[INTERVJU] MILAN MATOS: LJUDJE SO BOGASTVO VSAKE ORGANIZACIJE

DELITE TA
PRISPEVEK
19.03.2020, NSi

Milan Matos je nekdanji podjetnik, založnik, ustanovitelj Gospodarskega kluba NSi in predsednik nadzornega odbora stranke. Skorajda 40 let je delal v Mladinski knjigi.

Milan Matos je nekdanji podjetnik, založnik, ustanovitelj Gospodarskega kluba NSi in predsednik nadzornega odbora stranke. Skorajda 40 let je delal v Mladinski knjigi, ki jih je opisal tudi v knjigi z naslovom Hiša velikih zgod. Z njim smo se pogovarjali o podjetniškem duhu, ki se ga pri nas še vedno zavira, premagovanju ovir v Mladinski knjigi ter boju z zahrbtno boleznijo, s katero sobiva že 25 let.

(Celotni intervju si lahko preberete tudi TUKAJ.)

Milan Matos je nekdanji podjetnik, založnik, ustanovitelj Gospodarskega kluba NSi in predsednik nadzornega odbora stranke. Skorajda 40 let je delal v Mladinski knjigi, ki jih je opisal tudi v knjigi z naslovom Hiša velikih zgodb in je izšla ob koncu prejšnjega leta. V njej je popisal mnoge zgodbe, od nastajanja knjižnega kluba Svet knjige do drugih uspehov, pa tudi porazov in težkih trenutkov.

Za svoje zasluge pri razvoju slovenskega založništva je bil leta 1999 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije, leta 2004 je prejel Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva. Leta 2014 pa je prejel še priznanje Združenja Manager za življenjsko delo na področju menedžmenta.

Mnogim je pokazal, da se je za svoje ideale potrebno boriti tudi v viharnih časih. V NSi se je včlanil v najtežjih trenutkih, ko stranka ni bila v parlamentu in ko so jo visoki funkcionarji večinoma zapuščali. Zaradi zahrbtne bolezni, s katero se bori že dolga leta, ve, da nam je vsak dan podarjen.

 

Vrsto let ste bili podjetnik v Mladinski knjigi, sprejeti ste morali veliko izzivov, ki so vas gnali naprej. Kako gledate na gospodarstvo in podjetnike danes? Naredi država dovolj zanje, bi morali sami narediti več?

Podjetništvo je temelj vsega, saj nam daje kruh. Zaradi njega posamezniki lahko živimo, smo solidarni in napajamo državni proračun. Zato je podjetništvo oziroma gospodarstvo temeljna dejavnost. Že stara modrost namreč pravi: Najprej je treba živeti, potem pa filozofirati. Seveda ni pomembno le prvo, tudi drugo je. Gospodarstvo namreč ni namenjeno samemu sebi, ampak življenju. Podjetništvo ima v Sloveniji večkrat slab prizvok, češ da so podjetniki ljudje, ki se grebejo le za dobičkom. Res je, da se kdo izmed njih tudi tako obnaša, a večina podjetnikov je korektnih, poštenih, delavnih in ustvarjalnih. In zaslužka ne pridobivajo s prisilo, pač pa s svobodno menjavo.  Žal dostikrat javnost meni, da so podjetniki pridobili premoženje nelegitimno. Prepričan sem, da je ustvarjanje, investiranje, odpiranje delovnih mest dobro in je najboljša socialna politika. Le na  ta način lahko pomagamo sebi in vsem tistim, ki sami ne morejo poskrbeti zase. Zato moramo podjetnost in podjetništvo razumeti kot enega izmed stebrov zdrave družbe. Šele, ko nekaj imamo, lahko tudi delimo.

V parlamentu s strani Levice in SD-ja pogosto poslušamo, zgodbe, češ »požrešni kapitalisti uničujejo svet«. Kakšen je vaš komentar?

