JANEZ CIGLER KRALJ: PRVI VAL EPIDEMIJE NAS JE NAUČIL, DA LAHKO VELIKO NAREDIMO, ČE DRŽIMO SKUPAJ

Gospod minister, verjamete v konec te more?
Gotovo je bo enkrat konec, ne obupujem. Predvsem verjamem, in na tem tudi delamo, da posledice pandemije lahko omejimo – tako zdravstvene kot vse druge, ki se dotikajo mojega resorja.

Kaj je šlo narobe? Slabo ukrepanje politične in zdravstvena oblasti, ali pa smo podaniki preveč sproščeni?
Pravo vprašanje je, kaj lahko dosežemo in zmoremo. Prvi val je pokazal, da zelo veliko – ko smo skupaj. Velika večina ljudi v prvem valu ni imela neposrednega stika z obolelimi; prevladal je občutek, da virusna bolezen le ni tako zelo huda. Mogoče smo jo zato jemali preveč zlahka. V vladi, kjer sem sam odgovoren za najranljivejše skupine prebivalstva, smo se sicer trudili preprečiti nenadzorovano širitev drugega vala z naborom mehkejših ukrepov, da bi ne bilo treba ustavljati javnega življenja. Skušali smo delovati preventivno, a očitno do danes ukrepi niso prijeli. Iščemo nove poti, skladno z načrtom, ki smo ga že predstavili. (Z ministrom smo se pogovarjali v sredo pred seje vlade, ki je ukrepe močno zaostrila, op. a.)

Skoraj enajst ur ste v ponedeljek prebili v državnem zboru. Ko ste prišli domov, so že vsi legli k počitku?
Da, vsi so že spali. Domov sem prišel malo pred polnočjo. Odločitev, da pristanem na ministrovanje, sva sprejela skupaj z ženo. Pripravljena sva bila plačati tudi to ceno.

Je bilo vredno prebiti toliko časa na odboru?
Bilo. Če pomislim na vse razsežnosti ukrepov, ki jih sprejemamo – tudi na zadnji 420 milijonski peti protikoronski zakonski sveženj – ta čas ni bil vržen proč. Pripravljen sem prebedeti tudi še kako uro ali dan več; pri obravnavi tretjega potikoronskega svežnja smo na odboru sedeli ves dan, vso noč in še naslednji dan od večera do zgodnjega jutra. Če je to napor, ki ga je treba vzdržati, je to še najmanj, kar lahko storimo.

Pa vseeno, vas opozicija ovira, utruja, da bi ne mogli opravljati nujnega dela? Pred dnevi je to priznal dvakratni finančni minister Dušan Mramor. Z zamikom kajpak.
(nasmešek) Zdaj ni čas za delitve in za podajanje vročega kostanja, kdo je bolj in kdo manj kriv oziroma kdo koga spotika pri spopadu s svetovno krizo brez primere v novejši zgodovini. Vsi smo v istem čolnu. Na odboru za delo – nazadnje smo obravnavali že tretji zakonski sveženj, ki ga koordiniram s sodelavci – in nenazadnje s socialnimi partnerji uspeli doseči kar precejšen konsenz pri nekaterih ključnih rešitvah. Poslanke in poslanci opozicije so posebej poudarili, kako nujna je pomoč z univerzalnim temeljnim dohodkom za samozaposlene in podjetnike. Tudi obrtna zbornica se je odzvala izjemno pozitivno. Da ne pozabim soglasja na odboru – verjamem pa, da bo sledila tudi potrditev v Državnem zboru – glede možnosti brezplačnega prostovoljnega cepljenja proti sezonski gripi in drugih pomoči, denimo socialnovarstvenim zavodom, financiranja opreme, dodatkov zaposlenim v domovih za starejše … V svojem delu si vselej prizadevam za sodelovanje, iščem sinergije.

