dr. JANEZ DULAR: SLOVENCI SI MORAMO PRIZNATI, DA NISMO NIČ SLABŠI OD DRUGIH

DELITE TA
PRISPEVEK
08.03.2021, NSi

Izšel je novi Krščanski demokrat, v katerem lahko preberete veliki intervju s častnim članom NSi dr. Janezem Dularjem, ki je bil eden izmed gradnikov slovenske krščanske demokracije.

Življenjepis:

Dr. Janez Dular je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1983 tam tudi doktoriral. Najprej je nekaj let delal kot lektor pri časopisu Delo, od leta 1989 pa kot asistent in potem docent za slovenski knjižni jezik in stilistiko na FF. Objavil je več jezikoslovnih člankov, razprav in kritik s področja jezikovne zvrstnosti, jezikovne kulture in politike, jezikovne zgodovine, naglasoslovja, besediloslovja, skladnje in pravopisa. Je soavtor več srednješolskih učbenikov slovenščine, bil pa je tudi član uredniškega odbora Slovenskega pravopisa 2001. Dr. Dular je eden izmed ustanovnih članov NSi, svojo sled pa je v slovenski politiki pustil že mnogo prej, saj je bil v osamosvojitveni vladi Republike Slovenije minister za vprašanja Slovencev zunaj RS in narodnostnih skupnostih v Sloveniji, v letih 1996 in 1997 pa minister za kulturo in pozneje direktor vladnega urada za slovenski jezik. Spodbudil in pripravil je osnutek zakona o javni rabi slovenščine in prvi nacionalni program za jezikovno politiko. V letih 2010 in 2012 je opravljal funkcijo podpredsednika NSi, bil je tudi predsednik strokovnega sveta Inštituta Janeza Evangelista Kreka. Leta 2019 mu je stranka za zasluge na področju promocije krščanske demokracije podelila naziv častni član NSi.

Za nami je skoraj leto dni od razglasitve epidemije, že več mesecev imamo stroge ukrepe za zajezitev koronavirusa. Kako ste osebno doživeli in preživeli to obdobje?

Imel sem srečo, ker niti sam niti v ožji družini nismo imeli nobene okužbe s koronavirusom. Zavedal pa sem se, da je epidemija resna in pretresljiva stvar in da se je treba držati navodil. Celotno družbeno življenje je zamrlo in zagotovo bo epidemija še dolgo vplivala nanj. Vsi smo se morali učiti (tudi na napakah), saj smo bili brez izkušenj za boj proti taki bolezni. Upam, da smo zdaj že prišli iz najhujšega. Čeprav nam grozi še tretji val epidemije, lahko rečemo, da smo vsi skupaj malo bolj pripravljeni, tu pa je tudi cepivo.

Je mogoče kako primerjati čas slovenske osamosvojitve z ustavitvijo javnega življenja in t.i. zaprtjem države, ki smo ga doživeli ob pojavu koronavirusa?

V obeh primerih gre za težavne, vendar precej različne reči. Pri osamosvojitvi je šlo za usodo  nas Slovencev, zdaj pa se z epidemijo spopadajo vse države. Tedanje izkušnje zato niso dosti uporabne za današnji čas. Spomnite se samo Jelka Kacina: ima imenitno izkušnjo sporazumevanja z javnostjo iz leta 1991, letos pa si z njo ni mogoče pomagati: vojaški žargon in odrezavost v odgovorih tujim novinarjem sta bila med osamosvojitveno vojno učinkovita, zdaj pa pri sporazumevanju z domačo javnostjo neprimerna.

Pozablja se, da vstop v Janševo vlado za NSi ni bil samoumevna odločitev.

 Nepričakovani odstop Marjana Šarca z mesta predsednika vlade tik pred začetkom najtežjega obdobja je botroval temu, da je NSi vstopila v vlado in prevzela odgovornost za tri ministrstva. Kako vrednotite vlogo NSi v vladi in delo treh ministrov?

