom”.

Vesel Božič in naklonjeno leto 2022!

Bog živi samostojno in demokratično Slovenijo!