Ekonomist Rado Pezdir na kongresu NSi: Vi ste tista desnica, ki razume tržno gospodarstvo

V celoti obljavljamo predavanje ekonomista mag. Rada Pezdirja na kongresu NSi na Vranskem. Pezdir je prisotnim med drugim dejal: “Vi ste tista desnica, ki razume
tržno gospodarstvo, tista desnica, ki se bo zavzela za male podjetnike, za male
ljudi, ki sestavljajo gospodarstvo. Na desnici je to prihodnost. Korporativna
desnica, desnica posebnih interesov je nekaj kar mora izginit. In ko bo to
izginilo bo desnica normalna in bo zadihala s polnimi pljuči. Verjamem, da bodo
ta polna pljuča utripala v ritmu treh črk: NSI.” Vabljeni k branju!

“Krščanski demokrati Slovenije dobrodošli nazaj in pozdravljeni. Moje današnje predavanje ima mogoče malo bizaren pridih, malo bizaren
naslov: Konec krize in kaj potem?
Motivacija je sledeča. O krizi se vse preveč govori, a premalo naredi, premalo
resno se vzame situacijo, da bi se jo rešilo. Očitno smo se v tej državi
sprijaznili s tem, da bomo enostavno pustili, da pademo na dno. Potem pa bomo
videli. Kot rečejo Srbi, “ko preživi, pa
nek priča”. Se pravi, kdor bo preživel pa naj pove kako je bilo. Nekaj
drugega vam želim povedati. Ne bom vam govoril tisoč in dvajset tisočič, kako
ven iz krize. Vsi že to vemo. Vsi smo že to tisočkrat slišali. Povedal bi nekaj
drugega, kar pa se navezuje tudi konkretno na vas in na Kongresno izjavo, ki jo
boste sprejeli, in ki vas bo zavezala k marsičemu v prihodnosti. Govoril bom o
tem, kaj po tem, po krizi. Kaj če začne biti jutri gospodarska rast pozitivna
in bruto domači proizvod naraščati. Potem smo pa kar naenkrat vsi srečni? Potem
je konec vseh travm? Ne, ni res. Ali je res mogoče, da moramo samo počakati, da
bo imela Nemčija pozitivno rast, potem bomo mi tja izvažali in bo spet prišel
lepi novi svet v našo deželo? Absolutno nemogoče.

Izbral sem par indikatorjev o katerih se ne govori, zato ker je sam indikator
tak, da sam na sebi nosi resnico.

Prva prosojnica prikazuje (bolj tehnično) kako upada naša potencialna rast
bruto domačega proizvoda. Kar vsebinsko v resnici pove je, da tonemo na dolgi
rok. Če jutri pride do pozitivne gospodarske rasti, je trend našega gibanja še
vedno potopen.

Naslednja prosojnica prikazuje kako slab je bančni sistem v Sloveniji.
Kriterij, ki je prikazan je merilo najbolj kakovostnega kapitala v banki, glede
na celoten kapital v banki. Graf kaže, da smo na koncu Evrope. Tipičen odgovor
je, kriza se bo končala, ko se bo bančni krč sprostil, kar pomeni, rešimo naše
banke. Te banke niso naše banke, imeti bi morale lastnike, ki naj jih rešujejo.
S silo prilike, postanejo naše banke zato, da lahko politika iz teh bank črpa
denar. Kaj potem, če rešite banke, če vsem nam iz ust vzamete denar, iz žepa,
našim otrokom, da dokapitalizirate banke, katerih niste ne komitenti, ne
lastniki. Kje pa so podjetja, ki ustvarjajo delovna mesta, kje so podjetja, ki
so še zdrava? Struktura tega gospodarstva je »gnila«, ne glede na to kaj
naredite iz teh bank. Če je struktura gospodarstva »gnila«, razpada, potem so
banke lahko najboljše na svetu in ponujajo najboljše kredite na svetu, vendar
vi nimate substance, ki bi te kredite vzela in jih enostavno uporabila
učinkovito za investicije in delovna mesta. Če bomo jutri po stresih testih, ki
nam bodo povedali koliko naj »vržemo« noter, koliko so »gnile« te banke, če nam
bodo rekli 5 milijard, 10 milijard in jih bomo notri vrgli. Če gospodarstva ni
več, če so ljudje brezposelni, če ni zasebne potrošnje več, kakšno situacijo
bomo imeli potem? Novo situacijo »čudovitih« bank brez gospodarstva. Vemo za
koga bo to dobro. Za tistega, ki bo vladal. Za tistega, ki bo sprevržen in skorumpiran
v svojih vladarskih namenih in bo banko uporabljal kot vzvod moči v
gospodarstvu.

