dr. Žiga Turk: Nova sredina

DELITE TA
PRISPEVEK
13.12.2019, NSi

Na spletnem portalu Časnik so objavili kolumno dr. Žiga Turka, kjer piše predvsem o tem, kaj pomeni sredina v slovenskem političnem prostoru in zakaj je NSi sredinska stranka. »S tem, ko se je Nova Slovenija razglasila za sredinsko stranko, se ni dosti spremenilo za Novo Slovenijo, spremenila se je geometrija slovenskega političnega prostora. Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Tule bom utemeljil, da povsem upravičeno,« piše dr. Turk.

Spodaj objavljamo celoten zapise kolumne dr. Turka na spletnem portalu Časnik.

 

Priznam, poleti me je zbodlo, ko je Nova Slovenija razglasila, da je od zdaj naprej pa sredinska stranka. Dalo bi se namreč razumeti, da so se uklonili glasu ulice, ki v Sloveniji desnega ne mara. Kjer o desnem širijo slab glas že od leta 1945 naprej. Je pa desnica na slabem glasu povsem po krivici. In ker sem rad na strani ponižanih in razžaljenih, mi je bližje trmasto poudarjanje, da je desno dobro in prav. V germanskih jezikih je to vgrajeno celo v jezik – za desno in prav imajo isto besedo. Desnica, konzervativizem, tudi reakcionarnost v Sloveniji potrebujejo rehabilitacijo. Dokler tega ne bo, ne bo nujnega soočenja med tistimi, ki bi uvajali novotarije in tistimi, ki bi s spraševanjem o koristnosti novotarij skrbeli za selekcijo med njimi.

Pomirilo pa me je, da po tem, ko je Nova Slovenija razglasila svojo sredinskost, ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe v njihovem delovanju ali vrednotah. Še vedno so v podnaslovu krščanski demokrati. Še vedno med njimi ne bosti našli podpornikov ubijanja nerojenih otrok ali neumrlih starcev. Še vedno bodo videli razliko med pravicami človeka in živali. Še vedno bodo spoštovali očetovstvo, materinstvo, družino, domovino …

S tem, ko se je Nova Slovenija razglasila za sredinsko stranko, se ni dosti spremenilo za Novo Slovenijo, spremenila se je geometrija slovenskega političnega prostora. Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Tule bom utemeljil, da povsem upravičeno.

Obrazi sredine

Sredino se da iskati na več načinov. Lahko bi npr. izvoljene poslance razporedili od najbolj levega do najbolj desnega in pač za sredino proglasili tistega, ki je vrednostno na pol poti med Žanom Mahničem in Miho Kordišem. V katero stranko vladnega peterčka bi to padlo, niti ni pomembno. Pomembno je, da tako statistično iskanje sredine povsem spregleda od revolucije povzročeno premaknjenost slovenskega političnega kompasa v levo. Sever ni tam, kjer ljudje v povprečju pokažejo z roko, ampak kamor kaže od propagande neodvisna magnetna igla.

Drug način določanja sredine je potniški. Če v avtu sedite zadaj in imate na levi in desni soseda, sedite pač na sredini. Nova Slovenija ima na desni zanikovalce klimatologije, na levi pa zanikovalce ekonomije. Drugače povedano, da desni ima tiste, ki ne verjamejo v globalno segrevanje, na levi pa tiste, ki ne verjamejo v tržne zakonitosti. Kar sredince zavezuje k temu, da verjamejo v oboje. Kar ni nek poseben dosežek – v zadevi ni potrebno verjeti, ampak zadostuje, da se upoštevajo dognanja tiste (podnebne in ekonomske) znanosti, ki nista podlegli političnim oz. ideološkim pritiskom.

Tretji način določanje sredine je pragmatičen. Sredina so tisti, ki lahko sklepajo zavezništva na vse strani – na levo in na desno. To ne pomeni nujno, da imaš prepričanja in cilje, je pa verjetno, da jih boš lahko udejanjal. V tem je sporočilo Nove Slovenije dragoceno – zbuja upanje, da bo nekdo z normalnimi pogledi na družbo in gospodarstvo morda kdaj sodeloval v kakšni vladi in vplival, da čisto vsi ukrepi ne bodo šli revizionistično v smer Ljudske republike Jugoslavije. In glede česar se zdi sedanja opozicija, kljub 32 poslancem, povsem nemočna.