Zakaj pa so ne glede na vaše dobre namene nekateri socialni partnerji zapustili sejo ekonomsko socialnega sveta? S čim ste jih ujezili?
Tako kot v prejšnjih zakonskih svežnjih tudi v zadnjem, ki je na poslanskih klopeh, vlada namenja veliko sredstev za reševanje delovnih mest, pomoč najranljivejšim, domovom za starejše … Sam se za takšno potezo, ki so jo izbrali socialni partnerji, ne bi odločil.

Pa so nekateri vseeno odšli s seje?
Kot sem dejal, jaz bi se za takšno gesto, če smo v tripartitnem dialogu, ne bi odločil. Jo pa sprejemam. Pravzaprav mi drugega niti ne preostane. Takrat sem bil predsedujoči ekonomsko socialnemu svetu, razmere so bile podobne kot pri prejšnjih protikoronskih paketih, socialni partnerji so gradivo prejeli celo nekaj prej kot sicer. Pogajalska skupina je delala več kot dvajset ur, uskladili smo štiri petine rešitev, vlada je šle obema stranema v marsičem naproti – nato pa takšna odločitev. Sam partnerski dialog in sodelovanje razumem drugače.

Veljalo naj bi, da smo v času negotovosti bolj dojemljivi oziroma odprti za spremembe. Ker smo v to preprosto primorani. Kako se to »pravilo« kaže z ministrskega položaja?
Na dvoje spoznanj bi rad opozoril. Veliko hitreje in lažje – tudi z več podpore vseh deležnikov – sem v teh razmerah uveljavil zamisel o debirokratizaciji in olajšanju dela na daljavo. Že kot kandidat za ministra sem na zaslišanju povedal, da bo to eden mojih ključnih ukrepov glede trga dela in družinske politike. Prinaša več časa za družino in hkrati prispeva k boljši organizaciji dela, ki jo imajo na skrbi delodajalci. S tem je tesno povezano tudi hitrejše prepoznanje pomena digitalnega znanja v času, ko še kako rabimo odpornost in pripravljenost na takšne preizkuse, kot je koronakriza.

Imate dovolj moči? Spomnim se pogovora z nekdanjo obrambno ministrico; priznala je, da se je morala najprej sprijazniti, da je nima. »Biti minister, ne pomeni imeti moč« je bil naslov intervjuja. Kako se soočate s svojo močjo in nemočjo?
Izkušam(o) oboje. Jaz in moja ekipa. Zavedam se, da ni vse v naši moči; delamo in naredimo pa vse, kar zmoremo. A ne dvomite, dobra ekipa, v katero verjamem in ji zaupam, ima lahko veliko moč.

Čutite moč delovanja globoke države? Kak vaš ministrski kolega se na to pogosto sklicuje.
Čutim predvsem izjemno podporo svoje stranke NSi – krščanski demokrati, ki mi je zaupala ta položaj. Kot minister pristojen za področja dela, družine, socialnih zadev in enakih možnosti, nimam toliko stika z »globoko državo«. Uživam ne le veliko podporo mojega kabineta, ampak celotnega ministrstva pri zasledovanju treh ključnih ciljev. To pa so: zavarovati delovna mesta v okviru odzivnega trga dela, zaščititi najranljivejše (starejše, osebe s posebnimi potrebami, gmotno ogrožene in druge) ter bolj pravičen in življenjski sistem socialnih in družinskih transferjev. V ekipnem delu je naša moč pri uveljavljenih sprememb, ki smo si jih zadali.

Omenili ste svojo stranko. Po odstopu premierja Marjana Šarca ste v NSi za najboljši izhod politične krize prepoznali volitve in ne sestavo nove vlade. Zakaj ste imeli do nje pomisleke?
V takratnih razmerah je vodstvo stranke ocenilo, da bi bilo najboljše oditi na volišča. Ko se oziroma nazaj, ni dvoma, da je bila najboljša, predvsem pa najbolj odgovorna možnost vendarle vstop v vlado. Si predstavljate volilno kampanjo, ob razglasitvi epidemije in »lock downu«? Za zavarovanje gospodarstva, delovnih mest in zdravja ljudi je bilo oblikovanje vlade najbolj državotvorno dejanje.

