Državni sekretar Matjaž Longar gost Slomškovega dne na Ponikvi

Državni sekretar
Matjaž Longar je bil v soboto, 22. septembra 2012, gost tradicionalnega
Slomškovega dne na Ponikvi z naslovom »Domovina je naša ljuba mati«, kjer je v
imenu ministrice nagovoril udeležence.

Govor
državnega sekretarja Matjaža Longarja objavljamo v celoti:

Spoštovani
častni gostje, spoštovani prireditelji, spoštovani učitelji, vzgojitelji,
kateheti in starši,

spoštovane
gospe in gospodje,

najprej
se vam želim zahvaliti za prijazno vabilo, da vas smem nagovoriti na letošnjem
Slomškovem dnevu. Prenašam vam najboljše želje in pozdrave predsednice Nove
Slovenije in ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki bi se z
veseljem udeležila današnjega dne, vendar se udeležuje 44. slovenskega romanja
v Einsiedelnu v Švici, ki je hkrati osrednja prireditev Slovencev v tej državi.

Z
občudovanjem do blaženega Antona Martina Slomška in s poklonom njegovim vizijam
smo se danes zbrali na Ponikvi. V duhu teh vizij danes govorimo v slovenskem
jeziku in živimo v slovenski državi. Kljub temu, da so njene meje morda
drugačne, kot si jih je verjetno predstavljal Slomšek in je tudi stanje v naši
družbi močno drugačno, kot bi si ga verjetno želel Slomšek in kot si ga
verjetno želimo tudi mi, smo dolžni do našega naroda in njegove države ravnati
skrbno in odgovorno.

Mi,
gospe in gospodje, našim generacijam je bilo dano, da smo lahko uresničili
stoletne, pravzaprav tisočletne sanje našega naroda in postali samostojen in
priznan narod v svoji lastni državi. Danes, ko o tem razmišljamo in se
primerjamo z drugimi narodi se nam zdi to sicer nekaj povsem običajnega. Koliko
je ljudstev, koliko je kultur, tudi v naši soseščini, ki jim takšen podvig ni
uspel. Na slovensko državno zato ne smemo gledati kot na nekaj samoumevnega,
pač pa kot na vrh zgodovinskih prizadevanj našega naroda, vključno Slomškovih,
kot na dosežek, ki je okronal vsa dotedanja prizadevanja in napore.

V
slovenski zgodovini sta bila v prejšnjem stoletju dva poskusa oblikovanja
lastne državnosti.

Oba
je slovenski narod drago plačal, tudi s krvjo in izgubo poselitvenega prostora,
nista pa uresničila njegovih stoletnih sanj. V prvi Jugoslaviji je za mejami
ostala tretjina naroda, ki je bila podvržena izjemnim pritiskom italijanskega
nacionalizma in fašizma ter velikonemškega nacionalizma in nacizma. Vse skupaj
je pustilo velike posledice na našem narodnem telesu. Ko je bilo slovenskemu
narodu najtežje, v času okupacije, se je znotraj njega razplamenela komunistična
revolucija. Njena brezna in delitve čutimo še danes. In ko je Evropi leta maja
1945 zažarela zarja svobode je Slovenijo zajel somrak enoumja in prelite
bratske krvi. Podobne so bile tudi usode marsikaterega srednje in
vzhodnoevropskega naroda.

Vendar
je pod pepelom vseskozi tlela žerjavica svobode, misli, da bo vendar prišel
čas, ko si bo tudi slovenski narod lahko uresničil Prešernove verze iz Uvoda h
Krstu pri Savici :

Narveč
sveta otrokam sliši Slave,
tje bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vóljo vero in postave.

In
čas je uresničil, naj nam bo dovoljeno rečeno, da se je dopolnil, tudi za
slovenski narod, ko so po Evropi kakor kocke padali komunistični režimi in je
celotna srednja in vzhodna Evropa stopila na pot demokratičnega procesa smo to
želeli tudi mi.

Takrat
smo tudi Slovenci znali stopiti skupaj in v zanosu oblikovanja lastne države
presegli, vsaj tako se je zdelo, zgodovinske delitve in brezna. Nekateri so ali
smo v to preseganje in v enotnost verjeli, nekaterim političnim silam pa je
bila ta enotnost morda samo manever ohranjanja svojega prevladujočega
političnega in gospodarskega položaja.

