INTERVJU Z DR. VIDO ČADONIČ ŠPELIČ: PREHITRO SMO POZABILI, DA DOBRO IN UDOBNO ŽIVIMO ZARADI ZNANOSTI

DELITE TA
PRISPEVEK
11.10.2021, NSi

V NOVI ŠTEVILKI KRŠČANSKEGA DEMOKRATA SMO OPRAVILI INTERVJU S PODPREDSEDNICO NSi DR. VIDO ČADONIČ ŠPELIČ, ki je spregovorila o epidemiji koronavirusa, cepljenju in tudi o protestih. Ocenila je vlogo žensk v slovenski politiki in aktualni položaj slovenske demokracije.

Po poklicu ste veterinarka, zato bi začeli z najbolj aktualno temo: kakšen je vaš pogled na vsestransko nezaupanje v znanost, ki se sproža ob razpravah o cepljenju proti virusu COVID-19?
Predolgo smo dobro živeli in zdelo se nam je, da je vse, kar imamo, samoumevno. Evrope in razvitega sveta nasploh že vrsto let niso ogrožale bolezni, primerljive s to epidemijo. Živeli smo v udobju in epidemija z vsemi ukrepi je ljudi šokirala. Ko smo spoznali, da gre zares, smo začutili strah in nemoč. Strah pa ima velike oči. Ljudje so začeli iskati preproste odgovore na zapletena medicinska vprašanja, kar je izzvalo vsesplošno paniko. K temu so veliko pripomogla družbena omrežja, kjer so lažni strokovnjaki s teorijami zarot iskali svojih pet minut slave.
Prehitro smo pozabili, da dobro in udobno živimo zaradi znanosti. Uporabo telefona, vožnjo z električnim avtomobilom ali skirojem, odhod v lekarno po Lekadol ali k zdravniku po antibiotik nam je dejansko omogočila le znanost.

Na kakšen način bi bilo po vašem mnenju potrebno spodbuditi ljudi, ki so še neodločeni glede cepljenja, da bi se cepili?
Najprej si moramo priznati, da smo kot človeštvo zelo ranljivi. S pomočjo znanosti se je človeštvo razvijalo in je v preteklosti premagalo mnoge bolezni. Premagali bomo tudi ta virus. To bi moralo biti osnovno sporočilo politike, ko nagovarja k cepljenju. Dolžnost strokovnjakov pa je, da ljudem jasno in brez pogostega spreminjanja stališč povedo dejstva o virusu in o ukrepih za preprečitev njegovega širjenja. Ljudje morajo poznati resnico, četudi je drugačna od njihovih pričakovanj. Zato je treba z njimi vzpostaviti dialog prek vseh možnih kanalov in jim vliti upanje.

Ste direktorica občinske uprave v Novem mestu. Kako ste epidemijo in lansko zaprtje države doživeli v tej vlogi? Kdaj je bilo najtežje?
Na naši občini smo se na epidemijo pripravljali še pred njeno razglasitvijo. Sodelavcem sem pogosto pošiljala različne strokovne članke in jim priporočila upoštevanje osnovnih higienskih praks za preprečitev širjenja virusa. Ko je bila epidemija razglašena, naše občine nismo zaprli niti za trenutek. Pod strogimi epidemiološkimi pogoji je bila odprta za vse, ki so nas potrebovali.
V moji pisarni smo imeli dnevne sestanke štaba Civilne zaščite. Dežurala sem na informacijski številki od zgodnjega jutra do poznega večera. Kakšen dan sem imela toliko klicev, da zvečer nisem mogla več govoriti. Sem se pa lahko sama prepričala, kako ljudje razmišljajo in kaj v resnici potrebujejo. Na začetku je bil največji problem zaščitna oprema, kasneje, ob zaprtju države, pa vsakdanji opravki. Povezali smo se z našimi zavodi in z različnimi društvi, ki so nudili pomoč predvsem ranljivim skupinam. Veliko smo se pogovarjali in vedno smo našli rešitev. Nikoli nas ni zagrabila panika. Verjeli smo ukrepom vlade in jih upoštevali.