To razumem, tudi vaša nekdanja predsednica Ljudmila Novak se je potem strinjala z vstopom v vlado. Zanimajo me vaši takratni pomisleki takoj po odstopu Šarca konec januarja?
Razmere so bile bistveno drugačne, le slutili smo lahko težo prihodnosti, ki je na nas legla marca. Za našo stranko je značilna notranja demokratičnost, dialoškost. Tako v notranjem kot zunanjem dialogu s partnerji v politiki, smo položaj na novo ocenili, dobro predebatirali vse možnosti, ter v skladu z razmerami odločitev za vstop v vlado preverili na izvršilnem odboru in svetu stranke. Zdaj lahko le potrdim, da je bila prava.

Videti je, da se vsi trije ministri NSI počutite v svojem elementu.
Imate takšen občutek?

Vsaj takšen vtis dajete.
Vsi trije smo mladi; imamo energijo in strokovno znanje na področjih, ki jih pokrivamo. Naj za svoj resor spet ponovim, da imam res dobro ekipo, vsi verjamemo v prioritete, ki sem jih že omenil. Če s tem zbujamo vtis, da smo v elementu, sem vesel.

Poleg tega se na barometru priljubljenosti med ministri NSI nahajate najvišje. Pred vami sta samo predsednik republike in minister zdravje. Se je treba kar potruditi?
Zaradi boja proti covidu-19 je naše ministrstvo je med najbolj izpostavljenimi. Prisluhnil sem vsem deležnikom, predstavnikom socialno varstvenih domov, socialnim partnerjem, vključujem – kolikor je le mogoče – vse relevantne in z resorjem povezane ustanove in ljudi. To lahko pojasni uvrstitev na barometru priljubljenosti. In še na nekaj ne smeva pozabiti: sprejeti ukrepi od marca pa do zdaj so se – gledano z mojega resorja – vsaj dotaknili več kot milijon in dvesto tisoč ljudi. Očitno so prepoznali, da so bili ustrezno ciljani in da smo jim prišli naproti.

Se imate za krščanskega socialca?
Predvsem sem krščanski demokrat. Moje glavne vrednote so svoboda, pravičnost, solidarnost in varnost. Tu je moja osebnost in polje strokovnega in političnega delovanja.

Pretiravanja, ekstremizmi in polarizacija so postali orodje političnega boja, politiki se iščoč popularnost priklanjajo najbolj egoističnim nagibom. Se strinjate?
S svojim zgledom in načinom delovanja skušam predvsem prinašati združevanje in ne delitve, partnerstvo in ne razdor. Sam in moji kolegi ministri NSi lahko prav s tem pokažemo in dokažemo, da stranka misli resno z umeščanjem v sredino. Dokazujemo, da smo lahko tisti, ki se lahko pogovarjamo z vsemi. Upam, da se to opazi.

Malopreje sem navedel besede papeža Frančiška v socialni okrožnici Vsi bratje. Najbrž ne želite sprivatizirati socialne države. Sindikalist Branimir Štrukelj pravi, da ta vlada razgrajuje socialni dialog.

Papeževa okrožnica je bila pravkar obelodanjena, vsekakor moram najti čas, da jo preberem. Glede besede gospoda Štruklja: nasprotno od njega menim, da je ta vlada celotno slovensko družbo šokirala z nečem drugim. Kdor malce dlje spremlja slovensko politiko, pozna naš resor in z njim povezane politike, nam priznava, da smo bolj socialni kot marsikatera vlada pred nami. Z ukrepi in načinom, kako smo jih oblikovali, smo izkazali izrazito socialno naravnanost. Maloprej sem izpostavil pravičnost. Občutek pravičnosti je za državljane izjemno pomemben. Ko se izgubi občutek, da je socialna država tudi pravična, nismo na pravi poti. S svobodo in pravicami vedno hodi z ramo ob rami tudi odgovornost, s solidarnostjo tudi pravičnost. Naše delo, ukrepi, govore sami zase, kako in koliko socialni smo v vladi.

