Jožef Horvat: »Slovenija je iz stabilne in rastoče države v zadnjih kriznih letih postala država z najvišjim trendom naraščanja javnega dolga v Evropi

 Poslanci
državnega zbora danes na izredni seji obravnavajo predloga proračunov za leti
2013 in 2014. Aktivni v razpravi so tudi poslanci NSi. Stališče poslanske
skupine NSi je predstavil poslanec Jožef Horvat. Dejal je, da proračuna za leto 2013 in 2014 in spremljajoče dokumente DZ
sprejema v okoliščinah, ki so izjemno zahtevne, bolj kot kadarkoli po
osamosvojitvi. »Slovenija je iz stabilne in rastoče države v zadnjih kriznih letih
postala država z najvišjim trendom naraščanja javnega dolga v Evropi, zato so
tudi dosežki fiskalne ekspanzije v obdobju 2009–2011 predvsem odraz visoke cene
zamujenih priložnosti.«

Uvodoma je Horvat pojasnil, da z dopolnjenim predlogom proračuna RS za
leto 2013 znašajo prihodki 8,611 milijarde EUR in odhodki 9,620 milijarde EUR. Primanjkljaja
bo torej 1,009 milijarde evrov. V dopolnjenem predlogu proračuna RS za leto
2014 so prihodki načrtovani v višini 8,409 milijarde EUR ter odhodki v višini
9,317 milijarde EUR. Primanjkljaja bo še vedno blizu ene milijarde in sicer
0,908 milijarde evrov.

Poudaril
je, da proračuna za leto 2013 in 2014 in spremljajoče dokumente sprejema DZ v
okoliščinah, ki so izjemno zahtevne, bolj kot kadarkoli po osamosvojitvi. »Slovenija
je namreč iz stabilne in rastoče države v zadnjih kriznih letih postala država
z najvišjim trendom naraščanja javnega dolga v Evropi, zato so tudi dosežki
fiskalne ekspanzije v obdobju 2009–2011 predvsem odraz visoke cene zamujenih
priložnosti.« Dejal je, da realni obseg bruto domačega proizvoda v državi je
danes pod ravnijo izpred petih let. »Po bruto domačem proizvodu na prebivalca,
izraženem v kupni moči, smo izgubili že skoraj celo desetletje, danes smo na
ravni leta 2003. Realni obseg investicij je padel celo na raven izpred
trinajstih let, na leto 1999.«

V
nadaljevanju je tudi pojasnil, da je zaposlenost v državi na ravni leta 2005, to
pomeni, da smo šli nazaj za 7 let. Po drugi strani pa je zaposlenost v javnem
sektorju s 160 tisoč zaposlenimi daleč največja v naši zgodovini. »Primanjkljaj
sektorja države se je po močnem povečanju v prvem kriznem letu 2009, pa tudi v
naslednjih dveh letih, 2010 in 2011, ohranil na visoki ravni in je lansko leto
dosegel najvišjo raven po letu 1995.«

Objavljamo nadaljevanje stališča Jožefa Horvata:

»To je
samo nekaj dejstev, ki so povzročila močan pritisk na naš javnofinančni
položaj, da je zaporeden več kot 6% proračunski primanjkljaj v letih 2009, 2010
in 2011 povečal obseg javnega dolga v zneskih 21,9 % bruto domačega proizvoda
ob koncu leta 2008, čez mejo 50 % in v letih 2009-2011 smo naš javni dolg več
kot podvojili. Več kot 8 milijard evrov zadolžitev iz obdobja 2009–2011 se je
na koncu namesto v večji gospodarski rasti, investicijah in razvoju odrazilo z
eno milijardo nižjim bruto domačim proizvodom in z blizu 50.000 dodatnih
brezposelnih.

Danes
ni namen, da bi iskali odgovor na vprašanje, kam je šel ves ta denar, bo pa zato
še dovolj priložnosti. Slovenija je krizo dočakala z nekaterimi strukturnimi
problemi, pa tudi z najvišjo ravnijo gospodarske razvitosti v svoji zgodovini
in kot druga najmanj zadolžena članica evro območja. Bruto domači proizvod na
prebivalca izražen v kupni moči, je leta 2008 dosegel 91 % povprečja Evropske
unije. Z izjemo Luksemburga, smo bili edina članica Evropske monetarne unije z
obsegom javnega dolga pod 22 % bruto domačega proizvoda. Imeli smo tudi
najnižje število brezposelnih v naši zgodovini, imeli smo praktično uravnotežen
proračun.