Mislim,
da smo bili mnogi po prvih demokratičnih volitvah neprijetno presenečeni ali
celo razočarani. Razočarani predvsem nad medijskim in prevladujoče družbenim
dojemanjem komunistične preteklosti.

Pa
vendar, krščanska demokracija temelji na katoliški in protestantski filozofiji
in etiki, ki zopet temeljita na spoštovanju človeka, posameznika, subjekta, ki
ni kakor v levih političnih ideologijah zgolj element v kolesju zgodovine in
revolucije. Zato poskušamo razumeti tudi tiste, ki mislijo drugače. Tudi tiste,
ki nas nočejo razumeti, ki nam ne dopuščajo lastnega mnenja. Pogosto ali celo
kadar kolikor želimo svoje mnenje predstaviti v javnosti smo deležni žaljivk in
napadov. Vendar vztrajamo in bomo vztrajali, da smo tudi mi deležni povsem
enakega spoštovanja.

S tem
sem gospe in gospodje prešel na vprašanje, kako smo izkoristili ta leta svobode
in neodvisnosti? Smo dejansko razvili družbo in državo v skladu z našimi
pričakovanji in našimi željami in sanjami. Nismo. Bojim se, da so nam naše
sanje izpred dobrih dvajsetih let enostavno odpeljali. Zopet se bomo morali
boriti zanje in se zanje tudi odrekati. Tudi na materialnem nivoju. Žal. Država
je osiromašena, gospodarska in finančna kriza v svetovnem merilu pa je še
potencirala neskladja v naši družbi.

Pod
krinko nacionalnega interesa so nas, naše starše in celo naše  otroke oškodovali za nekdanje državno in
družbeno premoženje. Medtem, ko so nam mediji in velik del politike neprestano
govorili o nacionalnem interesu in o domačem lastništvu, so v ozadju potekali
procesi tranzicijskega lastninjenja. Gospe in gospodje, ni nepomembno kdo je
lastnik slovenske zemlje, daleč od tega. Vendar pa obstajajo meje.

Za
posameznika, za delavca, za delojemalca, je ne glede na njegovo izobrazbo,
veliko pomembneje:

da
ima delo, s katerim si ustvarja eksistenco,

da je
obravnavan z dolžnim spoštovanjem, kakor vsak posameznik v naši družbi,

da
ima za svoje delo pravično plačilo,

in da
mu je delodajalec vplačal vse prispevke in zavarovanja…

To je
nacionalni interes, ne pa kopičenje bogastva v rokah »domačih« tajkunov, ki so
osiromašili lasten narod in ga v času ekonomske krize pahnili na rob prepada.

Ko
smo pred zadnjimi volitvami opozarjali na stranpoti naše države in družbe nismo
še niti poznali vseh podrobnosti težkega položaja, v katerega nas je pripeljala
predhodna vlada, ki še tri leta po izbruhu finančne krize ni našla nobenih
ustreznih rešitev. Najemala je tuje kredite in skrbela za socialni mir. Vendar
takšna pot ni možna na dolgi rok. Vsak gospodar, vsaka gospodinja vsak
odgovoren posameznik ve, da na dolgi rok lahko porabi toliko kot bo ustvaril.
Če bo porabil več, bo zašel v težave.

In mi
smo zašli v težave. Po spletu okoliščin se je oblikovala današnja vlada, ki je
postavljena pred težke preizkušnje. Mi vsi smo postavljeni pred težke
preizkušnje. Ohraniti moramo to državo suvereno in neodvisno. Ne moremo se
zadolževati na dolgi rok, ker prej ali slej zmanjka tudi kreditov. Istočasno pa
mora vlada dokazati, da je varčevanje – saj v resnici ne gre za varčevanje, gre
za zmanjšano zadolževanja – velja za vse. S tem kar imamo ali bolje rečeno  – nimamo, se moramo prebiti iz gospodarske
krize. Nekatere države so se že. Nemčija na primer, in to ravno pod vodstvom
krščanske demokracije Angele Merkel. Recepti so. Žal pa ne učinkujejo od danes
na jutri.