Na katerih točkah ste najbližje uresničitvi koalicijske pogodbe – kar zadeva cilje vaše stranke?
Zavezali smo se izpolniti vse, kar smo v koalicijsko pogodbo zapisali iz našega področja. Moje prioritete se s tem seveda pokrivajo. Naša prva skrb je nadomestiti manko kapacitet za oskrbo starejših. Več kot deset let ni bilo zgrajenega nobenega doma zanje. Treba je zagotoviti strukturen temelj za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Zavezali smo se izgradnji pet novih domov in dokončanje dveh že začetih gradenj.

V Osilnici so razočarani in glasni.
Prav je, da so glasni. Glede razočaranja verjamem, da je prišlo do komunikacijskega šuma, prepričan sem, da ga bomo odpravili. Redno smo v stiku, dajemo realne odzive, kaj moramo še storiti, da bomo začeto gradnjo dokončali. To je naša zaveza. Zavedamo se, da je Osilnica pomembna obmejna, demografsko ogrožena regija.

Kako kaže denimo uvedbi univerzalnega otroškemu dodatku zapisanemu v koalicijski pogodbi?
Radi bi, da se otroški dodatek kot ukrep družinske politike bolj približa univerzalnosti. Z ženo imava štiri otroke. Ena bistvenih neznank, ki povzročajo negotovost pri načrtovanju naših družinskih proračunov je, da si zelo težko izračunaš, kolikšen znesek bo pripadel kateremu od otrok. Mlade družine rabijo podporo, gre za aktivno generacijo, ki se resno loteva tako življenjskih izzivov kot posla. Mlade družine načrtujemo svoj proračun, želimo poznati čim več parametrov, da bi vedeli, kaj si lahko privoščimo, investiramo, kam lahko odpotujemo …

Ali vaša najstarejša hči že ve, koliko ji pripada?
Iz javnih sredstev ne. To je še toliko ne zanima, a že zastavlja vprašanja tudi glede financ; zna primerjati, slediti osnovnemu principu tretjinskega ravnanja z denarjem: tretjina za sprotno porabo, tretjina za donacije oziroma darove in tretjina namenjena varčevanju za cilje v prihodnosti. Naj zaokrožim še prejšnji odgovor glede otroških dodatkov. Ker je pravičnost ena od temeljni vodil mojega dela, se sprašujem, ali je prav, da četrti otrok prejme manjši znesek kot prvi? Za državo je vsak otrok investicija – vsakdo nosi enak potencial, da si bo v prihodnosti ustvaril življenje, plačeval davke, soustvarjal našo družbo. To je naša usmeritev, delamo preračune, primerjave … Morebiti poznate analizo, da sistem otroških dodatkov v kombinaciji z dohodninsko olajšavo vendarle dosega presenetljivo veliko stopnjo univerzalnosti. Vsak poseg v ta sistem mora biti dobro premišljen, da gane spravimo iz ravnotežja.

Kdaj boste spremenili zakonodajo?
Zapisana zaveza je konec mandata. Do takrat bomo gotovo predlagali in sprejeli zakonske rešitve, ki bodo šle v smeri večje pravičnosti.

Že pripravljate izhodišča pokojninske reforme?
Zaradi razmer pandemične krize je fokus najprej na zaščiti delovnih mest. Takoj zatem je naš poudarek na ustvarjanju priložnost za nova, kvalitetna delovna mesta z več dodane vrednosti. Tudi to je povezano s prihodnostjo pokojninske zakonodaje. Veljavni sistem, ko gredo vsa vplačila neposredno v izplačila pokojnin, potrebuje čim več tistih, ki vplačujejo prispevke. V tem obdobju postavljamo temelje za naslednjo modernizacijo oziroma reformo pokojninskega sistema. Sprejemamo ponujeno pomoč strokovnjakov nekaterih mednarodnih institucij, denimo OECD.

