Dr. Ivan Štuhec: »Odločitev poslanca Tonina je simbolno pomembna, dejansko pa ni usodna«

Objavljamo stališče moralnega teologa, profesorja in člana Zbora za
Republiko dr. Ivana Štuheca o glasovanju poslanca NSi mag. Mateja Tonina.
Stališče dr. Štuheca je objavljeno v tokratni številki Demokracije. Vabljeni k
branju!

»Odločitev poslanca Tonina je simbolno pomembna, dejansko pa ni usodna,
zato je okrog tega vprašanja preveč hrupa. Za stranko je to preizkus notranje
demokratične razprave in tolerance. Za mladega poslanca osebno pa točka, ki mu
lahko škoduje ali koristi. NSi mora znotraj sebe odpirati, ne zapirati prostor,
v tem smislu razumem njegovo odločitev kot odločitev, ki se ni ozirala na osebo
ampak na stvar. Vendar če gre za stvar, za celovit položaj predsednika
republike, bi ta moral biti enako urejen za vse. Na ravni zrele in visoke
demokratične kulture bi bilo potrebno poklicati vse tri na pogovor in se z
njimi dogovoriti, kaj se spremeni in kaj ne, v danih razmerah za čas krize in
kaj daljnoročno. Predsednik Republike je simbol države, mi z vsemi simboli
države ravnamo kot svinja z mehom. O tem dobro piše akademik Kos v zadnji štev.
Demokracije. Iz Toninovega pisma je razvidno, da je to bil njegov glavni namen,
spoštovanje funkcije predsednika. Vendar bi ta namen lahko uresničil tudi
drugače in po drugi poti, tako, da bi se izognil poziciji grešnega kozla. Če je
razprava o položaju predsednika Republike aktualna, bi pri tej razpravi morali
upoštevati dvoje: najvišjo simbolno formalno predstavniško funkcijo predsednika
države in konkretne okoliščine v katerih se država nahaja. K prvemu spada:
nujnost nove in ustrezne rezidence predsednika države, to kar je sedaj ni
vredno najbolj neugledne države sredi džungle. Pred predsedniško palačo bi
morala biti stalna straža. V času mandata predsednik ne more stanovati v svojem
privatnem stanovanju. Če ima rezidenco tudi izven glavnega mesta, ne more to
biti lovska koča, lahko je vila ali grad. Nekaj od tega je hotel odvoljeni
predsednik Turk in je imel prav, samo ne zaradi lastne nečimrnosti ampak zaradi
stvari. Vse to si seveda slovenska država ne more privoščiti v sedanji
situaciji, morala pa bi to storiti takoj, ko se izboljša njen finančni položaj.
 Tudi materialni pogoji bivših predsednikov bi morali biti enakopravno
definirani, hkrati pa bi jim bilo potrebno v času krize predlagati, čemu se naj
začasno odpovejo, če sami tega ne uvidijo. In še nekaj. Namesto sedanjega
Državnega sveta, v katerega je voljeno po delegatskem sistemu vsemogoče in
nemogoče, bi bil primernejši Senat, v katerem bi bile osebe po liniji bivše
funkcije in po volilni liniji. V izogib stricem in tetam iz ozadja bi tako
imeli javno formalno funkcijo, ki bi bila bolj moralnega kot oblastnega
značaja, bila pa bi legalna, legitimna in javna. Moralna pa toliko, kolikor bi
si jo vsak zaslužil. Ljudje s političnimi izkušnjami in stažem bi
  dobili prostor opredeljevanja do problemov države.«