Četrti način določanja sredine je programski. Sredina je tista, ki je za kompromis med delom in kapitalom, blagostanjem in okoljem, novotarijami in tradicijo. Tej sredini volivce pobirajo tekmeci, ki so za delo, tekmeci, ki so za kapital, tekmeci, ki so za okolje, pa tisti za blagostanje … Ta sredina je pripravljena dodati vse mogoče pridevnike pred tržno gospodarstvo, npr. eko, socialno, pravično. Ta sredina je za srednjo pot med komunitarizmom (torej postavljanju interesov skupnosti pred interese posameznika) in individualizmom (torej postavljanje interesov posameznika pred interese skupnosti). Pri čemer so pravi šampioni enega in drugega drugje.

Ta sredina je vladala Zahodni Evropi v obliki socialnih ali krščanskih demokratov, dokler niso drug drugemu postali tako podobni, da volivci v izbiri med njimi niso več videli alternative. Ta sredina je v krizi, ki jo kaže nazadovanje sredinskih strank v Evropi in članicah.

Ko je sredina v krizi, je trenutek, da se vprašamo, kaj je pa res sredina.

Sredina

Vse zgornje definicije sredino definirajo v odnosu na druge. Sredina je vmes med drugim. Odvisna od tistih drugih. Te sredine so brez lastne identitete, vizije, programa, vrednot. Te sredine so vedno kompromis z nečem, kar je bolj jasno in odločno. So vedno zmernejša, obrušena, razvodenela verzija nečesa drugega, kar je jasno, ostro in pekoče.

In vendar je sredina več kot napol prazen oz. napol poln kozarec mlačne vode. Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje. Sredina je sredotežna sila, ki Yeatsovega sokola vleče nazaj k sokolarju, »ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; svet preplavlja popolna anarhija«.

To je tista sredina, ki varuje, da ne bi svetopisemsko »izdal v smrt brat brata in oče sina«. Da ne bi »otroci vstajali zoper starše in jih izročali v smrt«.

Sredina dela politiko tako, da povezuje. Ne predvsem strank v koalicije in idej v kompromise. Ampak ljudi in družbene skupine med seboj. Potrjuje, da je ta naš svet v glavnem v redu. Da gredo stvari na boljše. Ne da je vse idealno, da pa je treba včasih kaj potrpeti in počakati. Da, kot pravi Sveto pismo, »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem«. Da če bomo delovni in složni, da bo šlo še naprej na boljše. Da neplodno prepiranje stane. Stane v denarju, s katerim bi šlo lahko ljudem na boljše.

Levo in desno od take sredine je politika, ki gradi na razpihovanju nezadovoljstva

Tiste, ki nimajo, ščuva proti tistim, ki imajo – pa naj gre za denar, pravice, status, ugled. Šepeta jim na uho, da si zaslužijo. Da jim pripada. Da bi bilo pravično. Ščuva delavce proti podjetnikom, ženske proti moškim, mlade proti starim, alternativno-spolne proti običajno-spolnim, drugo- proti prvorazredim, črne proti belim, domačine proti tujcem … Ne zanima jih, kako pomiriti zavist, ampak zavist razpihujejo. Ne zanima jih, kako pomiriti ljudi, ampak kako jih razburiti. Ne trudijo se razlik pojasniti, ampak obljubljajo, da bodo razlike izničili.

Jezna, nezadovoljna, zavistna, skregana družba ne napreduje. Ne gre na boljše. In če ne gre na boljše, je nezadovoljnih še več. Nezadovoljstvo in jeza sta olje na ogenj strank, ki so levo in desno od sredine.

Skratka

Sredina ne ščuva. Je zadovoljna s tem, kar imamo. Je hvaležna našim prednikom, da so nam do tu pomagali. Je zavezana potomcem, da jim zapustimo še boljši svet kot starši nam. Sredina ne išče prepirov, ampak predlaga rešitve. Škoda, da ni sredinskih strank več.