Pri presoji takratnih potez se izpostavlja predvsem vloga strank, ki so bile v Šarčevi vladi, pa so po odstopu vladnega predsednika prestopile v Janševo koalicijo. Pozablja pa se, da vstop v novo vlado takrat tudi za Novo Slovenijo ni bil samoumevna odločitev. V epidemijskih razmerah sta bila potrebna  pogum in odgovornost, ko je bilo jasno, da zapletenega razmerja in težavnih izkušenj s SDS ne bo mogoče kar prezreti, da pa bo treba v interesu premagovanja epidemije in politične krize iti čez marsikaj. Nova Slovenija se je takrat odgovorno odločila ter se v vladi in državnem zboru izkazala in dobro uveljavila – ministri, poslanska skupina in celotna stranka. Tudi naši politični nasprotniki priznavajo – najbrž neradi – da ministri NSi dobro opravljajo svoje naloge, čeprav je teža stranke v vladni koaliciji podobna ledeni gori, ko vidimo le majhen del, ki štrli nad morsko gladino, večji del pa je pod vodo. NSi ima po javnomnenjskih anketah 4 do 7 odstotkov, na volitvah nekaj več, nima pa tolikšne podpore, kot bi ustrezalo njeni programski globini in človeškemu ozadju. Predsodki in pridržki do nje so deloma podedovani, drugi razlog manjše odmevnosti pa je morda naša medijska »neatraktivnost« (za medije je slaba novica dobra novica in to radi obesijo na naslovne strani). Večkrat so nastopi predstavnikov NSi preblagi, preveč »krščanski«, ne zavpijejo na ves glas, čeprav bi bilo najbrž treba. Miselnost je pri nas še takšna, da krščanske demokracije številni ne priznavajo za normalen del političnega prostora.

V zadnjih mesecih smo priča čedalje ostrejši retoriki v parlamentu, zgodilo se je tudi nekaj dejanj, ki simbolizirajo nestrpnost in sovraštvo. Kje vidite vzroke za takšna dejanja?

Mislim, da je treba ločiti med politiko v ožjem pomenu besede, mediji, ki izkrivljajo sliko, in javnostjo, ki je neredko manipulirana z javnomnenjskimi anketami. Takšno družbo imamo in mediji so, kakršni so, je pa narobe, če njihovo pristransko mnenje obravnavamo kot splošno veljavno.

Kako pa gledate na različne proteste, ki se dogajajo na ravni civilne družbe in so bili v času epidemije spodbujeni tudi od opozicije? Gre za klice k izboljšanju stanja ali je zadaj predvsem želja po menjavi oblasti za vsako ceno?

Sovražnost in nejevolja sta tolikšni, da marsikoga potegneta za seboj, pa naj se zgodi kar koli, lahko tudi nove okužbe in razširitev epidemije. Meje med svobodo, človekovimi pravicami  in neodgovornostjo  se zabrišejo. Vprašanje je, koliko je med udeleženci protestov res prizadetih ljudi, koliko pa privilegiranih ali zaslepljenih. Spodbujanje ali neposredno sodelovanje opozicijskih politikov pri protestih v režiji civilne družbe pomeni barbarizacijo politike, odpoved načelom parlamentarne demokracije, tj. urejanje družbenih nasprotij na ulici ali za šankom.

Prevladuje ocena, da so bili v devetdesetih odnosi med strankami boljši in da je bilo v politiki več enotnosti. Kako ste sami doživljali tisto enotnost, ki je Slovenijo pripeljala do uvedbe demokracije in samostojne države?

V tistem času se kljub temu, da sem bil »zraven«, nisem jasno zavedal vse globine sporov, ki so se dogajali okrog mene. Marsikatero  ostrino sem razumel bodisi kot človeški spodrsljaj bodisi kot neinformiranost ali pomoto brez resnega političnega ozadja.  Pri tem ne mislim samo na  glasne spore med Demosom in takratno opozicijo – ti so bili »normalno pričakovani«, pa vendar v najbolj kritičnih trenutkih osamosvajanja nekako obrzdani; bolj sem se čudil tišjemu trenju znotraj Demosa. Velik del krščanske demokracije ga je skušal jemati nekako dobrohotno, idealistično, večkrat tudi naivno. Brez zadostne enotnosti seveda nikoli ne bi dosegli osamosvojitve, a takoj, ko smo bili čez rob tistega najbolj nevarnega obdobja (brionsko pogajanje), so izbruhnila odkrita nasprotja. Bilo je zelo mučno gledati, kako si nekdanji zavezniki in celo prijatelji mečejo polena pod noge. Razpad  Demosa se je kljub temu zgodil kot kulturen razhod, še danes pa težko razumem kratkovidnost nekaterih Demosovih »kalibrov« v takratni vladi in parlamentu. Bila je bil huda napaka, ne pa pomota. – Današnja politična razklanost je manj kultivirana, a bolj zagrizena. Žalostno je, da volilno telo naseda novim obrazom in njihovim novim strankam. Gre za neko globinsko poškodovanost slovenskega duha, kot je nekoč rekel gospod Stanovnik. Po 50-ih letih ideološko-politične laži 30 let ni dovolj za normalnost. Če se v tej zblojenosti nenadoma postavi še vprašanje, kdo bo odločal o porabi obetanih milijard bruseljskih postkoronskih evrov, smo pri vrelišču.

