Intervju z Antonom Kokaljem

Objavljamo intervju s podpredsednikom NSi Antonom Kokaljem za casnik.si

Družina je temelj
razvoju družbe, pogovor s Tonetom Kokaljem

Vaša politična kariera je zanimiva; bili ste župan, poslanec in
predsednik odbora DZ za Evropske zadeve. Kako gledate na prehojeno pot?

Moja politična pot odraža
stanje v katerem se nahaja naša mlada demokracija in država. Po sili razmer sem
postal »priučen« politik in se tako moral znajti in plavati v vodi, v kateri
sem se znašel. Vesel sem, da sem pripomogel h kvoti novih ljudi v politiki in
tudi pomagal dokazati, da se človek lahko nauči solidnega upravljanja s
skupnimi zadevami, če hoče.

Javnosti je manj
znano, da ste v zvezi s predlogom novega družinskega zakonika napisali pismo
članom odbora za družino in socialne zadeve ter predsednici Meglič – Černakovi.
Člane odbora pozivate, naj se odločajo po lastnem prepričanju, kaj je dobro.
Govorite tudi, da naj se uprejo različnim pritiskom. O kakšnih pritiskih je
govora?

Vlada vedno pritiska na svoje poslance, posredno ali
neposredno, da njene predloge sprejmejo. Ker sedijo v trenutnem odboru za delo
družino in socialne zadeve ljudje (bili so že v prejšnjem mandatu), ki so
prisegali na to, da mislijo s svojo glavo, pričakujem, da bodo o tako
ekstremnih predlogih, ki spreminjajo slovensko družbo in državo konceptualno,
dali prednost zdravi človeški presoji in v tem primeru tudi večinskemu mnenju
ljudi. Poslance je treba k temu spodbuditi, saj jim ni lahko zagovarjati
drugačno stališče od lastne vlade. Je pa kdaj pa kdaj nujno, če želimo, da
ostane odnos med tema dvema vejama oblasti zdrav.

Bili ste prvi, ki se je pred letom dni oglasil na temo novega
družinskega zakonika in spreminjanja definicije družine. Kako se je to začelo?

Ko se je tema začela pojavljati v javnosti (ob obravnavi na
vladi), sem se bil kot eden redkih pripravljen vključiti (tako v imenu stranke,
kot tudi sicer kot posameznik) v prve javne odzive na to temo. Veliko ljudi se
je na moje nastope odzvalo in me podpiralo, sam pa sem jih vzpodbujal nazaj, da
naj se tudi sami pojavljajo v javnosti (pisma bralcev) in udeležujejo razprav.

Mnenje ljudi je pristnejše kot moje, kot nekdanjega
poslanca, ki se me dojema strogo strankarsko. V kratkem času, ko so se začele
uradne javne obravnave, se je veliko posameznikov že zelo dobro organiziralo in
razpravam vse do danes zelo dobro vsebinsko sledijo in komentirajo zadeve.

Tako je prav – ljudje morajo povedati kaj mislijo, stranke
pa so jim dolžne prisluhniti.

Kaj vam pomeni družina in katere vrednote so vam pomembne?

Komur je kaj za lastno
prihodnost in prihodnost potomcev, bo zagovarjal splošno preizkušene,
zanesljive in dobre modele skupnega življenja. Med te prav zagotovo spada
klasična družina. Država mora podpirati usmeritve, ki so dolgoročno najboljše
za zdrav razvoj družbe in s tem posameznika, pri čemer mora slediti tudi
sinergično ekonomske učinke na javne izdatke. Tudi s tega vidika je družina
najboljši, najbolj ekonomičen in preverjeno zdrav model za državljane.
Spodbujanje ostalih oblik najosnovnejših skupnosti pomeni slabitev dolgoročno
naravnane stabilne politike razvoja države in družbe. Ko se država postavi nad
družino, kar se je začelo dogajati v Sloveniji, smo na začetku rušenja ne le
koncepta zdrave družbe, ampak tudi države. Tak je moj pogled na družino kot
politika.

Osebni pogled in izkušnja
družine, pa to še močno presegata: zdrava družina je največ kar lahko človek
prejme za svoje življenje – več ne more dati noben izobraževalni ali kakšen
drug sistem.

Ankete kažejo na
izjemno nizko zaupanje ljudi v vlado, državni zbor in politike. Kaj bi bilo
potrebno spremeniti za dvig stanja demokracije? 