Vendar
pa je Slovenija gospodarsko krizo dočakala tudi s številnimi strukturnimi
slabostmi. Izjemno rigidna ureditev trga dela, visoka obdavčitev dela, nizek
pritok neposrednih tujih investicij, zaprta ekonomija, nizka učinkovitost
terciarnega izobraževanja in naložb v aplikativne raziskave in razvoj,
neučinkovito upravljanje z državnim premoženjem in še nekatere druge težave, ki
izvirajo iz časov pred krizo, so botrovale prepočasnemu prilagajanju našega
gospodarstva na povsem nove okoliščine. Zaradi nepripravljenosti slovenskega
gospodarstva in zaradi slabega poslovnega okolja je slovensko gospodarstvo v
letu 2010 na lestvici konkurenčnosti padlo za 20 mest in je tako Slovenija
osvojila v tem letu neslaven rekord med opazovanimi državami.

V tem
turbulentnem času, ko moramo prisluhniti
govorici dostojanstvenega dela ulice, ki je namenjena prav vsem trem vejam
državne oblasti (seveda tudi lokalnim oblastem), pa razočarano ugotavljam, da
nismo sposobni za interes države stopiti skupaj, svetla izjema je včeraj
soglasno sprejeta pokojninska reforma. Ob tem se mi postavlja vprašanje, kaj se
nam v Sloveniji pravzaprav dogaja. Res je, da smo v 21-tih letih naše
samostojnosti nekaj le dosegli. Res je, da je bila Slovenija v nekem trenutku
nova zvezda na evropskem nebu. Pa vendarle si nikoli po 25. juniju 1991 nismo
natančno odgovorili na vprašanja, od kod smo prišli, kje smo in kam gremo.
Strinjam se s poznavalci, da smo v evforiji lastne samostojne države zgolj
prebarvali fasado, zamenjali rože na okenskih policah, nismo pa prezračili hiše
in temeljito preuredili njene notranjosti. Zato je ta danes nefunkcionalna,
zastarela in zatohla.

Pa nazaj k
proračunski tematiki. Obravnavamo prva proračuna Republike Slovenije, ki jih je
pripravila ta Vlada, ki ji je DZ dal polna pooblastila februarja letos in je
tudi vlada katere organizacijska shema je najmanjša odkar imamo svojo
samostojno državo. Najmanjšo vlado imamo zaradi večje učinkovitosti, seveda pa
tudi zaradi manjših stroškov. Zmanjševanje
javne porabe in v tem okviru vseh javnih izdatkov je ena od ključnih prioritet
vlade in koalicije. Tako je vlada prvi korak pri zmanjševanju stroškov države
naredila takoj na začetku svojega mandata z zmanjšanjem števila ministrstev.
Samo prihranek pri plačah ministrov in državnih sekretarjev na letnem nivoju
znaša skoraj pol milijona evrov. Navajam 
nekaj podatkov, iz katerih so razvidni prihranki pri delovanju ožje
državne uprave.

Iz podatkov ministrstev izhaja, da je
masa plač za zaposlene v ministrstvih izplačana v letošnjem juliju glede na
julij 2011 manjša za 3,85 mio EUR, kar na letnem nivoju pomeni prihranek v
višini 46,2 mio EUR. Zmanjšalo se je tudi število avtorskih in podjemnih
pogodb. Če jih je bilo še julija lani skupaj 1.161, in je skupni mesečni
strošek na osnovi teh pogodb znašal 368.000 EUR, pa jih je bilo julija letos
783, mesečno izplačilo pa je znašalo 218.000 EUR. V primerjavi med julijem lani
in julijem letos je torej zmanjšanje stroškov iz avtorskih in podjemnih pogodb na
mesečnem nivoju znašalo okrog 150.000 EUR, kar na letnem nivoju pomeni ocenjeni
prihranek v višini 1,8 mio EUR.

Tudi primerjava podatkov o stroških za
službena potovanja v vladnih institucijah v prvi polovici letošnjega leta v
primerjavi z enakim obdobjem lani kaže bistvene prihranke, saj je bilo letos
porabljenih za 2,7 mio EUR manj kot lani.

Predloga
dopolnjenih proračunov RS za leti 2013 in 2014 sledita ciljem Pogodbe za
Slovenijo 2012 do 2015 in sicer uravnotežen proračun RS za leto 2015.

Ali je
časovni interval, v katerem želimo uravnotežiti proračun prekratek, je seveda
vprašanje. Tukaj gotovo imamo različne koncepte. S  temi koncepti se je ukvarjal tudi odhajajoči
predsednik republike. In če sem ga prav razumel, je predlagal uravnoteženje
javnih financ, torej zmanjšanje proračunskih odhodkov v daljšem časovnem
intervalu. Na prvi pogled simpatična rešitev, ki pa po našem razumevanju pomeni
žal tudi podaljšanje časa čakanja na izboljšanje bonitetnih ocen. To pomeni, da
bi morali podaljšati čas čakanja na ugodnejše kredite, podaljšati čas čakanja
na investicije in ne nazadnje podaljšati čas čakanja na nova delovna mesta, ki
bi rešila akutne eksistenčne probleme naših državljanov. Na to pa seveda mi v
NSi ne pristajamo.

