KOMENTAR: LAHKO COVID-19 UNIČI NAFTO?

DELITE TA
PRISPEVEK
06.05.2020, NSi

Z zaustavitvijo gospodarstva zaradi pandemije COVID-19 je svetovna poraba energije dosegla novo najnižjo točko. Prejšnji teden smo tako spremljali, kako so naftne terminske pogodbe za maj padle pod ničlo – proizvajalci nafte torej plačujejo za to, da se znebijo črnega zlata. Nihče ne ve, kako dolgo bo svetovno gospodarstvo še ustavljeno, toda gotovo dovolj dolgo, da se bodo v hudih težavah znašli številni dražji proizvajalci nafte, od podjetij, ki jo pridobivajo iz plasti skrilavcev, do proizvajalcev, ki jih stroški črpanja stanejo več kot 30 dolarjev na sodček. To je zdaj jasno vsem v naftni industriji, od Teksasa do Bakuja.

Negativen pritisk trga na zemeljski plin iz skrilavcev in naftne vrtine z visokimi stroški črpanja bo zahteval državne intervencije, ki pa bodo zaradi svetovne epidemije brez primere potrebne tudi v drugih sektorjih in segmentih gospodarstva hkrati – na primer v zdravstvu in proizvodnji hrane. Z vidika nacionalne varnosti sta oboje strateška sektorja. Enako je z energijo. Toda ne z nafto samo po sebi. Na trgu že obstajajo številne alternative, ki lahko gospodarno in učinkovito (z okoljskega vidika) nadomestijo nafto. Vsaj v ZDA pa se bodo lahko vladni napori za reševanje črpalcev nafte iz plasti skrilavcev izkazali za nemogoče in neupravičene v primerjavi s cenejšimi in čistejšimi energetskimi alternativami, ki so že na voljo na trgu. Nikakor pa ZDA niso edina država, ki se sooča z dilemo – rešiti industrijo z omejeno prihodnostjo ali jo kar takoj poslati na smetišče zgodovine?

Če bo kratko- in tudi dolgoročno iz ZDA prihajalo manj nafte, bomo lahko priča prenosu moči nazaj na OPEC in Rusijo, tradicionalna akterja na naftnem trgu. Toda tudi tukaj je geopolitični dejavnik tveganja vgrajen v nekaj, čemur nekateri pravijo prijateljstvo zaradi koristi. Brez ZDA v konkurenci sta Rusija in OPEC neposredna tekmeca na naftnem trgu in njuni naftni interesi niso vedno koherentni niti usklajeni. Poleg tega sta Saudova Arabija (vodilna v OPEC) in Rusija strateški tekmici za vpliv na Bližnjem vzhodu. Saudova Arabija si prizadeva, da bi dosegla regionalno premoč. Vloga Rusije v tej regiji pa izhaja iz njenega strateškega plinskega partnerstva s Turčijo, ki je prav tako ena izmed igralk na črnomorskem varnostnem odru. Moskva bo v regiji delovala predvsem s skrbnim zavedanjem svojih občutljivih odnosov s Turčijo. To pa morda nikakor ne bo ustrezalo interesom Saudove Arabije in njenega ambicioznega kralja v senci, MBS.

Poleg tega bo ob vse manjšem pomenu nafte v ZDA zaradi strateškega nacionalnega prehoda na električno mobilnost in proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, kar se je začelo že davno pred COVID-19, politični interes Washingtona na Bližnjem vzhodu morda uplahnil in se osredotočil na zgolj eno vprašanje – zagotavljanje varnosti Izraelu. S tem bo v regiji nastal vakuum moči in nedvomno ga bodo zapolnile sile, ki so še vedno odvisne od bližnjevzhodne nafte in ki so geostrateško mnogo bližje temu območju, torej Rusija, Kitajska, Indija in do določene mere EU.

Toda EU ima omejeno sposobnost projiciranja moči. Njena orodja za strateško delovanje so skoraj neobstoječa in gotovo mnogo manj učinkovita kot na primer kitajska. Spomnimo se samo pobude »En pas, ena pot« (One Road One Belt) in ugotovili bomo na kakšni ravni in kako kompleksen je kitajski strateški globalni odtis, ki ga sponzorira država. EU nima takšnih orodij, s katerimi bi lahko tehtnico nagnila v svojo korist, in nima zmogljivosti za nadzor ali prevzem strateške infrastrukture zunaj Evrope. Za EU je nepredstavljivo, da bi kupila pristanišče ali železnico na Kitajskem, medtem pa ima Kitajska v lasti številna večja pristanišča po Evropi, ne nazadnje tudi evropska vrata za trgovino proti Aziji v Pireju. Torej lahko predvidevamo, da bo poameriško razmerje moči na Bližnjem vzhodu dobilo veliko bolj rusko-azijski kot pa evropsko-azijski okus.