V njihovih izjavah je bilo večkrat zaznati strahoten negativizem in populizem. Politika Levice ne temelji na ustvarjalnosti in na spodbudi, ampak na zavisti in želji po prerazdeljevanju. Žal državno lastništvo, plansko gospodarstvo in socializem do sedaj še nikjer niso bili gospodarsko uspešni. Zavzemanje za enakost je videti lepo. A ljudje žal nismo enaki. Enakost je celo nasilje nad posameznikom. Potrebna je enakopravnost. Izenačeni naj bi bili na startni črti, ne pa na cilju, v kar nas sili politika levih. To je omejevanje ustvarjalnosti in svobode.

Že v prejšnjih vladah, še posebno pa v zadnji, so začeli intenzivno deliti bombončke v obliki bonusov raznih vrst, da bi si pridobili priljubljenost. A zgodovinski spomin nam pove, da se takšne zgodbe nikoli ne končajo dobro. Poučen primer je Argentina, ali pa Grčija, kjer so leve in desne vlade na takšen način podkupovale volivce, država pa je končala v bankrotu. Ne moreš deliti, če prej ne ustvariš.

S strani nekaterih mladeničev iz Levice se v zadnjem času pogosto vrstijo tudi pozivi k restavraciji socializma. Vi o socializmu niste le brali, ampak ste v takšnem sistemu dolga leta tudi živeli. Je bilo res tako romantično in pravično kot je slišati?

Dovolj je pogledati, kako je socializem končal pri nas in v tujini. To je bila razdeljevalna in ne ustvarjalna ekonomija. Celoten sistem ni omogočal inovacij, tekmovalnosti ali investicij, posledično seveda tudi ni omogočal razvoja. Družbeni sistem je bil naravnan na delitev. Ko je zmanjkalo tistega, kar je socialistični sistem podržavil, ali ko v tujini ni bilo več mogoče dobiti kreditov, pa se je sesul sam vase. Socializem pa ni samo ekonomsko vprašanje, ampak je tudi vprašanje svobode. Če ni svobode, ni ustvarjalnosti. Še ena izmed pomembnih stvari pa je državna lastnina, za katero vemo, da je problematična, ker se zlorablja in je napajalnik za tiste, ki so v vrhu sistema.

Poleg rehabilitacije socializma se v Sloveniji zdi, da je vse, kar je zasebna iniciativa, tako na področju šolstva, zdravstva in drugje, takoj označeno za nekaj slabega in zavržnega.

To so parole, resentiment socializma. To je lažna dilema. Dejstva so praviloma drugačna. Če bi bilo namreč tisto, kar je državno tako zelo učinkovito, potem tudi Jugoslavija in Sovjetska zveza ne bi propadli, Severna Koreja pa bi prosperirala. To kar je državno, praviloma slabo deluje, ker ni zadostnega nadzora in motivacije, korupcija pa je najpogostejša.

V javnost, kljub tem dejstvom, skušajo vnesti vtis, da je javno vedno dobro, zasebno pa slabo. Z lahkoto toleriramo izgube v javnem sektorju in smo ljubosumni na dobiček v zasebnem.  Če ima nejavni sektor dobiček, trdijo, da zagotovo nekoga izkorišča. Dobiček je pri levici sumljiva beseda. To je daleč od zdrave kmečke pameti. Predvsem pa menim, da je dobiček pri odgovornih podjetnikih posledica dobrega dela, upoštevanja vseh deležnikov, ne pa cilj sam zase. Žal so povsod tudi izjeme. Toda, če kdo kdaj vozi po napačni strani avtoceste, ne bomo zato avtocest kar zaprli.

Nekaj mesecev nazaj ste izdali knjigo z naslovom Hiša velikih zgodb, ki govori o poti Mladinske knjige skozi vaših skoraj 40 let delovanja v tem podjetju. Česa se iz teh časov najraje spominjate, na kaj ste najbolj ponosni, da vam je uspelo?