Naslednja prosojnica kaže slovenski borzni indeks. Čim je tako velik padec
kot na sliki, veste, da se je nekaj katastrofalnega zgodilo. SBI TOP, najboljša
slovenska podjetja, ki so bile vedno velike znamke ali v regiji, ali v Evropi,
so izgubile vrednot na borzi, ekstremno. Danes govorimo o nacionalnem interesu,
ne danes, že deset let govorimo o nacionalnem interesu in ljudi se ne da
prepričat, da Mercator ni nacionalni interes, da prodaja čipsa ni nacionalni
interes, da to ni identično knežjemu kamnu, ali pa prvi slovenski knjigi.
Ampak, da je pivo v državi, kjer je alkoholizem zlorabljen nacionalni interes,
da je Mercator nacionalni interes. In ti, tako imenovani nacionalni interesi so
katastrofična podjetja, in po poslovni politiki in po poslovnih rezultatih in
njihova vrednost je nična. Realnost je, da bi to lahko rešila samo
privatizacija in to ponavljamo že deset let. Zakaj privatizacija? Ker
privatizacija prinese kapital, ki v državi manjka. Veste kje je problem? V to
državo po epizodah z KBC-jem, Interbrujem, Vega in še podobnimi, nihče normalen
več ne vstopa. V to državo bo prihajal tuj kapital, ampak bo prihajal tajkunski
kapital. Nekaj kar je anekdota v Londonskem finančnem city-u, je sledeče.
Ponudite, da investirajo v vaše podjetje, vprašajo vas iz od kod ste? Odvrnete,
da ste iz Slovenije. In oni rečejo: »We
don’t do business Slovenian way.« »Mi
ne poslujemo po slovensko.« V tujino je bil poslan zelo jasen signal.
Katerekoli investitorje, ki nočejo biti del politično-tajkunske »godlje« v
Sloveniji, se iz Slovenije izžene. In če izženete ogromna podjetja, ki so
kredibilna in dobri lastniki, vam ostanejo hrvaška tajkunska podjetja. Ostanejo
vam še ostala tajkunska podjetja, ki pridejo v toliko »razsute« države, kot je
Slovenija, kjer pravni sistem ne deluje, kjer se podjetja uničuje in izčrpava
in pridejo notri zaradi tega, ker to že znajo delati, ker so tako počeli doma.
Počakajmo še nekaj časa in bomo dobili ruske tajkune.

Slika je končna sodba slovenskega nacionalnega interesa. Besedne zveze, ki
v bistvu ponazarja tajkunsko-koruptivno spletko.

Naslednja prosojnica prikazuje stanje naših podjetij. Bistvo je sledeče,
gre za razmerje med dolgom in lastniškimi sredstvi v podjetju. Enostavno
povedano, višji kot je graf bolj so podjetja zadolžena v državi, v povprečju.
Slovenska podjetja so na ravni italijanskih in samo še pod nivojem španskih.
Kar pomeni, če je jutri konec krize, če jutri popravimo situacijo v bankah,
nismo nič spremenili. Podjetja so prezadolžena, preobremenjena. Niti svojih
dolgov ne morejo več odplačevati. Struktura gospodarstva je zgnila, zgnila je
struktura nacionalnega interesa, zgnila je struktura preostalega interesa.
Banke ne pomagajo nič več. Iz tega lahko mirno izpeljete resnično trditev,
reševanje in dokapitalizacija bank zdaj, ni nič drugega kot reševanje
tajkunsko-političnih klik in navez. Prav ničesar drugega. Če bi bilo kaj
drugega bi šle banke v stečaj, tako kot je moglo iti na tisoče majhnih s.p.-jev,
obrtnikov in ostalih nepriviligiranih podjetnikov, pa niso šle, se jih rešuje
na račun vseh ostalih.