V kakšno smer naj bi šle spremembe?
Treba je okrepiti zaupanje ljudi v pokojninski sistem, jih motivirati pri vključitvi v socialna zavarovanja in jih zadržati dlje na trgu dela. Vemo, da se Slovenci upokojujejo veliko mlajši kot v primerljivih državah.

Zakaj je vladni predlog zakona o demografskem skladu boljši od tistega, ki ga ponuja SD?
Izpostavil bi dve ključni prednosti. Naš predlog omogoča možnost črpanja sredstev iz dividend naložb sklada že takoj. Po naši oceni je veliko bolj pravično do generacij, ki so soustvarjale to premoženje, da so lahko deležne njegovih sadov. Stranki NSi je uspelo koalicijske partnerje prepričati, da bo del finančnih sredstev iz dividend namenjen tudi ukrepom družinske politike. To je druga ključna prednost. Če ustanavljamo demografski sklad, naj bo denar namenjen vsem generacijam. Demografija se začne pri rojstvih, le od tod se lahko gradi ustrezen koncept urejanja družbe v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti.

Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka, vztraja pri nemškem modelu zavarovalniškega sistema dolgotrajne oskrbe – z namensko blagajno torej. Ob staranju moramo vsi zavestno prevzeti to breme, tega stroška nas ne bi nihče rešil, pravi Ramovš. Zakaj NSi tej solidarnosti nasprotuje?
Vsebinske pripombe gospoda Ramovša vsekakor podpiramo. V ospredje postavlja zagotovitev dolgotrajne oskrbe čim bolj v domačem okolju. Vsi relevantni deležniki, tudi Zveza društev upokojencev, poudarjajo, da si večina starejših želi čim dlje živeti doma, tudi sodobna usmeritev dolgotrajne oskrbe je v tako. V NSi smo do uvedbe nove prispevne stopnje na plače zelo zadržani, že zdaj so preobremenjene z davki in prispevki. Z nekaj dialoga lahko najdemo potrebna sredstva za raven dolgotrajne oskrbe, kot so jo Slovenija na tej stopnji razvitosti lahko privošči. Treba bi bilo vendarle vložiti malce več napora kot le preprosto obremeniti plače.

Za koliko denarja gre?
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je kolega Tomaž Gantar dal v javno razpravo (ni še koalicijsko in medresorsko usklajen, to nas vse še čaka), je ocenjen na nekaj več kot 600 milijonov evrov na leto. Kot družba si bomo morali zastaviti vprašanje, ali to vsoto lahko pokrijemo iz javnih sredstev. Šele potem bomo vedeli, kaj in koliko lahko zagotovimo starejšim oziroma uporabnikom storitev dolgotrajne oskrbe. Vsekakor je naše vodilo, tako na ministrstvu kot v NSi, da morajo biti storitve dostopne vsem, ljudem mora biti dana svobodna izbira oskrbe: na domu, v lokalni skupnosti v manjših kapacitetah ali pa morda zaradi težjega zdravstvenega stanja v domu za starejše.

Bi moralo le eno ministrstvo prevzeti skrb za starejše?
Realnost je takšna, kot je. Za zakon o dolgotrajni oskrbi je odgovorno ministrstvo za zdravje, mi pa sodelujemo v svojem delu socialnega varstva. Še pred petimi leti je bil za zakon odgovoren naš resor, žal se je zaradi okoliščin, ki mi niso povsem znane – verjetno pa zaradi nedejavnosti – pristojnost selila na zdravstveni resor. Z vidika naših pristojnosti dejavno sodelujemo v strokovni skupini. Naše in moje bistveno izhodišče, ki ga rad izpostavim, je, da starost ni bolezen, ki bi jo bilo treba zdraviti. To je normalen del bitja in žitja. Starejše, ali pa tudi mlajše, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe, moramo podpreti v svobodi izbire in dostojanstvu življenja. Tu predvsem je naš del odgovornosti pri pripravi zakona.