Ves čas je bilo zanimivo in ustvarjalno. V Mladinski knjigi so se srečevali imenitni ljudje in enkratne ideje, ob tem pa je nastalo še tisoče in tisoče knjig. Te nas popeljejo preko ovir časa in prostora, v človeška srca in spoznanja. S pomočjo knjig spoznavamo svet, človeštvo in sebe. Kako enkratno je, ko s sodelovanjem avtorja in založnika nastane knjiga, s katero spoznavamo novo življenjsko zgodbo, vedenje o svetu, naravi, o sebi. In vsaka knjiga je kot človek, enkratna, neponovljiva. Ob vsakem rojstvu knjige je radost in pričakovanje, kot ob rojstvu človeka. In zgodbe so najboljša stvar življenja. Tako pritrjujem R. Whitlocku, ki je daljnega leta 1654 dejal: »Knjige so najboljši posel življenja, dajejo večjo nagrado kot katero koli drugo delovanje.«

Glavna tema knjige je zagotovo ustanavljanje knjižnega kluba Svet knjige. V ta projekt ste morali zares zelo verjeti, se upirati kritikam in biti ambiciozni. Imate občutek, da nam danes prav teh vrednot zelo manjka?

Sam sebi se čudim, da sem zdržal pod pritiskom vseh nasprotovanj. To, da si deležen nasprotovanj, je lahko včasih zelo dobro, ker pomeni, da stojiš za idejo tudi takrat, ko ti vsi ne ploskajo. S kritikami svojo idejo preizkušaš. Šele takrat, ko greš čez ovire, dokažeš, da je ideja zares močna. Le na tak način lahko prepričaš tudi druge. Na začetku sem bil šokiran, da skoraj nihče ni verjel v to idejo, a to je pravzaprav razumljivo. Pri novih idejah je vedno nasprotovanje, a ko gledam nazaj, ugotavljam, da to ni nič slabega. Sam moraš zato najti še boljše argumente, da prepričaš druge in če so okoliščine prave, ideja pa res dobra, bo zagotovo uspela.

Večkrat poudarjate, da ste skozi svojo kariero ugotovili, da je zelo pomembno, kako je podjetje ali organizacija vodena.

To je ključna zadeva. Ljudje lahko vse naredijo, ali pa vse uničijo. Prav oni so temeljno bogastvo vsake organizacije, vsakega podjetja, česarkoli. A šele vodja jih lahko naredi uspešne, če jih zna povezati, oblikovati time, če zna motivirati, če ima vizijo… Ali kot pravijo: »Če želiš, da ljudje naredijo ladjo, jih navduši za potovanje«.  Sodelavce je treba navdušiti, ni dovolj, da pridejo v službo in da so tam 8 ur. Čutiti morajo s skupino, posvojiti idejo, pripadati in postati ustvarjalni. Delavec mora čutiti, da je njegov doprinos enkraten, nenadomestljiv in v povezavi z drugimi pomnožen.

Kako v luči tega gledate na aktualno politično dogajanje v Sloveniji? Prepričan sem, da nam takšnih voditeljev, o katerih sva prej govorila, manjka.

Absolutno jih manjka. V Sloveniji imamo ogromno politikov, primanjkuje pa nam državnikov. Odnos javnosti do politike je že dolga leta negativen, kar po mojem izvira še iz resentimenta do bivšega sistema. Tedaj ni bilo različnih mnenj, nič prepiranja, vsi so mislili enako. Toda demokracija je soočanje idej, tekmovalnost predlogov, pluralizem, menjava ekip na oblasti. Nadzor nad vladajočimi. Na politiko so začeli kazati kot na nekaj slabega. »Prej smo se vse zmenili, poglejte politiko večstrankarstva, ves čas se samo kregajo,« je slišati med ljudmi. Na ta način so umazali politiko do te mere, da se najbolj sposobni manj odločajo za vstop vanjo.