Naslednji graf prikazuje zadolženost gospodinjstev, družin, v Sloveniji je
to edini dober kazalec. Kaj je slabo? Slabo je to, da potrošnje v tej državi
praktično ni več. Povprečna družina se je znašla na točki, ko je svoj kupček
denarja, ki ga je imela pod posteljo že zapravila. Ko so na tekočih računih
samo še minusi iz meseca v mesec. Ko kreditov ni več možno najemati, ker
kreditne sposobnosti ni. Ko je večina družin, katere člani so imeli to smolo,
da so dejansko šli v gospodarstvo, izgubili eno ali pa dve delovni mesti, se
pravi, da je sigurno nekdo brezposeln. Prišli smo do te točke, da se počasi
odprodaja premoženje po državi. Mislite, da če bo jutri gospodarska rast plus
tri procente, da bomo imeli manjše primanjkljaje na tekočih računih? Da se bo v
treh mesecih zaposlilo, kot je moj predhodnik povedal 60 – 90 tisoč ljudi? Da
bodo ljudje začeli živet? Ni res. Veste kaj pa lahko naredimo? Lahko državne
banke fino dokapitaliziramo, pa iz državnih bank namečemo denar in zadolžimo
prebivalstvo, da si privoščijo hipoteke in kredite na stanovanja, ki si jih ne
morejo privoščiti in jih ne morejo odplačevati. Ravno tako kot je bil to
začetek nepremičninske krize v ZDA. Zakaj bi se pa to zgodilo? Če hoče banka
dajati kredite državljanom in državljankam zato, da odkupujejo stanovanja, jim
more dati poceni kredite. Ker bodo ti državljani in državljanke dobili stanovanja
(banke jih bodo spustile iz svojih portfeljev) tajkunska stanovanja.

Naslednji graf kaže kaj nas čaka daleč po krizi. Prvi stolpec so javni
izdatki, kot delež BDP-ja, za pokojnine v letu 2015, drugi pa v letu 2055. Ta
država je znana po tem, da kronično zanika svoje probleme in jih odlaga v
prihodnost. Mi smo imeli do sedaj, že 365 pokojninskih reform, ki pa so bile
vse take, da ni bilo nobene spremembe. Zakaj je jasno. Ker imamo stranko
upokojencev, ki je vse prej kot stranka upokojencev, ampak rada manipulira z
upokojenci. Noče pa jim povedati, da je zadeva na koncu. Lahko ima Luksemburg
leta 2055 tako silno obremenitev BDP-ja za pokojnine, Luksemburg je bogata
država. Slovenija tega ne bo zdržala. Ali smo se resno začeli pogovarjat o tem,
ali sistem iz rok v usta pri plačevanju pokojnin še deluje? Ne. O tem nismo
rekli niti besede.

Mit, ki se vleče že od kar traja kriza, ko bo Nemčija imela pozitivno
gospodarsko rast, potem bo začela rasti tudi Slovenija. Dejstvo kaže naslednji
graf. Slovenski izvoz v deležu svetovnega izvoza v zadnjih letih je vse manjši.
Zakaj? Zato, ker ko je v Sloveniji propadlo podjetje, ki je delalo za nemško
podjetje, so Nemci poiskali novo podjetje v Ukrajini. Ko je v Sloveniji postalo
predrago delati, ker imamo radi višje davke v tej državi, so se Nemci spomnili
na Ukrajince, Makedonce, ali pa na Vietnamce. Problem tega je, da ta delovna
mesta, ne bodo nikoli več vrnjena. V temu jedru brezposelnih, ki se je zgodil
sedaj je večina brezposelnih ljudi takih, da so prišli iz kovinskopredelovalne
industrije, tekstilne industrije, lesno-predelovalne industrije. Iz delovnih
mest, ki jih ni več. Ti ljudje na delovna mesta ne bodo mogli več računati. Ne
na ta način, kot zadeva danes poteka, kdo jih bo zaposlil šestdeset tisoč? Ali
jih bo Nova ljubljanska banka? Ne, čeprav jo dokapitalizirajo. Ali ji bo,
Petrol, ali jih bo »kockalnica« v Gorici? Ne bo. Tisto edino kar lahko zaposli
te ljudi, ki so sedaj brezposelni so nova delovna mesta, ki nastanejo kot mali
s.p.-ji, obrti ali pa mala podjetja. To pa ne more nastati, če si vsak teden
izmislimo nov davek, kako bi rešili državni proračun, ne pa proračun tistih, ki
državo sestavljamo. To v tej državi, očitno, ni več pomembno. In enkrat, ko bo
Nemčija imela pozitivno rast, jo mi ne bomo imeli. Ali razmišljamo o tem, ali
bo teh šestdeset tisoč brezposelnih, brezposelnih še naslednjih deset let?