Na tem
mestu želim poudariti tudi, da je bord direktorjev IMF-a strategijo koalicije v
Sloveniji ocenil kot ustrezno. Še posebej njeno zavedanje nujnosti hitrega
sprejemanja ukrepov. IMF je namreč v svojem Poročilu o Sloveniji pozval k hitri uveljavitvi reformnega načrta,
kamor seveda spada tudi uravnoteženje javnih financ in ta poziv k hitrosti
ukrepanja se mi zdi, da je tudi izjemno pomemben. IMF je obravnavo poročila o
Sloveniji pospremil z izjavo o podpori prizadevanju slovenske vlade za
uravnoteženje javnih financ in izvedbo strukturnih reform. IMF je ugotovil, da
se slovensko gospodarstvo srečuje s tako imenovanimi negativnimi recesijskimi povratnimi
zankami, ko težave na določenih področjih poglabljajo težave na drugih
področjih. Takšni negativni učinki delujejo med procesom razdolževanja bank in
ob finančnih težavah prezadolženih podjetij, dodatno pa jih spodbujajo
strukturne pomanjkljivosti slovenskega gospodarstva, krhkost slovenskega
finančnega sistema, šibka domača poraba in upadlo izvozno povpraševanje.

Vse to
po oceni IMF le še kliče po odločnem in takojšnjem ukrepanju za spopad s temi
težavami. IMF je strategijo trenutne vladajoče koalicije, ki daje poudarek
ukrepom za uravnoteženje javnih financ, ocenil kot ustrezno, obenem pa
pozdravlja načrte za celovite in ambiciozne strukturne reforme. V IMF so podprli
dosedanje ukrepe za sanacijo javnih financ, ki so temeljili predvsem na znižanju
javne porabe. Prepričani so, da je bilo to nujno za krepitev zaupanja finančnih
trgov.

Ko
govorimo o zmanjšanju javne porabe, smo pogosto priče očitkov, da sesuvamo
socialno državo, da smo ukradli socialno državo, da smo ljudstvo pahnili v bedo
in še bi lahko našteval. Nabor podobnih demagoških in zavajajočih izrazov je
zelo širok. V nadaljevanju bi rad pojasnil in s številkami dokazal, da so proračunska sredstva za zagotavljanje ustrezne ravni socialne države
zadnje desetletje v RS naraščala.

Ena od ključnih prioritet te vlade je zagotavljanje ustrezne ravni socialne
države, kar izhaja tudi iz predloga proračuna za leto 2013 in 2014.  Za primerjavo bom navedel podatke o
posameznih postavkah s področja sociale iz leta 2002 ter iz predloga proračuna
za leto 2013, ki ga danes sprejemamo. Iz podatkov je razvidno, da se je ob 46
odstotnem povečanju davčnih prihodkov glede na leto 2002 višina socialnih
postavk iz proračuna povečala nadproporcionalno. Tako bodo prispevki za
brezposelne ob slabi desetini višji brezposelnosti v letu 2013 znašali kar dva
in polkrat več oziroma za 143 odstotkov več kot so znašali leta 2002.

Sredstva za socialno varnost so se v
zadnjem desetletju podvojila in znašajo skoraj 300 mio EUR, za 55 odstotkov pa
bodo višja tudi sredstva za izvajanje družinske politike. Poglejmo številke:

Iz navedenega izhaja, da Vlada RS s
predlaganim proračunom 2013 še naprej posveča poseben poudarek vprašanju
socialne države. Da bi v Sloveniji ta cilj lahko zasledovali tudi v prihodnje,
je treba sprejeti nujne reforme. Reformni paket poleg pokojninske reforme in
reforme trga dela zajema tudi zakon o slovenskem državnem holdingu, zakon o
stabilizaciji bančnega sistema ter posamezne pakete za spodbujanje ugodnejšega
poslovnega okolja z manj administrativnimi bremeni. Le s pravočasno
uveljavitvijo vseh naštetih ukrepov bo mogoče spodbuditi gospodarski razvoj ter
posledično porast zaposlenosti, zaustaviti trend padanja pokojnin ter mladim
omogočiti nova ter varnejša delovna mesta.

Kot
posledica krize in seveda pristopa k reševanju krize so se v zadnjih letih
zmanjševale investicije oziroma sredstva zanje. Vsi vemo, da so investicije
nujne za gospodarsko okrevanje in zaradi tega smo v NSi zadovoljni, da v
proračunih za prihodnji dve leti bistveno povečujemo indeks investicij v odnosu
do plač in materialnih stroškov. V času, ko bi te investicije nujno potrebovali
je Slovenija tudi slabo investirala razpoložljiva evropska sredstva iz obstoječe
finančne perspektive. Veliko teh sredstev je še na voljo in to je glavni vir za
investicije.