Evropsko povezovanje je dobro, dokler se upoštevajo razločki in se dela v interesu vseh.

Krščanski demokrati ste pomembno krojili zgodbo Demosa, ki je pomenil demokratični preboj, in kasneje osamosvajanja. Kakšen je vaš pogled na vlogo krščanskih demokratov v tistem obdobju?

Ena izmed posebnosti slovenske krščanske demokracije je bila ta, da je imela med vsemi strankami najboljše zveze s tujino. To je bilo za tisti čas odločilno, saj je bila krščanska demokracija tudi v Evropi vodilna politična družina. Čeprav se je v Sloveniji bolj kot o tehtnosti stranke SKD govorilo o tem, kaj pomeni krščanska demokracija v Evropi, je ta naveza v ozadju zelo pomagala pri doseganju mednarodnega priznanja slovenske državne neodvisnosti.

Ob pojavu cepiva proti koronavirusu so se nemudoma začele razprave o izhodni strategiji za krizo, ki jo je epidemija prinesla. Mislite, da je eden od načinov za miselni in gospodarski preporod naše države tudi angažma vseh Slovencev, ki živijo zunaj meja matične države?

Med osamosvajanjem in po njem je bila to ena izmed prioritet mojega ministrovanja. Danes so časi drugačni: imamo sicer v tujini uspešne Slovence, ki so se uveljavili kot znanstveniki, gospodarstveniki, zdravniki, umetniki, vendar je njihovo sodelovanje in morebitno vračanje v Slovenijo težje ravno zaradi epidemije. To je hudo zavrlo npr. vračanje Slovencev iz Venezuele; upam, da se bo postopek  nadaljeval takoj, ko se epidemija umiri. Razmerje s Slovenci po svetu je seveda dvosmerno:  kako mi gledamo nanje in kaj od njih pričakujemo, na drugi strani pa, kako oni gledajo na nas. Kar se zdaj dogaja v slovenskem parlamentu, gotovo ne vpliva pozitivno na njihovo vrednotenje in odločanje za sodelovanje ali vrnitev v domovino.

Kako se vam zdi, da Slovenci gledamo na svojo državo?

Ne zavedamo se zadosti, kakšna dobrina je imeti lastno državo – da imaš v rokah orodje za svobodno odločanje o svoji usodi, o tem,  kako boš živel. Če se pri tem prepiramo ali če se odločamo narobe, smo sami krivi in odgovorni. Saj to dostojanstvo sta ta dva milijona ljudi hotela imeti in sta ga v enkratno ugodnem zgodovinskem trenutku dosegla, ne? Pomislimo na obupno prizadevanje petih milijonov Kataloncev. Meni je nepojmljivo, da kdo v trenutku jeze reče: »Škoda, da smo se osamosvojili.« To je velik nesmisel. Naša država ni idealna (kakor ni nobena), lahko pa jo po korakih izboljšujemo. Prvi in najpomembnejši korak bodo volitve.

