KOMENTAR FEDERICA V. POTOČNIKA: KORONAVIRUS IZ PRVE ROKE

Koronavirusi so skupina virusov, ki so nam že dolgo znana. Povzročajo blage prehlade, zato se z njimi ne obremenjujemo. Pred leti je bila epidemija SARS, nato manj znani MERS; oba spadata v to skupino virusov, ki sta zmutirala v nevarnejše oblike. Tokrat pa je prišlo do sprememb virusa, ki jih še vedno odkrivamo in jih ne poznamo v celoti.

‼Mahamo iz Infekcijskega oddelka @CeljeSb!
Hvala @HeraldicaSVN za zastavo boja zdravstva proti koronavirusu! pic.twitter.com/qvVddVVMkr

— Federico V. Potočnik (@FVPotocnik) April 2, 2020

Vemo pa, da se širi kapljično (torej z govorjenjem, kihanjem), ne pa aerogeno, kot na primer mnogo bolj nalezljive ošpice. To pomeni, da se virus po zraku ne širi, če ni izkašljanih ali izgovorjenih kapljic, ki hitro padejo na tla, zato pripročamo 1.5m razdalje. Poudarjam, da do danes ni trdnih dokazov, da bi se COVID-19 širil aerogeno. Če bi temu bilo tako, bi bilo prenosov neprimerno več. Je pa res, da pri nekaterih medicinskih postopkih, kot so bronhoskopija ali aspiracija pljuč pa se te kapljice lahko aerosolizirajo, zato v teh prostorih uporabljamo dodatno zaščito. Znano je tudi, da pri 80% poteka kot blag prehlad, 20% jih po kakšnem tednu brez večjih težav nenadoma začne težko dihati in potrebujejo bolnišnično zdravljenje, 5% pa intenzivno terapijo. Zato so poslabšanja praviloma 10 dni z zamikom. Če imate danes 100 okuženih, jih boste 20 hospitalizirali šele čez dober teden. In res: pred desetimi dnevi smo imeli 400 okuženih, te dni jih imamo nekaj čez 100 v bolnišnicah.

Te dni je odmevala odločitev o nošenju obraznih mask in rokavic v javnih krajih. Tukaj si stroka ni povsem enotna. Jaz in moji kolegi v Celju menimo, da gre za nepotreben ukrep, ki bo naredil več škode kot koristi. Zakaj? V zdravstvu redno uporabljamo maske in lateksne rokavice, ker pomagajo. Vendar je ključ v pravilni uporabi le-teh. Masko lahko človek nosi največ 2 uri, nato jo mora odvreči. Lateksne rokavice so tudi za enkratno uporabo. Kaj pa se v praksi dogaja? Nihče nima doma takšnih zalog zaščitne opreme. Zadnjič je prišel pacient k meni podpisat neke papirje. V tistih petih minutah se je gospod s svojimi rokavicami dotaknil zvonca, kljuke, stola, mojega pisala, 2x obraza, jakne, stola in spet kljuke. Pred tem pa namestil redko masko FFP3 (katerih res ni na pretek) za 180 stopinj narobe obrnjeno. Tako, seveda, maska ne ščiti; če se maska večkrat uporablja pa postane kot kompost izdihanega zraka. Ljudje z rokavicami in maskami dobijo lažen občutek varnosti in pozabijo na osnovo: pogosto umivanje rok in kašljanje v rokav.

V bolnišnicah potekajo priprave že dva meseca. V Celju so protokoli vzpostavljeni; zdravniki, sestre in ostalo osebje smo vpeljani in strenirani. Srečo smo imeli, da se je začelo z majhnimi številkami, ker smo tako lahko preizkušali sisteme, ne da bi bili v stiski, kakor se dogaja v sosednji Italiji. Dobro je tudi, da število novih primerov ne narašča tako hitro. To pomeni, da bomo zmogli najti posteljo in respirator za vsakega, ki ga bo potreboval.

Na začetku je Civilna Zaščita pripeljala tri zabojnike, ki so jih namestili pred stavbo urgence za to, da se pretestira prebivalstvo na način, da ne bi vstopali v bolnišnične prostore. Ker so bili praktično vsi neprizadeti, so odšli nato domov in smo jim rezultate sporočali po telefonu.

Celjska bolnišnica ima več stavb, urgenca je prostorsko ločena. 20.3. smo preselili vse urgentne službe v glavno stavbo in smo urgenco spremenili v COVID-urgenco. To pomeni, da se osebje obleče v varovalno opremo pred vstopom v stavbo in to opremo nosi ves čas. Tja prihajajo vsi COVID-pozitivni pacienti ne glede na patologijo in vsi pacienti z vročino in prehladnimi znaki, torej sumljivi za COVID-19. Vsakega se obravnava, kot da je okužen. Vsakemu se pred vstopom vzame bris na COVID-19, nato ga pregleda zdravnik. Na izmeno smo štirje zdravniki: en splošni, en infektolog in dva internista. Če se izkaže, da je bris negativen, gre pacient v t.i. “čisto” urgenco, kjer se obravnava vse preostale paciente, ki nimajo suma na COVID-19. Okužene, ki potrebujejo hospitalizacijo, pa sprejmemo na infekcijski oddelek, ki smo ga za ta namen prilagodili. Če se poslabšajo do te mere, da potrebujejo intenzivno zdravljenje, so premeščeni na intenzivni oddelek. Ta oddelek ima originalno nekaj čez deset postelj, ampak je predvidena razširitev, kjer se že pripravlja in namešča opremo, aparature in nove respiratorje.

Na našem oddelku imamo trenutno enajst hospitaliziranih pacientov, večina jih potrebuje kisik. Sprva nimajo hudih simptomov, kar pa se v nekaj dneh lahko naglo poslabša. Prične jih dušiti, ker zrak vse težje prehaja v pljuča in naprej v tkiva. Rentgenske slike pljuč so lahko zares dramatične. Če se stanje še naprej slabša, jih premeščamo na intenzivno terapijo. Najstarejši pacienti pa intenzivnih ukrepov ne bi prenesli, zato jim lajšamo bolečine in dihalno stisko z zdravili. Po tem, kar sem do zdaj videl, je tudi proces umiranja pri tej bolezni zahrbten in vse prej kot miren. Zato močno poudarjam potrebo po tem, da se starejše ščiti pred okužbo in se vsi držimo omejitev v prostoru ter higienskih ukrepov.

Za konec pa naj povem, da čeprav je COVID-19 zares težka bolezen, bo velika večina obolelih ozdravela. Potrebno se je držati navodil in varovati vse člane skupnosti pred okužbo.

Upam, da vam naša izkušnja pomaga pri tem, da ostanete zdravi, da skupaj premagamo to bolezen. Nekateri med vami ste nekoč morali v vojno, sedaj pa se od večine zahteva le, da ostanemo doma. Ne bi smelo biti težko.

Federico V. Potočnik, dr. med.