Komentar: Ko Velika Britanija odide

DELITE TA
PRISPEVEK
03.02.2020, NSi

Ko se je prvič pojavilo vprašanje Brexita, je bilo težko verjeti, da se bomo v začetku leta 2020 zares poslovili od Velike Britanije. Verjetno tudi David Cameron ideji o Brexitu nikoli ni verjel, zato je tudi tako brezskrbno razpisal referendum o tem ali bodo Britanci še naprej del EU ali ne.  Pa tudi po referendumu, v katerem sta se spopadla status quo in radikalni domoljubi, mnogi, vključno z avtorjem teh vrstic, nismo verjeli, da se bo Brexit zares zgodil. Na slepo smo verjeli, in nekateri še danes verjamejo, da je članstvo v EU tako zelo privlačno, de se mu preprosto ni mogoče odreči.  Očitno temu ni tako. Britanija je odšla, in mi ki smo verjeli, da nikoli ne bo, smo ostali brez besed, z praznim žakljem v rokah.

Seveda je razlogov tako kot pri vsaki ločitvi veliko. Toda med vsemi možnimi zakaj-i, se mi zdi da je najbolj kriva prav tista bleda in napihnjena ideja o federalizmu – ideja o združenih državah EU, o kateri poslušamo že desetletja – in vedno bolj verjamem, da je prav ta ideja, oziroma obsedenost s tem političnim projektom, kriva za izstop Velike Britanije, pa tudi za vse večje radikalne politične glasove, ki jih dan danes slišimo iz sosednjih držav. V čem je problem federalizma? Prav v tem, da niso vse evropske države iste. Da nimamo iste zgodovine; istih idej o tem, kako bi se razvijali kot skupna enota; do tega, da nimamo iste kulture in istih pogledov na svetovno dogajanje. In ko EU odloča, odločajo vse države v en glas, kar pomeni, da je zelo malo prostora da se politični projekti izpeljejo, kaj šele, da bi se realizirali hitro. In tukaj je Evropa slaba, nekonkurenčna in zaspana napram Kitajski, Rusiji, pa tudi Ameriki, kjer je pot do odločanja hitrejša, bolj učinkovita in ustaljena.

Ker nismo hitri in smo še manj učinkoviti, so mnogi znotraj EU danes upravičeno frustrirani. Po domače povedano, ljudje imajo poln kufer šibke in politično revne Evrope. Ker ne vidijo skupne poti naprej si želijo, da bi imeli vsaj doma močne paradne konje z jasnimi, čeprav poenostavljenimi političnimi stališči.

Problem je tudi v tem, da je ideja o evropski federaciji pripeljala do razvoja bruselizacije. Kar pa ni demokratično sobivanje in odločanje, ampak birokratski poskus upravljanja postopkov z našim lastnim premoženjem.  Naši britanski bratje in sestre so se najedli te juhe. In najedli smo se je tudi mnogi drugi. V Bruslju še naprej vlada prepričanje, da je komisija tista, ki piše predpise, mi ostali, državljani suverenih držav, pa smo tu zato, da jim elegantno in nasmejano poziramo.

Mislim da od Brexita naprej, ta voda ni več pitna. In če Evropa zeli preživeti po Brexitu, bi bilo smiselno zavreči idejo o federativnem evropskem modelu. Verjamem, da to zveni kot hudičevo tolmačenje vsem pripadnikom in zaljubljencem v eno in enotno Evropo, ki bi nekega dne bila kot so danes ZDA. Ampak, dragi moji liberalci in idealisti, Evropa ni Amerika, 2020 ni 18. stoletje, in jaz nisem Lucifer, ampak realist. Časi so drugačni in temu primerno se moramo reorganizirati.

Evropa danes potrebuje fleksibilni model, brez pretiranih pritiskov po enotnosti na vseh področjih. Zavzeti bi se bilo treba za »a la cart« model. O tem se je že veliko pisalo, še več pa se bo. Odločanje v EU je isto kot, če pride 27 ljudi v restavracijo na kosilo – eni bi juho, drugi krompir, tretji zelje in tako dalje. V takih situacijah je najlažje skupaj določiti glavne smernice – jedli bomo meso, ne ribo; predjed, glavno jed in sladico – o detajlih pa odločajte sami.  Bistveno večji logistični zalogaj bi bil, če bi 27 lačnih stricev in tet sedlo za mizo, nakar bi natakar razkril pravila: vsi boste jedli isto, oziroma nobeden nič, v kolikor ne bo dogovora. O tem, kaj boste jedli, pa prepuščam vam. Alarm. Velika verjetnost je, da bi vseh 27 odšlo domov lačnih ust in praznih želodcev po dolgih urah razprave.

In tako je tudi pri odločanju o skupni politiki v EU: veliko pregovarjanja in dogovarjanja, efekt in izkupiček pa je po navadi majhen. Ker je tako, in ker je imeti EU kot pokroviteljsko organizacijo še vedno bolje imeti, kot je ne imeti, bi se bilo dobro dogovoriti o nekem skupnem minimumu, kot je na primer meso, ko pride skupina na večerjo. Ostalo pa prepustiti, da se države, ki imajo interes pri neki politični iniciativi dogovarjajo same.

Kaj torej je tisti minimum? Po mojem prepričanju je to prost pretok ljudi, kapitala, blaga in storitev. Štiri evropske svobode.  Vse kar je več od tega, pa naj spada pod »a la cart« pristop o dogovarjanju in sodelovanju. Tisti, ki želijo sodelovati v skupni obrambni politiki, bi morali imeti proste roke, da temu interesu sledijo. Tisti, ki pa bi želeli iz tega področja izostati, pa bi prav tako morali imeti isto možnost ne sodelovati. Enako velja za kmetijsko, socialno, zdravstveno, okoljevarstveno, in še kakšno skupno politiko, ki jo danes federativno naravnan model narekuje vsem članicam.

Kaj bi bil izplen takšnega fleksibilnega modela EU?  Pripeljal bi do tega, da bi se države z željo po globljem povezovanju temu lahko posvetile brez zadržkov. Kot drugo, bi dosegli sodelovanje znotraj EU med zainteresiranimi strankami, ne pa kot se dogaja danes, ko doživljamo živčne zlome ob neodločnosti in nezainteresiranosti posameznih članic na določenih področjih, in na koncu pridemo do realnosti slabih odločitev ter posledic le teh na lokalni in globalni ravni. In tretja točka, »a la cart« pristop je bistveno bolj politično obarvan model delovanja, kot pa bruseljski »top down management«, ki ubija, ne pa krepi demokratični etos znotraj EU.

Jasno je, da EU v takem formatu kot ga danes imamo, ne more naprej. Reforme so nujne. A če bodo federalisti še naprej nažigali z idejo o Združenih državah Evrope, se bojim, da je Brexit šele začetek konca in ne konec začetka EU.

————-

Borut Grgič je poslovnež, ladjar in lastnik instituta za strateške študije (ISS), ter so-ustanovitelj Blejskega strateškega foruma.