Po krizi bo ostalo vprašanje kako šestdeset tisoč ljudi zaposliti. Kje
poiskat nova delovna mesta? Po krizi, bomo imeli še vedno iste davke, na isti višini
kot sedaj. Nisem še videl države, ki bi šla z davki dol. Verjemite mi, vsak
evro, ki ga država vzame z davki je en evro delovnih mest manj. Ta država ima
monopol pri obveznem zdravstvenem zavarovanju. V vaši kongresni izjavi se
dotikate tega problema in se ga resnično prav dotikate. Samo en fond je, ki
financira zdravstvo. To je unikum v celi Evropi. To je bil še unikum v
komunistični Jugoslaviji. Naše celotno zdravje, vseh ljudi tukaj je odvisno o
enega Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ni podvrženo ne regulaciji, ne
kontroli, sam sebe nadzira in razpolaga z dvema milijardama evrov, ki naj bi
bili namenjeni za naše zdravje. Zamislite si primer, ki se že skoraj dogaja in
na katerega sem sam opozarjal že nekje od leta 2006 dalje, da Zavod za zdravstveno
zavarovanje enostavno bankrotira. Ali imamo Slovenci še kakšen tak zavod na
katerega bi šli? Nimamo. Kaj bo z našim zdravjem? Vsi smo talci enega monopola.
Smo edini evropski talci monopola. Tega primera v Evropi ni.

Naš dolg bo ostal. Ko bo konec krize bo dolg še tukaj. Kako ga bomo
odplačevali? Novih delovnih mest ni, novih podjetij ni, nemška pozitivna
gospodarska rast nas ne more rešit. Zavedajte se, s koncem krize prihajajo šele
resna vprašanja, s težkimi odgovori. Ta država ni bila v stanju narediti
strukturne spremembe.

Krščanski demokrati, če se greste politiko, zdaj veste o čem bo morala teči
debata. O tem kaj se naredi prvi dan, ko je konec gospodarske krize in veste,
da so vse strukturne reforme še pred nami. In, da je od vas, v resnici odvisno
kako bomo to zgodbo izpeljali.

Kar se mi zdi zanimivo pri vsem skupaj je, kako se na vodi čuti, da se ene
stvari spreminjajo, se nekatere stvari prestrukturirajo in rekonfigurirajo.

Ta teden sem, ne vem kako bi to povedal, da bi bilo še dovolj provokativno,
ne pa noro, sem ugotovil kako močni postajate in kako veliki postajate. Ko se
je izvedelo, da bom prišel iz te svoje izolacije v javnost in to na kongres
NSi-ja, kjer bom imel govor, verjemite mi, da sem dobil množice »debilnih«
vprašanj, množice pljunkov, množice »bedastih« trditev, ki so me napeljale samo
na to, da sem rekel, jaz grem na ta kongres, tudi če pride do naravne
katastrofe, če bi imel lepilo s seboj bi se z njim prilepil in bil tukaj osem
ur prilepljen. Nihče mi ne bo govoril kam naj grem na kongres in kam naj ne
grem na kongres. In tudi noben krščanskim demokratom ne bo govoril kdo so in
kdo oni niso, krščanski demokrati ste krščanski demokrati in pika. Drugih ni.

Za konec pa še nekaj kar mi že dolgo leži na duši. In sicer struktura
slovenskega političnega pola na desnici. Tisti, ki spremlja desnico v ZDA ali
pa v Evropi, mislim, da ste kar vsi tukaj taki, ki to spremljate. Veste, da so
pojavnosti desnih strank v smislu gospodarstva zelo različne. Nekatere stranke
so desne korporativistične, se pravi rade imajo monopole in kartele, nominalno
so pa desne, z desnimi vrednotami. Potem so desne stranke, ki so zelo
pro-kmetijske in so zelo zaljubljene v neke interese in se razglašajo za
stranke nacionalnega ponosa in interesa, v resnici pa služijo interesnim
skupinam. In so desne stranke, ki so konzervativno-liberalne. Liberalne v
ekonomskem pogledu. Kar pomeni, da so stranke, ki se zavzemajo za male
podjetnike, za obrtnike, za male s.p.-je, za mala delovna mesta. Tisto, kar naj
bi zgradilo zdravo in trdno strukturo gospodarstva. S kongresno izjavo, ki jo
sprejemate ste vi ta tretja stranka.

In ta izjava vas zavezuje pred zgodovino. Vi ste tista desnica, ki razume
tržno gospodarstvo, tista desnica, ki se bo zavzela za male podjetnike, za male
ljudi, ki sestavljajo gospodarstvo. Na desnici je to prihodnost. Korporativna
desnica, desnica posebnih interesov je nekaj kar mora izginit. In ko bo to
izginilo bo desnica normalna in bo zadihala s polnimi pljuči. Verjamem, da bodo
ta polna pljuča utripala v ritmu treh črk: NSI.”