Gospe
in gospodje, imeli smo sanje in še vedno jih imamo! Ne pustimo, da nam kdorkoli
vzame našo domovino, našo državo. V hvaležnem spominu ohranimo vse, ki so za to
domovino dali življenja. Njim in vsem, ki so sanjali neodvisno državo,
generacijam pred nami pa tudi tistim, ki prihajajo za nami smo dolžni, da jim
jo izročimo takšno, kot smo si jo pred 21. leti izborili. Suvereno državo
slovenskega naroda, obeh manjšin in vseh, ki so ali bodo v Sloveniji ustvarili
svoj dom in ki želijo z nami živeti v sprejemanju, miru in spoštovanju.  Mislim, da lahko rečem, da s tem povzemamo
tudi Slomškove misli in vizije.

Zato
se z optimizmom zazrimo v prihodnost. V iskrenem sprejemanju drug drugega, v
skrbi za skupno dobro bomo znali našo državo, po stranpoteh tranzicije,
postaviti na nove in zdrave temelje. Morda je to tudi šola. Šola za
demokracijo. Demokracija namreč ni dana sama po sebi. Ni se avtomatsko
vzpostavila leta 1990. Zanjo si moramo vedno znova prizadevati. Vedno znova jo
moramo razvijati. In vedno znova moramo odgovorno presojati različne politike.

Nič
novega ne bom rekel, če želim poudariti, da še posebej vas, učitelje,
vzgojitelje in katehete čaka še kako naporno in odgovorno delo, kako
posredovati vedenje in znanje o sebi,

–
lastni, zreli in uravnoteženi osebnosti,

–
smiselnosti bivanja,

– o
svoji državi in njenem spoštovanju,

– o
svojem narodu in zreli, uravnoteženi narodni identiteti,

–
odgovornem sprejemanju drugih kultur in jezikov, posebej še velikih, ne da bi
se obenem odrekli svojemu,

mladim
generacijam.

Vem,
da je vaše delo naporno in vem, da se ga odgovorno lotevate.

Kot
katoličan in oče pa vam želim, vsem, posebej pa še katehetom, položiti na srce
mojo veliko željo. Vedno znova, v vseh časih se ponavljajo pritožbe o slabih
časih, da je hudo in težko. Mislim, da če bi mogli iz kateregakoli obdobja
slovenske zgodovine potegniti »tipičnega« Slovenca bi bila njegova tožba enaka
ali podobna. Ampak slovenski narod je preživel, preživel je, ker je gradil na
trdni in nepremagljivi skali krščanstva.

Enako
velja tudi za posameznike. Naj vas samo spomnim na priliko o hiši. Vsak posameznik,
vsak mlad človek mora najti svoje mesto v družbi. S tem mu bo tudi omogočena
eksistenca. To eksistenco pa mora graditi na trdnih temeljih. V življenju bodo
prišli viharji in potresi in hiša posameznikove eksistence se bo močno majala.
Vzdržala bo le, če bodo te temelji dovolj mogočni. Jaz vidim takšne temelje v
krščanstvu, kjer vsakemu padcu sledi vstajenje. Do tistega poslednja, ki daje
smisel vsem tem prizadevanjem.

Zavedam
se, da je v teh časih težko mlademu človeku posredovati takšna sporočila, vem
da je potrebno veliko znanja in naporov. Tudi za nas gotovo ni vedno lahko
slediti tem idejam in naukom. Verjamem pa, da boste pri vaših naporih to znali
in zmogli in s tem mladim ljudem, generacijam, ki prihajajo za nami, omogočili,
da bodo v polnosti utrdili temelje svoje eksistence. Tudi če bodo dajali videz
brezbrižnosti ali celo uporništva pa bodo, v težkih obdobjih življenja, lahko
prisluhnili krščanskemu pogledu na svet in naukom, ki jih bodo morda spravili
morda nekam na dno srca. S tem ste jim posredovali enormno bogastvo, bogastvo
takšen vrste, za katerega si je prizadeval tudi nas veliki vzornik blaženi
Anton Martin Slomšek.

Naj
se vam tudi s tega mesta zahvalim za vaše odgovorno delo in vam želim še
nadaljnje veliko uspeha!