Kako sicer komentirate trenutno stanje v slovenski družbi: nasilni protesti, petkova kolesarjenja v Ljubljani v času epidemije, vdor zanikovalcev koronavirusa v studio RTV itd.?
Zaradi tega sem žalostna in včasih jezna. Virus, ki ni ne levi ne desni, nas je še bolj razdelil. Namesto da bi se po vzoru drugih držav povezali kot narod, iščemo težave tudi tam, kjer jih v resnici ni. Nekako se ne morem znebiti občutka, da imajo čas za pogosto navzočnost na protestih v veliki meri ljudje, ki živijo na račun socialne države.

Kje vidite vzrok vsega tega dogajanja?
Za opisano stanje je po mojem mnenju v veliki meri odgovorna politika. Večina strank je v parlamentu v času epidemije tekmovala z obtožbami na račun tako imenovane druge politične strani. Kako naj ljudje še zaupajo politiki? Očitno se politiki premalo zavedajo, da morajo delati tisto, kar je dobro za narod, in ne tistega, kar je ljudem trenutno všeč. Nekatere stranke so dobesedno ves parlamentarni mandat v volilni kampanji, kar je za resne odločitve slabo.

Se vam zdi, da je NSi s svojo sredinsko držo in zmerno politiko dovolj slišana v javnem prostoru?
NSi je pravo nasprotje zgoraj opisanemu načinu dela in razmišljanja nekaterih strank. Ker je naša politika realna, je včasih pri ljudeh spregledana, saj podzavestno iščejo preproste rešitve, ki jih v realnem življenju ni veliko. Naši ministri raje delajo in imajo konkretne rezultate, kot da bi obljubljali nekaj, česar ne bi mogli uresničiti. Populizem k sreči ni naša »vrlina«. V svoji zmernosti bi verjetno morali biti vseeno glasnejši. Jasno bi morali povedati, kaj mislimo! Na dolgi rok se obrestuje samo pot dialoga.

Matej Tonin je na taboru dejal, da NSi v to vlado ni šla iz ljubezni, ampak iz odgovornosti. Kako ocenjujete delo ekipe ministrov iz vrst NSi?
Če bi cela vlada delala tako, kot delajo naši štirje ministri, bi lahko rekli, da je odlična. Ponosna sem na njihovo delo. Ljudje iz cele Slovenije, ki so različno politično opredeljeni, mi kot podpredsednici stranke velikokrat čestitajo prav zaradi učinkovitega dela naših ministrov. Medtem ko se nekateri prepirajo, oni delajo! Le poglejte, koliko gradbenih projektov je naprej potisnil minister Jernej Vrtovec in koliko domov za starejše se bo zgradilo v prihodnjih letih, ker je minister Janez Cigler Kralj temu problemu posvetil dovolj pozornosti. Tudi predsednik NSi in minister za obrambo Matej Tonin je po dolgih letih ustavil propadanje slovenskega obrambnega sistema in našim vojakom vrnil dostojanstvo.

Ste dolgoletna članica in trenutno tudi podpredsednica stranke NSi. Kako vidite svojo vlogo v družbi kot krščanska demokratka?
Dejanja politikov imajo dolgoročne in konkretne posledice za življenja ljudi, zato bi se morali s politiko ukvarjati tisti, ki so uspešni tudi v strokovnem in zasebnem življenju. To delo ni za strahopetce. Krščanski demokrati smo pogumni in prevzemamo odgovornost za svoja dejanja, kar smo v preteklosti že dokazali in kar dokazuje naša ekipa ministrov v sedanji vladi. Sama sem politično dejavna od leta 1991. Sodelovala sem z različnimi politiki, tudi na najvišji ravni. Naučila sem se dvoje: v politiki ni sovražnikov, so samo sopotniki in lepa beseda lepo mesto najde. Pri meni osebno je ta filozofija delovala. Sicer pa sem prepričana, da ni demokracije brez krščanske demokracije. Letos smo praznovali 30. obletnico samostojne Slovenije, a pogosto se zgodi, da svoje države v resnici ne znamo prav ceniti. Lani smo bili celo priča pljuvanju v častno četo Slovenske vojske.
Ponosna sem, da sem Slovenka in da sem krščanska demokratka, ki je na neki način pomagala pri oblikovanju samostojne države. To me je zaznamovalo za vse življenje. Ne razumem, kaj se dogaja v glavah ljudi, ki pljuvajo v častno četo Slovenske vojske ali mečejo granitne kocke v stavbo Državnega zbora. Takšna dejanja je treba obsoditi in kaznovati.