Mimogrede, koliko domov je še brez virusa? Spomladi jih je bilo 90 odstotkov.
Aktivih pozitivnih v domovih je trenutno nekje nad 190, domov v katerih je virus, pa je okoli 40. V veliki primerih gre za enega zaposlenega ali enega stanovalca. V prvem valu, na katerega smo se odvali z »lock downom«, je bilo tudi s povsem organizacijskega vidika domove lažje obvarovati. Ob sto in dveh domovih, se jih je deset oziroma enajst sočilo z virusom. Nekateri kar hudo. Hvala še enkrat vsem ekipam domov, ki so ob domala že nečloveškem trudu obvarovale starejše in jih še naprej ščitijo.

Zdaj je bistveno drugače?
Precej drugače. Z ukrepi, kot rečeno, nismo želeli prekomerno zaustavljati javnega življenja. Zaradi veliko primerov asimptomatično okuženih je virus tudi težje prepoznati in preprečiti njegovo širjenje. Tudi zato je število domov, ki se soočajo z novim virusom, večje. Če so bili v prvem valu zaprti za obiske – s čimer smo jih obvarovali pred epidemijo, so bile pa toliko večje psihične in socialne stiske oskrbovancev – je zdaj večina domov, kjer lokalno epidemiološko stanje to dopušča, odprtih, zato je širjenju virusa težje slediti. Premoremo pa marsikaj, česar v prvem valu nismo: tudi domovi imajo dovolj posebne varovalne opreme, imamo nekaj več znanja o virusu in imamo pripravljen protokol na podlagi izkušenj prvega vala. Ko se okužba pojavi v domovih za starejše ali kateri drugi socialnovarstveni ustanovi, pride na pomoč strokovna ekipa ministrstva za zdravje, v kateri so tudi predstavniki našega ministrstva. Pomembno je, da tiste pozitivne, ki jih odkrijemo v prvih štiriindvajsetih urah, umaknemo v bolnišnico ne glede na to, ali potrebujejo zdravljenje. Tako se dom lahko ekipira, prostorsko in tudi psihološko pripravi na režim rdečih in sivih con. V veliki večini primerov s tem širjenje virusa kar hitro obvladamo.

Kjer so prostorsko pogoji precej slabi, denimo v Hrastniku, ali pa so uporabniki storitev socialno varstvenega zavoda bolj zahtevni, denimo v CUDV v Črni na Koroškem (doktrina dela z njimi priporoča intenzivnejši telesni stik), je izziv večji. Z zmernim veseljem lahko rečem, da v Črni že nekaj dni ne beležimo širjenja covida-19. Prav tako v Hrastniku, zahvaljujoč izjemnemu naporu zaposlenih in vseh ekip, ki so priskočile na pomoč.

To, da direktor urada za demografijo ne bo minister, vam ustreza?
To ni posebej pomembno, bistveno je, da bo urad koordiniral politike, ki zadevajo področje demografije. Uskladiti se moramo o temeljnih ukrepih, velika hiba je bila, da medresorskega usklajevanja ni bilo. Denimo, kaj potrebujeta fant in dekle, ki snujeta družino; potrebujeta službo, stanovanje in nenazadnje družinam naklonjeno družbo. Urad lahko stori veliko.

Da direktor urada na bo minister, ste sklenili brez soglasja Desusa na dopisni seji. Teh ni malo. Kapetan ekipe narekuje hiter tempo, mu lahko sledite?
Hiter tempo smo vsi pričakovali – že kot kandidati za ministre. Predsednik vlade je že na prvi seji, takoj po potrditvi vlade v državnem zboru napovedal – nedvomno ima izkušnje – da bo to izjemno naporen mandat. In tudi je. Sam se dobro najdem v takšni ekipi, ki da veliko na dobro komunikacijo, hitre odzive in usklajevanja. Mimogrede, v nekaterih ustanovah z mojega področja so mi povedali, da pri njih že dvajset let ni bilo pristojnega ministra. Odziv ljudi na ta hiter tempo, ki ni le hiter temveč je tudi vsebinsko zelo močan, je izjemno pozitiven. Zlasti v teh kriznih razmerah – vsaj kot zaznam odzive ljudi, ko gremo na teren.