Poleg
sprejemanja proračunov RS za naslednji dve leti pa moramo v Sloveniji
realizirati še nekaj, glede na neznosno lahkost referendumskih blokad, veliko
težjih nalog.

Brez
sanacije slovenskega bančnega sistema ni možno računati na pozitivno
gospodarsko rast, tudi če naredimo vse ostalo, niti ni mogoče predvideti, kaj
bo s podjetji, ki so danes v težavah zaradi kreditov, ki jih ne morejo
pravočasno odplačevati, sicer pa imajo dobre programe, nove proizvode in nove
trge.

Dosedanji
model reševanja krize v bančnem sektorju se je izkazal kot neučinkovit. Gre za
model dokapitalizacije. V zadnjih treh letih so slovenski davkoplačevalci preko
odločitev prejšnje Vlade, ki je napačno ocenila situacijo v slovenskih državnih
bankah, v državne banke usmerjali nove in nove stotine milijonov evrov. Banke
še vedno proizvajajo zgubo, hkrati pa imamo v Sloveniji banke, ki niso v
državni lasti, ki so delovale v enakih okoliščinah zaostrenih gospodarskih
razmer in ki ustvarjajo dobiček, pa jih ni nihče dokapitaliziral. Model
dokapitalizacije bank se je izkazal kot neučinkovit in drag za slovenske
davkoplačevalce. DZ je po vetu DS dvakrat potrdil Zakon o ukrepih Republike
Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Žal visi nad njim referendumska usoda.

Tudi
sanacija bančnega sistema ne bo avtomatično zagotovila sprostitve kreditnega
krča. Mnoga slovenska podjetja so prezadolžena in brez ustreznega deleža
lastniškega premoženja, ki bi omogočalo dodatno kreditiranje razvoja. Sanacija
bančnega sistema je torej nujen, ni pa zadostni pogoj.

Pomemben
proračunski vir bi morale biti tudi kapitalske naložbe države. Njihovo
upravljanje je razpršeno med pet različnih institucij. To upravljanje je
neučinkovito, drago in nepregledno. Dogaja se, da različni upravljavci iste
državne naložbe odločajo na skupščinah povsem nasprotno, celo konfliktno in
neracionalno. V času, ko nekateri živijo na socialnem dnu, smo priča izplačevanju
visokih nagrad, podpisujejo se dolgoročne pogodbe, dejansko se ogrožajo delovna
mesta, pa za to nihče ne odgovarja. Veliko težavo predstavlja tudi prepletenost
zasebnih interesov med člani uprave in nadzornih svetov, ki predstavljajo odmik
od dobrih praks na področju korporativnega upravljanja. Vsemu temu smo želeli
narediti konec in vzpostaviti red z rešitvami, ki smo jih zapisali v Zakonu o
slovenskem državnem holdingu, saj obstoječe stanje sistemsko znižuje vrednost
državnega premoženja in odvrača interes tujega kapitala po investiranju v
slovenska podjetja. Žal tudi nad tem zakonom visi referendumska usoda.

Poslanke
in poslanci natančno vemo, kateri so ukrepi, ki so ta trenutek za Slovenijo
ključnega pomena. To ni samo stališče koalicije, to je tudi uradno stališče
Evropske komisije, Evropske centralne banke, Mednarodnega denarnega sklada in
OECD-ja, štirih institucij, ki niso tuje, so tudi naše, ker je Slovenija del
vsake od teh, je pa njihovo mnenje zelo pomembno in med drugim vpliva tudi na
bonitetne ocene države in na to, koliko je vredno naše državno premoženje
oziroma koliko je Slovenija v svetu sploh relevanten in cenjen politični in
gospodarski partner.

Poslanka
in poslanci Nove Slovenije bomo dopolnjena predloga proračunov RS za leti 2013
in 2014 podprli. Lahko bi preigravali drugačne predloge proračunov in dopuščali
še večji primanjkljaj. Vendar se zavedamo, da če želimo ohraniti suverenost,
moramo obvladovati našo zadolženost. Prisegamo namreč na stabilnost javnih
financ za gospodarsko rast in hkratno gospodarsko rast za stabilnost javnih
financ.

Gre za
našo prihodnost, za prihodnost naših otrok, ki jih čaka šolanje in vstop na trg
dela, gre pa tudi za upokojence, o katerih smo v preteklih dneh veliko
govorili, ki so z aktivnim delom zaključili in jim želimo omogočiti dostojno
pokojnino. Gre za od Ljubljane najbolj oddaljeno slovensko vas in njene
vaščane, ki z ljubljanske perspektive velikokrat niso vidni in ne slišni. Državljani Slovenije gotovo nismo enaki,
nismo enakopravni, smo pa enakovredni.

Hvala
za vašo pozornost!«