Obenem Evropa doživlja svojo preobrazbo z odmikom od fosilnih goriv in v smeri  električne mobilnosti ter proizvodnje čiste električne energije. To je za Bruselj samo po sebi zadostna politična utemeljitev, zakaj se ne loti načrtovanja celovitega angažmaja na Bližnjem vzhodu, kar je strateško nespametno, četudi je z energetskega vidika ekonomsko upravičeno. Evropska zavezanost čisti energiji vsekakor ni reverzibilna, saj jo sama Evropa podpira z vlaganji v čisto avtomobilsko tehnologijo in zeleno elektriko. Tako kot v ZDA so se ti trendi začeli že pred izbruhom COVID-19 in sodeč po odzivih v celotni evropski politični krajini se zdi, da bodo zdaj tudi zaživeli. Francoski predsednik Emmanuel Macron je že izjavil, da bo stara normalnost po izbruhu virusa enostavno nemogoča: »Ko bomo izšli iz te krize, ljudje ne bodo več sprejeli, da morajo dihati umazan zrak.«

Konec koncev znanstveniki ugotavljajo neovrgljive povezave med slabo kakovostjo zraka, njegovim vplivom na zdravje dihal in smrtnimi primeri zaradi COVID-19. Urbana območja, obdana z gorami, kjer se v zimskem času onesnažen zrak zadržuje več mesecev, poročajo o največ primerih COVID-19 in največ smrtih, povezanih s to boleznijo. Prst je uperjen proti avtomobilskemu onesnaževanju, kar je enako, kot bi rekli, da je kriva naftna industrija.

Kaj to pomeni za nafto, ali lahko računamo, da bo ostala motor globalne mobilnosti? Njena usoda je ujeta med geopolitična tveganja, ki izhajajo iz spreminjajočih se razmerij moči na Bližnjem vzhodu, neizpodbitne okoljske dokaze, ki avtomobilsko onesnaževanje povezujejo z boleznimi dihal, in eksponentne tehnološke inovacije na področju avtonomne električne mobilnosti ter proizvodnje zelene energije. Zato lahko rečemo, da prihodnost nafti ni naklonjena. Ta industrija se bo morda kmalu znašla v enaki bitki za ugled in tržni delež kot pred nekaj desetletji tobačna industrija. Tudi tam so neizpodbitni dokazi, da je pljučni rak povezan s kajenjem, države sčasoma obrnili proti kajenju, nekatere so ga v celoti prepovedale, druge so ga na javnih prostorih močno omejile. Tobačnim podjetjem so strmoglavile delnice, prodaja pa upadla. Podobno se bo tudi naftna industrija morala soočiti z neposredno odgovornostjo za zbolevanje ljudi.

Odgovorni politiki in menedžerji ne morejo več zanikati tveganj, neločljivo povezanih s prihodnostjo, ki bi temeljila na nafti. Raje kot z njo bi se morale vlade in vodstva v podjetjih ukvarjati s prehodom v prihodnost, ki ne bo temeljila na nafti, temveč na popolni elektrifikaciji in obnovljivi energiji. Električni avtomobili bodo vsekakor nadomestili dizelske motorje, energijo, proizvedeno iz nafte in zemeljskega plina, pa bodo nadomestile vetrna in sončna energija ter energija plimovanja. Te tehnologije niso le zgolj na voljo, temveč se eksponentno izboljšujejo in s tem naglo znižujejo stroške električne energije.

Danes se lastnikom tankerjev cedita mleko in med. Njihove ladje se najemajo po neverjetno visokih cenah, višjih od 230.000 dolarjev na dan, toda če verjamemo trendom, je za lastnike tankerjev to morda zadnja večerja. Kmalu bodo ta plovila postala neuporabna, njihova vrednost pa bo odvisna od cene starega železja. Nafta bo utonila v zgodovino.

————

Borut Grgič je ladjar ter ustanovitelj in vodja projekta transCaspian.