Kako pa gledate na delovanje in stanje duha v Evropski uniji? V to eminentno družino držav smo vstopali z velikimi pričakovanji in zanosom, danes pa se zdi, da so ti občutki in navdušenost splahneli …

Če je ne bi bilo, bi jo bilo treba takoj ustanoviti. Evropa je prvič v zgodovini sedemdeset let brez vojne! Seveda pa to ni idealna združba in kot jezikoslovec se lahko spotaknem že ob njenem uradnem imenu. Evropska unija ali Evropska zveza?  Tako kot dolgoletni evropski poslanec Lojze Peterle podpiram in uporabljam besedo zveza, ker z njo lahko ustrezno poimenujem ureditev razmerij med članicami, za kakršno se zavzemam in kakršna za zdaj večinoma še veljajo. Ta zveza ima veliko in lepo prihodnost, če se bo zavedala, da so njene članice suverene države z  zelo različno preteklostjo in različnimi interesi. Povezovanje je dobro, dokler se vse dela v interesu vseh, ne pa da se ustvarja skupnost z močnim birokratskim aparatom in pravno zabetoniranimi pooblastili, ki potem teži k čim večji izenačenosti in poenotenosti nujnih in nenujnih reči. Imena Evropska unija nimam rad, ker beseda unija izhaja iz latinskega unum »eno« in je nevarno blizu izrazom unitaren, unitarizem ipd. kot poimenovanjem za vsiljeno enotnost, prizadevanje za popolno poenotenje vsega, kar lahko obvladuje ali kar podreja določeni usmeritvi, npr. zahtevi po prostem pretoku blaga, delovne sile in kapitala. Kako daleč in kako hitro naj bi poenotili interese npr. Španije, Litve in Slovenije?  To je trajno občutljiv proces, da ne bi prihajalo do sporov in odporov ali celo napak karikaturne vrste (npr. od vztrajanja pri enakem zapisovanju imena skupne valute do norme o enaki ukrivljenosti kumaric).

Med leti 1996 in 1997 ste bili tudi minister za kulturo.  Sedanji minister je pred nekaj meseci doživel upor kulturnikov, nad razmerami se pritožujejo tudi filmarji. Kje vidite vzroke za glavne težave in kako jih rešiti?

Kultura je za Slovenijo zelo pomembna, sploh glede na njeno vlogo v razvoju slovenskega naroda. Nekateri pravijo, da so vsa področja po osamosvojitvi že izstavila račun za svoje zasluge in nekaj dobila, razen kulture. To ni čisto res, vendar finančna sredstva niso vse. Prav letos imamo primer, ko je v proračunu kulturi namenjenih 30 milijonov evrov več, pa kljub temu sploh ni čutiti zadovoljstva. Zelo pomembna je pripravljenost obeh strani na kulturno raven dialoga, vendar mediji radi napihnejo sporočila, ki dišijo po škandalu in se dobro prodajajo, npr. »kri« na cesti pred Ministrstvom za kulturo ali »fašizem« ob izpraznitvi Metelkove ali nekdanje tovarne Rog. Lahko je pokazati s prstom na ministrstvo in ministra, ki je ena oseba (tudi prejšnji ministri so imeli težave s kulturniki in »kulturniki«), na drugi strani pa sta interes in odgovornost razpršena po številnih ustanovah in nevladnih organizacijah.

Dogaja  se nam, da smo preblagi in da ne zavpijemo, čeprav bi bilo treba.

Po poklicu ste slavist, kako pa presojate stanje jezikovne kulture v Sloveniji?

Dosti se govori o mladostniškem slengu. Mladi se ozirajo okrog in vidijo ravnanje odraslih. Deloma jih posnemajo, deloma pa jih nalašč izzivajo tako z načinom oblačenja kot z načinom govorjenja. Učitelj lahko v šoli zelo lepo govori o slovenskem jeziku, a ko šolar stopi na ulico, lahko vidi same angleške napise. Mladi so tukaj pravzaprav žrtve splošne jezikovnokulturne in jezikovnopolitične klime.