Kako pa ocenjujete današnji položaj slovenske demokracije in prehod iz socializma oziroma prejšnjega režima?
Včasih se mi res dozdeva, kot bi se demokracije naveličali in si želimo anarhije, stanja brez obveznosti in pravil. Za demokracijo se je treba namreč potruditi, se znati samoomejevati, torej biti zrel narod.
Demokracije smo se razveselili, a zdi se mi, da je kot narod še ne znamo dovolj negovati. Mnogi so zaradi privilegijev cenili prejšnji režim in ga očitno pogrešajo. Dokler bodo na pomembnih položajih v državi ljudje, ki so preganjali drugače misleče, predvsem kristjane, jih ovajali pri takratnih oblasteh, o popolni demokraciji v Sloveniji žal še ne moremo govoriti. O pravi demokraciji bomo resnično lahko govorili šele takrat, ko bo prevzela vodenje države generacija, ki ne bo obremenjena s prejšnjim režimom. Ministri iz vrst Nove Slovenije so del te generacije. Zaradi njih in njim podobnim ima Slovenija prihodnost.

Je tudi izganjanje zasebne iniciative iz javnega prostora in težnja po ohranjanju starih monopolov posledica tega, da demokracije v resnici še nismo vzeli za svojo?
Monopoli so strup za razvoj družbe, saj le nekaterim posameznikom omogočajo privilegije. Nezaupanje v zasebno iniciativo pomeni zavračanje znanja, ambicioznosti in težnje po razvoju. Država se mora zavedati, da samo ljudje z znanjem in talenti prinašajo razvoj posamezne stroke in s tem družbe kot celote. V Sloveniji pa je greh stopiti iz povprečja.

Že dolga leta ste poklicno vpeti v javno upravo. Kje vidite največje izzive, da bi upravo naredili ljudem še bolj dostopno in prijazno?
Imam 38 let delovne dobe, od tega sem dobri dve leti delala kot terenska veterinarka, ves ostali del svoje kariere pa sem preživela v različnih službah javne uprave. Javno upravo imam rada in je zame simbol državnosti, saj je država kot celota odvisna od učinkovitosti uradnikov. Brez dobrega javnega sektorja namreč ne more delovati gospodarstvo in vsi ostali sistemi, ki spremljajo človeka od rojstva do smrti. Slovenska javna uprava je po moji oceni številčno preobsežna, zaradi slabega vodenja pa tudi mnogokrat neučinkovita. Prevzemanje odgovornosti je pogosto največja pomanjkljivost javnih uslužbencev, zato bi jo morali voditi najsposobnejši ljudje, ki se odgovornosti ne bojijo. Izbiranje direktorjev izključno po politični pripadnosti je prav tako škodljivo.
Dostopnost, prijaznost, učinkovitost so naloge in odgovornost vodje, riba namreč smrdi pri glavi. Bojim se, da je v naši javni upravi tudi to problem, za kar je odgovorna dolgoletna politika oziroma posamezni ministri, ki so v preteklosti vodili ministrstva. Kajti vsak del javnega sektorja ima svoje matično ministrstvo. Če bi vsak minister ob prevzemu resorja samo s spremembo sistemizacije, kar mu zakonodaja omogoča, zamenjal slabe vodje z boljšimi, bi bilo pol problema že rešenega.

Letos Ženska zveza praznuje 20. obletnico delovanja. Kako gledate na njen visoki jubilej?
Drži, Ženska zveza pri NSi bo 20-letnico praznovala novembra. To kaže, da krščanski demokrati že vrsto let dajejo ženskam priložnost za delo v politiki. In tako je tudi prav. Morda so nekatere ženske v naši stranki to možnost premalo izkoristile. Dejstvo pa je, da smo si moški in ženske različni, v politiki pa nujno potrebujemo mnenja in principe obeh spolov.

Ali ste imeli kdaj občutek, da ste v slabšem položaju, ker ste ženska?
Kakšen nesamozavesten moški mi je res kdaj želel dokazati, da sem samo ženska, a sem ga z nasmehom spregledala!

Kaj bi želeli še posebej položiti na srce (mladim) ženskam, ki bi rade uspele v politiki?
Da bi bile kar se da samozavestne, pogumne, drzne in odločne. Skratka, da bi bile ponosne, ker so ženske. Samo takšne bodo s čustvi, ki jih premoremo le ženske, pomagale graditi demokracijo za boljši jutri.

 

Intervju: mag. Aleš Trtnik in Lucija Boševski