KAKO DO TRAJNEGA MIRU V UKRAJINI?

Putinov napad na Ukrajino je napad na demokratične vrednote in surova kršitev mednarodnih norm. Morebitna Putinova zmaga bi pomenila, da je v 21. stoletju še vedno mogoče spreminjati državne meje s surovo močjo. To bi postal popolnoma drugačen svet kot ga poznamo danes. To bi bil svet, ki bil izjemno nevaren za majhne države.Slovenija je bila leta 2022 na pravi strani zgodovine. Od samega začetka nam je bilo jasno, da je naša moralna dolžnost, da po svojih močeh pomagamo pri ukrajinski obrambi. V skladu z našo temeljno ustavno listino in našimi zgodovinskimi izkušnjami imamo dolžnost, da podpiramo Ukrajino, dokler se je pripravljena braniti.

Spomladi 2022 smo bili pri obrambi Ukrajine po dejanjih ena izmed vodilnih držav. Med prvimi smo pošiljali orožje in strelivo. Ko so se številne države umikale iz Kijeva, je Slovenija vračala svoje diplomatske predstavnike in z obiskom predsednika vlade dokazala, da Ukrajinci niso sami. Iz lastnih izkušenj smo se zavedali, da je v prvih dneh napada praktična in moralna pomoč ključna. Odloča o življenju ali smrti.

Slovenski prispevek v okviru odziva zavezništva NATO na Putinovo invazijo je bil konkreten. Ostajamo v misiji eFP Latvija. Dodali smo našo prisotnost v misiji eVA Slovaška. Krepimo kolektivno obrambo, da se tragedija vojne vihre še dodatno ne približa ozemlju Slovenije. Uspelo nam je še nekaj zelo neznačilnega za slovensko politiko. Kljub menjavi vlade, je nova Golobova vlada nadaljevala z načrtovanimi paketi vojaške pomoči Ukrajini, čeprav bi jih lahko zaustavila. Lahko bi ustavili odobreno donacijo 35 oklepnih vozil pehote ali pa donacijo 28 tankov. Niso! Za mednarodno kredibilnost Slovenije je bilo to izjemnega pomena.

V Ukrajini je bilo od začetka Putinove invazije ubitih več kot 100.000 ljudi, najmanj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Vsako izgubljeno življenje je tragedija. Koliko ljudi bo še moralo umreti zaradi Putinovih imperialističnih ambicij? Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da to krvavo vojno ustavimo. Žal pa vojne ne bodo ustavila mirovna pisma, ampak zgolj izdatna pomoč Ukrajini.

V preteklem letu so številni, od predsednika Macrona do kanclerja Sholza, pozivali Vladimirja Putina, naj ustavi krvavo vojno. Žal neuspešno. Ker je bila Putinova odločitev za invazijo emocionalna, racionalni argumenti žal ne prijemljejo. Na Putinove besede se ni mogoče zanesti. Še januarja 2022 je vztrajno zatrjeval, da invazije na Ukrajino ne bo. Edina stvar, ki jo Vladimir Putin razume, je surova moč. Prav zato je edina pot k miru, vzpostavitev ravnotežja na bojišču, ko bo tudi Putinu jasno, da s silo ne more pridobiti ničesar več. Odlašanje pomoči Ukrajini, pomeni podaljševanje vojne.

Za začetek letošnje pomladi se načrtuje nova ruska ofenziva. Vladimir Putin bo poskusil še enkrat s silo doseči, kar si je zastavil. Težave s tehniko in logistiko, poskuša kompenzirati s številčnostjo. V teku je nova ruska mobilizacija in priprava enot za spomladansko ofenzivo. Če Putin letošnjo pomlad zlomi Ukrajino, je najverjetneje logično nadaljevanje Moldavija. Nima kaj izgubiti. Tam ima že tako ali tako stacionirano vojsko. Z »ljudskimi« protesti je že začel ustvarjati kontekst za priključitev. Kdo je naslednji? Morda Gruzija? Kje se to ustavi?

Za prihodnji mir je ključno, da se letos spomladi Ukrajina obrani. Brez naše pomoči tega ne zmore. Tudi v tej luči je potrebno razumeti mirovne pozive in pisma, ki se sporadično pojavljajo v nekaterih državah s strani proruskih nevladnih organizacij. Pozivi k miru, ki so v resnici pozivi k ukrajinski kapitulaciji, so namenjeni slabitvi ukrajinske obrambe pred spomladansko Putinovo ofenzivo.

Vsaka vojna se enkrat konča. Tudi ta v Ukrajini se bo. Končati pa se mora z umikom Putinove vojske. To bo jasno sporočilo, da sta demokracija in mednarodno pravo zmagala. To bi bil dober obet za prihodnost.

Ob koncu vojne se bo drugi del križevega pota za Ukrajino šele začel. Dolgotrajna obnova države, predvsem pa izgradnje varnostne arhitekture, ki bo Ukrajini zagotavljala trajni mir. Ukrajina je leta 1994 v Budimpešti dobila varnostna zagotovila, ker se je odpovedala jedrskemu orožju. Zagotovila niso držala. Ne pozabimo, da je bila podpisnica zagotovil tudi Rusija. Edino zagotovilo za trajni mir v Ukrajini je njeno polnopravno članstvo v NATO. Seveda, je to možno šele, ko se vojna konča. Je pa 5. člen severno-atlantske pogodbe edino realno in trdno varnostno zagotovilo za Ukrajino, da jih Rusija v nekaj letih ali pa desetletjih, ko bo zacelila svoje rane, ponovno ne napade.

Tragična vojna v Ukrajini pa ima nekaj pomembnih lekcij tudi za Slovenijo. Prvič. Vojna v Evropi v 21. stoletju žal še vedno ni stvar preteklosti. Drugič. Naše članstvo v NATO nima alternative. Tretjič. Vlaganje v obrambo in varnost, je vedno cenejše kot vlaganje v vojno.

Slovenska obrambna politika potrebuje kontinuiteto. Potrebujemo stalnost ne glede na menjavo vlad. Vsakokratne menjave vlad in s tem povezane spremembe v obrambnih investicijah dobesedno ubijajo naše obrambne zmogljivosti. Nobena vlada se ne sme obnašati, kot da se je štetje časa začelo z njo.

Prenehati je potrebno s sanjarjenjem o oblikovanju nacionalnega konsenza o slovenski nacionalni obrambi. Od osamosvojitve dalje in preko referenduma o NATU je jasno, da tretjina državljanov nasprotuje resnim vlaganjem v Slovensko vojsko. Levica poskuša čustva tretjine državljanov politično kapitalizirati. Jasno je, da konsenza ne bo, prav zato pa se moramo osredotočiti na krepitev in negovanje ustavne večine, ki pa vlogo in krepitev slovenske nacionalne obrambe podpira.

Slovenija je samostojna tri desetletja. V svetovni perspektivi je to drobiž. Če želimo v naslednjih stoletjih preživeti kot država, potem se moramo tako tudi obnašati. Razen smrti in davkov na tem svetu ni nič gotovega, zato je skrajni čas, da naše obrambne sile začnemo dolgoročno in resno graditi.

Matej Tonin