Se vam zdi, da so danes poslanci cenjeni? Ali pa predsednik vlade? Če ima direktor nekega podjetja desetkrat višjo plačo od predsednika vlade, je to sramotno za državo. Mi pričakujemo, da bo politika najboljša, a na ta način bomo vedno imeli le slabšo politiko in manj kvalificirane ljudi, ki bodo sedeli v parlamentu. Politika je upravljanje z državo ter družbo in je ključen faktor, ki bi moral imeti svojo ceno. Mi pa pričakujemo dobro politiko od podpovprečno plačanih ljudi. Kakšne igralce bi imela športna moštva, če ne bi dobro plačala svojih igralcev? Je to narejeno z namenom ali zaradi populizma?

Politično gledano se zadnjih 10 let vrtimo v krogu. Ve se, da potrebujemo reforme in modernizacijo glavnih državnih sistemov, a se tega nihče noče resno lotiti? Če bi bili podjetje, bi verjetno že propadli …

Takšnega podjetja že dolgo ne bi bilo več. Preživeli smo z zadolžitvijo, v dobrem desetletju smo se kot država zadolžili za cca. 22 milijard evrov.  Zelo malo za investicije, večinoma za sprotno porabo. Smo vedno bližje srednjeevropskim državam, ki so istočasno vstopile v EU. Če pogledamo njihovo izhodiščno stanje v primerjavi z našim, ugotovimo, da so te države naredile bistveno večji razvoj. To pa zato, ker smo mi konzervirali staro miselnost. Eden izmed primerov take miselnosti je krilatica: »Država je najboljši lastnik.« Imamo največji delež državne lastnine. In kakšne so posledice? Milijardne obremenitve davkoplačevalcev. Spomnimo se sanacije bank, prepozne prodaje državnih deležev, srebrnine, ki je izginila itd.  Zadržani smo bili do tujih investicij, škodil nam je t. i. »nacionalni interes«. Spremeniti moramo miselnost in prakse. Ter dobiti korajžo za nujne prilagoditve in reforme.

V knjigi se lotevate tudi računalnikov, ki so v podjetja začeli vstopati prav ob začetku vaše karierne poti. Koliko so bili pri vašem delu pomembni in kako gledate na vso tehnologijo, ki nas obdaja?

Imel sem srečo, da sem se z računalniki seznanil že kot študent. To je bila za tiste čase nova, čudežna zadeva. Digitalizacija je neizmerno povečala učinkovitost poslovanja, zlasti obdelave velikih baz podatkov. Računalniki so prišli v pravem času. So čudovit pripomoček za povečanje produktivnosti, komunikacijo itd. Vsaka tehnologija pa nima samo ugodnih posledic. Digitalna žal, spreminja tudi osebne odnose, poenostavlja vedenje, uokvirja mišljenje itd. Pri tehnologiji je pomembno, da služi nam in ne mi njej.

Kako pomembna je po vašem mnenju digitalizacija? V NSi smo za izboljšavo slovenskega procesa digitalizacije naredili posebno resolucijo #digitalnaSlovenija

Za Slovenijo sploh ni druge izbire kot digitalizacija. Ravno berem knjigo z naslovom Bodite fleksibilni, ali pa vas ne bo. To pomeni, da se moramo prilagajati temu, kar se okrog nas dogaja, torej prilagajanje novim načinom, novim tehnologijam. Včasih se bojimo sprememb, ampak, če pogledamo nazaj, ugotovimo, da se je svet najbolj spremenil v zadnjih petdesetih letih. Zmaga tisti, ki je prilagodljiv in ne tisti, ki je najmočnejši. Pred leti smo bili na področju digitalizacije naprednejši, sedaj pa nas na tem področju drugi prehitevajo. Nikoli ni prepozno, da skočimo na vlak, ki nas bo popeljal naprej.

V svoji knjigi opisujete kar nekaj izkušenj iz tujine, ki so vam pomagale pri nadaljnjem delu. Danes imamo v Sloveniji situacijo, da je tujina za mlade ljudi, ki iščejo priložnosti, tako privlačna, da gredo iz Slovenije, a se vanjo nikoli ne vrnejo. Kako zajeziti ta problem?