Mnenje ljudi je vedno odraz predvsem vtisov, ki jih imamo
ljudje o določeni stvari. V Sloveniji je bila politika takoj z začetkom demokratičnih
procesov predstavljena kot konflikt in zgolj privilegij nekaterih, ki so
nesposobni in iščejo zgolj svoje koristi. Predvsem politične stranke in tisti,
ki smo si upali vanje včlaniti, so bile prikazane kot družba koristolovcev in
izkoriščevalcev, predvsem pa prepirljivcev. Temu se je pogosto za nove stranke dodala
še nota »neizkušenosti« in mnenje se je oblikovalo v skladu s tem vtisom. Namen
je bil predvsem ljudi obdržati čim dlje od aktivne politike, saj množica novih
politikov lahko nepredvidljivo spremeni razmere na sceni – če jih ni, lahko
»stara« politika vse lažje obvlada.

Drug problem je, da dokler v Sloveniji ne bo kvalitetno
izoblikovanih novinarjev na kvalitetnih fakultetah, ki bodo res lahko pisali,
kar mislijo in vidijo in dokler se uredništva ne bodo otresla »botrov«, ki jim
še vedno dihajo za ovratnik, se ne bo nič spremenilo.

Potrebno je uskladiti še delovanje različnih državnih
organov v skladu z Ustavo RS in normalnim stanjem v podobnih pravnih ureditvah.
Državni zbor je popolnoma podrejen vladi, pa ne le njej, tudi ustavnemu
sodišču, ki odloča vedno bolj politično in vedno manj vsebinsko. Tudi
predsednik države se pogosto obnaša kot častni predsednik, ki lahko vsakemu soli
pamet in mirno zagovarja le del državljanov, na škodo ostalega dela.  

Ko ste bili še
poslanec, ste bili kritični do nekaterih odločitev vlade premiera Janše, kot na
primer pri zakonu o pokrajinah. Odločali ste se po svoji vesti in za
tisto, kar ste videli kot najbolj pravilno. V čem vidite pomembnost samostojne
drže poslanca pri pomembnih odločitvah ?

Kot sem že omenil, je podrejenost državnega zbora vladi
prevelika. Operativno so odločitve poslancev v preveliki meri odvisne zgolj od
skopih razlag vladnih uslužbencev, kaj šele, da bi se zavedali konkretnih
posledic v obliki podzakonskih aktov, ki jih spet pripravlja vlada. Poslanci so
razdeljeni po vsebinskih sklopih (odborih), ki jih zastopajo prednostno v imenu
cele poslanske skupine. Roki, v katerih poslanci lahko dajo vsebinske pripombe
na zakonodajne predloge lastne vlade, so kratki. Pogosto razpravlja vsebinsko
kritično opozicija, ki vodi razpravo predvsem politično.

Zato je zelo pomembno, da poslanci, ki dobro poznajo
določeno področje in imajo o njem jasno izoblikovano mnenje, to že v času
priprave zakonodaje jasno predstavijo. Končno je za sprejem zakona odgovoren
poslanec osebno, ne vlada – zato ima pravico uveljaviti svoje mnenje. Če se
zgodi, da vlada diktira zakonodajo, ki pomeni sistemske spremembe, ne da bi
poskušala uskladiti različne poglede vseh poslancev koalicije, potem se lahko
zgodi, da bo kdo od poslancev zaščitil svojo integriteto in svojo presojo.

To se je zgodilo meni v povezavi z Zakonom o ustanovitvi
pokrajin. Sam sem se z vsebino ukvarjal več let preden sem postal poslanec in
sem imel o tem izoblikovano svoje mnenje, za katerega pa me ni nihče vprašal. Nalepke,
da sem proti skladnemu razvoju Slovenije, če imam drugačno stališče, pa si
nisem pustil nalepiti.

Kaj menite, da je bil
vzrok, da niste po več deset opravljenih pogovorih z vodilnimi v različnih
podjetjih, mogli dobiti redne zaposlitve ? Jih je motila vaša načelna drža pri
nekaterih občutljivih temah (med in povojno dogajanje, družinski zakonik, druga
moralna vprašanja, .. ) ?

Posebna situacija se v Sloveniji kaže v odnosu do nekdanjih
politikov in javnih uslužbencev na odgovornih mestih. Nekateri se nas izogibajo
v širokem loku – bojijo se podobne etikete, kot smo si jo prislužili tisti, ki
smo opravljali kakšno javno funkcijo. Če nisi v trenutno pravi politični eliti,
potem je težko najti službo – četudi isto kot si jo opravljal prej. To je v
primerjavi s tujino popolnoma nenormalno.

Na enem od razgovorov za mesto ravnatelja (v šolstvu sem bil
pred, med in po političnih funkcijah) sem namesto vprašanj o vsebini vodenja
šole dobil naslednji vprašanji: »Kako si upate iz politike vračati v šolstvo?
Ali ste pripravljeni podpisati, da ne boste kandidirali za nobeno funkcijo, če
boste ravnatelj?« To kaže na izjemno nepoznavanje ustavnih pravic, prav tako pa
prepričanje, da je avtonomija šole rezervirana za politično ne razmišljajoče
ljudi, ki pa jim je dovoljeno vse.