Ostaniva pri tempu. Opozicijo je moral animirati ekonomist Jože P. Damijan s »koalicijo ustavnega loka«. Po njihovem oziroma njegovem vi (še) sodite vanjo. Predsednik vaše stranke Matej Tonin se bo dobil z Damijanom. Naša vrata za pogovore s katerokoli koalicijsko ali pa opozicijsko stranko so vedno bila in bodo tudi v prihodnje odprta, je dejal. Imate vi kakšen pomislek?
Pravzaprav ne. Pogovori so vedno dobrodošli. Mi pa predvsem delamo. Moje resor je izjemno zahteven in kompleksen. Nimamo časa in energije za politična preigravanja.

Kaj menite o drugem, socialnem stebru opozicijskega oziroma Damijanovega programa?
V tem delu opozicijskega poskusa samoorganiziranja sem zaznal, da so pripoznali naše ključne prednostne naloge. Kot rečeno, pri svojem delu iščem sinergijo in vesel sem, ko vidim – kar čutim tudi v parlamentu – da skrb za starejše in njihovo obvarovanje v koronakrizi kot našo ključno prioriteto podpira tudi opozicija.
Politični izid te njihove ekskurzije težko predvidim. Vsakodnevno izkušam močno predanost vladne ekipe. V izjemno zahtevnem obdobju smo pokazali sposobnost odzivanja, obenem pa tudi strateški pogled naprej, vizijo, kje želimo, da bo Slovenija ne le čez dve leti ob koncu mandata, ampak čez deset, dvajset let, morda čez pol stoletja. Te potence žal v tej opozicijski pobudi ne prepoznam. Ne morem se znebiti občutka, da gre samo za politično oponiranje zdajšnji vladni ekipi.

Vaša vizija je potemtakem še en mandat?
Najprej moram dokončati tega. Izzivov na tem širokem področju ne zmanjka.

Saj, prav to je poleg vizije razlog za še en mandat.
S svojo res predano ekipo bomo naredili vse, da ta mandat dobro »oddelamo«. Volivci bodo kot vedno na volitvah presodili, ali si zaslužimo še en mandat.

Da bi odstopili, še niste pomislili?
Zakaj pa?

Lahko kar zaradi osebnih razlogov, takšne so velikokrat formulacije.
Tudi zaradi odličnih sodelavcev tukaj na ministrstvu in na vladi, me takšna misel še ni spreletela.

Kaj bi rekla oziroma bolje storila vaša žena, če bi skupaj z njo sklenila, da se ne greste več, potem pa bi delali naprej?
Z ženo imava res čudovit odnos, zelo hvaležen sem zanj. Ko sem se odločal, ali naj prevzamem resor ministrstva za delo, sva ključno razločevanje napravila skupaj. Ministruje cela družina, v tem času se res več pogrešamo. Čutim veliko odgovornost tako do družine kot do ministrovanja – še posebno v tem kriznem obdobju.

Eno razločevanje je bilo dovolj?
Bilo, a je trajalo nekaj dlje; nekatere stvari morajo dozoreti, na nekaj vprašanj je bilo treba odgovoriti. Če bi moral dati na tehtnico družino ali ministrovanje, ne bi imel kaj razmišljati. Nepogrešljiv sem le v družini! Družina je vedno na prvem mestu. Dokler pa bom še naprej čutil ne le močno podporo svojih najbližjih, ampak tudi politično zaslombo stranke in nenazadnje premierja, ki prepoznava moje delo kot prispevek k delu celotne vlade, sem tu na razpolago.