Komentar: NATO med Trumpom in Macronom

Najprej so ZDA Nato razglasile za zastarelega že pod predsednikom Bushem mlajšim, mnogo pred predsednikom Trumpom. Nato pa je pred nekaj tedni francoski predsednik Nato razglasil za možgansko mrtvega. Ta teden sta se predsednika srečala iz oči v oči v Londonu, kar ni moglo miniti brez razkazovanja mišic. Toda to mačistično pričkanje ima posledice v resničnem življenju, ki seveda niso ravno koristne, tudi če ima morda Macron prav, ko pravi, da mantra ZDA – več izdatkov za vojsko – zveni zlajnano, zastarelo in neutemeljeno.

Drži, članice Nata vojski ne namenjajo enakih deležev. Toda razen gole številke delež proračuna, namenjen vojaški opremi, ne pove prav ničesar o splošni izboljšavi varnosti v državah Nata. Varnost je posledica funkcionalne strategije, ki si prizadeva spopasti se s sedanjimi grožnjami. Zdi se, da želi Francija reči – potrebujemo nov varnostni koncept, ki temelji na skupni definiciji groženj in prednostnih nalog. Kar zadeva Macrona, pa skupno razumevanje ničesar izmed naštetega ne obstaja.

Francoskemu predsedniku težko očitamo tipično francosko obnašanje (tj. neselektivno pritoževanje nad Natom), ko pa predsednik Trump že vse od zasedbe Ovalne pisarne deluje enostransko in zaletavo na vseh najpomembnejših strateških prizoriščih – od nedavne odločitve, da se umakne iz Sirije, in skorajšnjega pokopa bližnjevzhodnega mirovnega procesa do podpiranja Saudijcev in turškega predsednika ter nenadnega obrata in izstopa iz iranskega jedrskega dogovora. Kje je izostal prepotreben posvet s ključnimi partnerji v Natu? Jasno, šlo je za politiko Najprej Amerika in g. Trumpa niso zanimale evropske potrebe in ugovori, kaj šele evropska razhajanja v mnenjih.

Ironično torej, da pride v London in francoskega predsednika obtožuje hude razžalitve, ko pa je ta zgolj na glas povedal očitno. Umetnost globokega samozavajanja in samopoveličevanja. Toda Trump je odličen pri petju svojih hvalospevov, kamor spada tudi tvitanje na poti nazaj v Washington, da bodo zdaj zaradi njegovih izjemnih pogajalskih sposobnosti članice Nata več sredstev namenile za vojsko. To samo po sebi ne drži niti ne drži, da so ZDA sredstva, ki jih namenjajo vojski, obdržale na enaki ravni. Dejstvo je, da g. Trumpu za to ni mar, niti očitno nima potrebe po spominu, saj je njegov pristop k oblikovanju politike popolnoma podrejen instinktom in niti malo premisleku. Je kralj blefiranja in Macron je to zgolj povedal na glas.

Nič čudnega torej, da se predsednik ZDA ni zdel sposoben pogovarjati o različnih vrstah groženj, s katerimi se sooča zavezništvo, z Macronom ali katerim koli drugim državnim voditeljem, prisotnim na srečanju Nata v Londonu. Želel je govoriti o proračunu, in sicer samo o proračunu. Ali vojski namenite dovolj denarja, g. Macron, je želel vedeti Trump. Ameriški predsednik se že pripravlja na nov spopad z Nemčijo o prav tej temi. Kako plitko. Kako odtujeno od zelo resničnih groženj, ki se kopičijo na pragu Evrope – od Sirije, ki ostaja v popolnem stanju kolapsa in je varno zatočišče za teroristične celice vseh vrst, izraelskega volilnega pat položaja in posledic tega za bližnjevzhodni mirovni proces do vse večje iranske notranje nestabilnosti in obnovljenih saudskih apetitov po regionalni hegemoniji. Medtem ko so poglavarji Nata stikali glave v Londonu, so Saudijci oznanili, da bodo preplavili naftni trg, razen če se vsi proizvajalci nafte, bodisi da so del Opeca ali ne, držijo vnaprej določenih omejitev za izvoz nafte, ki so jih določili Saudijci sami. Naftni svet, ki ga nadzira Saudova Arabija, ni v interesu članic Nata. Toda o tem v Londonu ni bilo izrečene niti besede.

V njihov zagovor, voditelji Nata so ta teden omenili vedno večjo strateško konkurenco s Kitajske, za katero zavezništvo zdaj vsaj priznava, da predstavlja sistematično, rastočo grožnjo. Toda zelo malo so govorili o Rusiji in Natovi vzhodni dimenziji, ki je še eno pozabljeno poglavje nedokončanih politik.

Ko sem leta 2005 prvič obiskal Ukrajino na uradnem obisku malo po oranžni revoluciji s takratnim predsednikom OVSE-ja, Dimitrijem Ruplom, se spomnim, kaj nama je takrat dejala novo izvoljena predsednica ukrajinske vlade, Julija Timošenko: Morda smo danes zmagali v revoluciji, toda Rusija je naš dolgoročni in trajni sovražnik. Brez varnega in trdnega temelja v EU in Natu je ukrajinska prihodnost nenehno v negotovosti. Štirinajst let in več vstaj pozneje še vedno nimamo končne rešitve za vprašanje ukrajinskega članstva v Natu kljub jasni obljubi, ki jo je Zahod dal leta 2008 na zasedanju Nata v Bukarešti tako Ukrajini kot Gruziji, ko je priznal njun legitimni interes in pravico, da si prizadevata za polnopravno članstvo v Natu. Prav tako nimamo strateške vizije za Azerbajdžan niti za južnokavkaški koridor, ki vodi do Kaspijskega jezera, od koder bi imel Nato veliko boljši položaj, da se zoperstavi kitajski strateški ekspanziji, iranskemu notranjepolitičnemu vrenju in ruski agresivni politiki v soseščini. Kot je v svoji knjigi Velika šahovnica, klasiki za globalno strategijo, zapisal Zbig Brzezinski, tisti, ki nadzoruje Srednjo Azijo, nadzoruje tudi globalno geopolitiko. Zakaj Nato spi, namesto da bi razvijal celovito srednjeazijsko politiko?

Zato ker smo namesto razpravljanja o ciljih politike, namesto ponovnega potrjevanja strateških ciljev in preoblikovanja zavezništva za polno usposobljenost za reševanje izzivov v današnjem svetu zaposleni z branjem o tem, kako se je kanadski predsednik vlade norčeval iz predsednika Trumpa za njegovim hrbtom. Medijske mreže nas silijo, da razpravljamo o tem, kateri voditelj je zmagal v londonski bitki – Macron ali Trump?

Naj še enkrat parafraziram g. Macrona, zresnimo se. Nato mora premisliti svoje temeljne varnostne izzive in ponovno umeriti politične cilje, če želi preživeti naslednjih deset let. Generalni sekretar Nata, g. Stoltenberg, se tega močno zaveda, in za leto 2020 bi moral sklicati možganski vrh Nata, na katerem bi zavezništvo sprejelo nov desetletni varnostni mandat.

Borut Grgič je ladjar in nekdanji zunanjepolitični svetovalec slovenskega ministra za zunanje zadeve.