Odpreti moramo okna ter vrata in Slovenijo prezračiti. Le na tak način bodo zmagali tisti, ki so sposobni in ne tisti, ki imajo položaje. Mnogi so doktorirali na najboljših univerzah v tujini, a v naših podjetjih in na univerzah ni prostora zanje. Izmenjava mora biti v obe smeri – moramo iti ven in moramo priti nazaj. Le na tak način se bo znanje prenašalo, brez tega ne bomo uspeli. Če ne bomo imeli odprtih vrat za nova znanja in nove prakse, ne bomo uspešni, poleg tega pa ne bomo dobili nazaj mladih, ki so odšli v širni svet. Dokler bomo imeli okostenele razmere, bomo žal imeli tudi manj inovativno, produktivno in nemotivacijsko okolje.

V času, ko NSi ni bila parlamentarna stranka, ste za razliko od mnogih, ki so takrat stranko zapuščali, postali njen član in prevzeli tudi vodenje Gospodarskega kluba NSi, ki ste ga uspešno vodili. Kako se spominjate tega obdobja?

V NSi sem se vključil leta 2009, ko je stranka izpadla iz parlamenta. To res ni čas, ko se ljudje včlanjujejo v stranko. Želel sem si iti tja, kamor spadam. Tudi če je stranka izpadla iz parlamenta, se mi je zdelo tako prav. Dve leti smo nato čakali, da smo prišli v parlament. Takrat je padla ideja, da bi ustanovili Gospodarski klub NSi, za katerega se je zelo zavzemalo vodstvo in glavni tajnik Robert Ilc. Vodil sem ga pet let. V tem času smo organizirali veliko dogodkov in srečanj. Za predčasne volitve 2011 smo napisali tudi prvi temeljit gospodarski program. Zdi se mi, da je v grobem še vedno aktualen. Brez uspešnega gospodarstva namreč ni dobre sociale, šolstva, kulture …

Življenje pa vas ni preizkušalo le v poslovnem svetu, ampak za zdravje borite tudi v zasebnem življenju.  Kako vas je to preizkušanje spremenilo?

Z boleznijo sobivam že 25 let. To mi je spremenilo življenje tako, da sem hvaležen za vsak dan, za vsako srečanje, za ljudi, za vse dogodke, za to, da sem na svetu …  Razmišljam, zakaj sem na svetu, zakaj mi je bilo podarjeno življenje in sem zanj neizmerno hvaležen. Zavedam se enkratnosti, nedoumljivosti in vrednosti življenja. Temu se čedalje bolj čudim in zahvaljujem. Bolezen me ni potrla, zame je bila tudi vzvod za rast. So bili seveda tudi težki trenutki, ko se vprašaš, zakaj ravno jaz. Zaradi bolezni sem bil samo enkrat na tleh, takoj ko sem izvedel, koliko časa mi še preostane. Takrat sem bil dva dni sesut, nato pa sem si rekel: »Treba je živeti naprej.« Vsi smo tako in tako končni, vsaj tu. Ta rok sem sedaj prekoračil že za več kot desetletje.

Kaj je tisto, na kar ste v življenju ponosni in vam največ pomeni? V življenju ste na poslovnem področju prejeli veliko nagrad, tudi državno za zasluge pri založništvu.

Najbolj pomembna mi je družina. Pomembno mi je, da imava z ženo srečen in povezan zakon, da imava 4 otroke in 12 vnukov. Ponosen sem na našo domovino. Človek pa ni dolžan živeti samo za svojo družino. Če hočemo namreč imeti dobro, varno in uspešno družbo za otroke in vnuke, potem moramo misliti tudi na to, v kakšnem okolju bodo živeli, kakšno bo naše gospodarstvo in kakšne vrednote bo imela naša družba. Tudi zato sem po svojih močeh še vedno vključen v javno delovanje.

 

Celotni intervju si lahko preberete tudi TUKAJ.