Pa ne gre le za posamezne angleške besede in fraze, ampak tudi za manj opazno prepojenost z angleškim slovničnim in pomenoslovnim sistemom. V epidemijskem letu opažam nove primere besedotvorne omrtvičenosti: namesto da bi iz samostalnika kovid (covid) izpeljali normalen slovenski  pridevnik v pripono -n in govorili o kovidni okužbi kovidnih bolnikov na kovidnem oddelku, zdravniki in novinarji uveljavljajo angleško slovnico in nam poročajo samo o kovid okužbah, kovid pacientih in kovid oddekih. Podobno se dogaja z izrazom korona (korona pozdrav, korona počitnice, korona predpis namesto slovenskega koronski pozdrav itd.), če ga ne obravnavamo kot del zloženke in pišemo skupaj (npr. koronavirus). Ali ljudje čakajo, da jim bo pridevnike kovidni, koronski ipd. naredil in predlagal Primož Trubar?  V  zadnjih dveh ali treh letih se je zelo razširila čudna raba besede naslavljati, npr. naslavljati probleme, naslavljati cene, prometno ureditev, testiranje, dolgotrajno oskrbo. Nihče ne ugovarja, da se ta beseda v slovenščini normalno uporablja s pomenom »napisati, izreči, dati naslov« (nasloviti razglednico, pismo, prošnjo, sporočilo, sonet), lahko tudi »ogovoriti koga s častnim ali uradnim idr. naslovom« (doktor Novak, dvorni svetnik Kopitar, gospa Amalija, stotnik Mrak, podpredsednik Ivan Franko, sekretarka Lavričeva, pater Bazilij, stric France), ne pa s pomenom »obravnavati, omenjati« ipd. kakor angleški glagol to adress. Gre torej  za vnašanje pomenskega anglicizma ob slabem znanju angleščine ali površni rabi žepnega angleško-slovenskega slovarja.

Kar 8 let je trajalo, da smo sprejeli Zakon o javni rabi slovenščine, uresničuje pa se, kolikor se komu zljubi: pravkar berem, da se je po propadu slovenske letalske družbe Adria Airways rodila še bolj slovenska letalska družba SouthEast Airlines. Da bi kdo protestiral, ni pisalo. Na univerzah nekateri že dalj časa želijo imeti angleška predavanja tudi za slovenske študente. Če nam zakrni katero strokovno področje, ker se slovenščina neha uporabljati tudi na najvišji, najzahtevnejši ravni, bo tam dosegel primat tuji jezik, slovenščina pa se po tem pravilu postopoma umakne v domačijsko-folklorni rezervat.

Bi lahko rekli, da se v jezikovni kulturi zrcali tudi naše razmerje do lastne države in naroda?

Slovenci nujno potrebujemo več samozavesti, saj nismo nič slabši od drugih. Toda beseda domoljubje je pri nas dobila slabšalni, posmehovalni prizvok. Vprašanje je, v katero smer se bo razvila slovenska narodna in kulturna identiteta. Številni bi radi veljali za svetovljane ali vsaj internacionaliste. Samostojna državnost je v taki perspektivi res nesmiselna. Gospodarsko bi bili lahko uspešni tudi kot avstrijska ali italijanska provinca ali britanska kolonija.

Letos bomo praznovali 30. obletnico nastanka samostojne Slovenije. Kakšna je vaša poslanica ob tem jubileju in kakšno je vaše sporočilo mlajšim generacijam, ki teh, za našo državo zelo pomembnih procesov niso osebno doživeli?

Po drugi svetovni vojni, ki je bila zares huda zgodovinska izkušnja, je generacija, ki je to obdobje prestala, mlademu rodu dala odločno vedeti, da se kaj podobnega ne sme nikoli več ponoviti. Naša generacija, ki je sodelovala pri državni osamosvojitvi, hvalabogu ni imela tako krvave izkušnje, zaradi tranzicijskega ovinkarjenja na področju vzgoje in izobraževanja pa je bila zamujena tudi priložnost, da bi na mlajšo generacijo organizirano prenesla vsaj svojo človeško in politično dediščino. Samo poglejmo, s kakšnim zgražanjem se v družbi srečuje ustanavljanje muzeja slovenske osamosvojitve ali s kakšnim odporom šolskih ravnateljev je bil uveljavljen sklep o izobešanju državne zastave ob praznikih. Spominjam se svojega ministrskega obiska pri zdomskih društvih na Švedskem: na vsaki kmetiji je vsak dan vihrala švedska zastava. Kako bi kaj podobnega vcepili mladi Slovencem in Slovenkam, seveda prilagojeno in s pravo mero? Gotovo ne brez sodelovanja ministrstva za izobraževanje. Za spodbuden primer naj povem, da mi je vnukinja včeraj nekako s ponosom omenila, da so se v petem razredu pogovarjali o vodilnih državnih funkcijah in jim je učiteljica pokazala Ustavo RS v obliki stripa. Ob kulturnem prazniku pa je bilo treba predstaviti Prešerna – seveda v wordu! Saj nekaj žerjavice pa še tli pod pepelom.